Majda Travnik Vode
Anja Štefan: Imam zelene čeveljčke.
Ilustrirala Jelka Reichman.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Velike slikanice), 2020.
Le malo je avtorjev na Slovenskem, katerih dela bi bila tako v strokovni kot v širši javnosti vsakokrat sprejeta s takšno pozornostjo kot knjige Anje Štefan in Jelke Reichman – in to gledano v najširšem kontekstu, onkraj (nesrečne) delitve na otroško oziroma mladinsko književnost in književnost za odrasle. Dogodek je še večji, kadar se avtorici odločita za tandem, saj je ob prepletu dveh tako močnih ustvarjalnih energij erupcija literarno-likovnega užitka res silovita. Da je to res, lahko na neki način izpričam tudi sama, saj mi bo za vselej v spominu ostal trenutek, ko sem Zelene čeveljčke pred dnevi potegnila iz »recenzijske« kuverte: kot bi iz nje šinil majhen zelen plamenček in me oplazil.
Na naslovnici je Jelka Reichman na ozadju še čisto mladega, čisto svetlega pomladnega zelenila upodobila rjavolaso deklico zelenih oči, oblečeno v simpatično, po starem ukrojeno rdeče karirasto krilce in obuto v zelene čeveljčke. Deklica, ne več najmanjša – nekako sedmih ali osmih let –, pleše z visoko dvignjenimi rokami med dvema razcvetenima češnjevima drevesoma, izraz na njenem obrazu je odločen, stanoviten, skorajda nepopustljiv – kot da ne bo nikoli nehala plesati in kot da sporoča, naj je od tega tudi nihče ne poskusi odvrniti. Njen korak je neverjetno širok, njeno obuvalo zeleno, kot pri Zelenem Juriju, Mamki Bršljanki ali egipčanskem bogu Ozirisu, ki ima, kadar simbolizira ponovno rojstvo, zeleno obarvano vse telo. Podoba na naslovnici je simetrična, uravnotežena, enakomerno kontrastirana, vse v tem apoliničnem okvirju pa se organizira okrog središčnega fokusa – deklice z nenavadnimi zelenimi čeveljčki in skuštranimi lasmi, ki, tako kot čeveljci, bijejo iz pravilne geometrije in jo (p)oživljajo. Plešočo deklico spet srečamo v četrti pesmi v zbirki (knjiga sicer ni numerirana, kar nekoliko otežuje pregledovanje), v kateri o sebi v prvi osebi izjavlja: »Pomlad, pomlad, pomlad, pomlad, / na češnjah, ki cvetijo, / in v meni, ki me čeveljčki / kar sami v krog vrtijo.«
Gotovo ni naključje, da je Anja Štefan, izjemna poznavalka, celo poustvarjalka starih zgodb, ljudskih pripovedk in pravljic, kot naslovni in gonilni motiv zbirke uporabila pravljični motiv čarobnih plešočih čeveljcev, pri katerem gre, na kratko, za to, da čeveljčki plešejo deklico, in ne obratno, kot je prav. Gre za variacijo oziroma izvirno reciklažo stare »ženske« zgodbe o hudičevih plešočih čeveljcih, ki jo najbolj poznamo v predelavi Hansa Christiana Andersena, ki ji je dal naslov Rdeči čeveljci. Simbolika rdečih čeveljcev je izredno zlovešča: deklica, ki se med odraščanjem odreče svojemu pravemu jazu in izgubi stik s seboj, se pusti zapeljati lažnemu blišču (sede v udobno starkino kočijo) in se skuša zadovoljiti s ponaredkom življenja (udobno življenje pri starki), vendar se ji formula ne izide – kar v pravljici simbolično ponazarjajo rdeči čeveljci, ki v nekem trenutku prevzamejo popoln nadzor nad deklico, jo zaplešejo. Ali kot zgodbo v svojem znamenitem delu Ženske, ki tečejo z volkovi interpretira Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka, tudi sama cantadora, torej pripovedovalka, in zbiralka zgodb: »Deklica poskusi vse: prilagodi se starki, se ji upira, postane ‘pridna’, izgubi nadzor in odpleše, se spet najde in poskusi biti pridna. Huda lakota duše jo prisili, da vnovič seže po rdečih čeveljcih, jih natakne in zapleše zadnji ples v praznino nezavednega.« (Poučna ženska zgodba, kot rečeno.)
Toda Anja Štefan svojo deklico obuje v zelene, in ne v rdeče čeveljčke. Zelena barva je v barvnem krogu postavljena natanko diametralno nasproti rdeče – in v takšnih, pomlad in vse dobro priplesujočih čevljih tiči deklica v tej zbirki. Kot bi ji avtorica želela prihraniti gorje in priklicati povsem drugačno usodo, kot jo – sicer le začasno, saj je konec srečen – doživljajo deklice iz izvornih zgodb o rdečih čeveljcih.
Poleg pesmice Imam zelene čeveljčke so pomladno intonirane še prve tri pesmi v knjigi, Čebela, Koprive in Medvedek šteje, zbirka pa, skupaj s pesmijo Želja na zadnji platnici, šteje sedemindvajset pesmi Anje Štefan in devetnajst razkošnih dvostranskih ilustracij Jelke Reichman; ilustracij je manj od pesmi, ker je ilustratorka motivno povezljive ali združljive pesmi uokvirila po dve hkrati. /…/