Mathias Rambaud: Ozon pesmi. Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov

Mathias Rambaud

Ozon pesmi

Ob izidu francoskega prevoda Kosovelovih Integralov

Profesorju Janezu Vrečku

v znak spoštovanja

in hvaležnosti.

»Relativnost dela svet lep in človeško delo veliko.«

S. Kosovel

Če je res, kot je sam Kosovel zapisal, da »fakti preganjajo umetnost«, priznajmo, da so nujen predpogoj za kritiko, in začnimo z njimi.

Srečko Kosovel, sin učitelja in družabnice, najmlajši od petih otrok, se je rodil 18. marca 1904 v Sežani. Po premestitvi očeta se je družina preselila v Tomaj, prav tako na Primorskem. Kot rojen v regiji, ki je bila najprej pod cesarsko, nato pa pod fašistično okupacijo – saj so Slovenci na Primorskem, komaj osvobojeni tisočletnega germanskega zatiranja, doživeli italijansko represijo Mussolinijeve vlade –, je Kosovel postal eden tistih pisateljev manjšinskih narodov srednje Evrope, ki jim narod dolguje preživetje svoje nacije in prenos svoje kulture prek literarne rabe svojega jezika. Leta 1916 so starši mladega Srečka poslali v Ljubljano, kjer je začel obiskovati drugi razred gimnazije.

Sramežljivi šolar, ki mu je bilo težko v internatu in  v samoti velikega vlažnega in sivega mesta, je našel zatočišče v literaturi; kmalu je začel pisati, spodbujali so ga tudi njegovi učitelji. Eno njegovih prvih objavljenih besedil je bil pogrebni govor za prijatelja Branka Jegliča, ki je umrl pri komaj sedemnajstih letih. V zadnjem letu gimnazije je Srečko ustanovil revijo Lepa Vida, ki pa je kmalu propadla in mu prinesila dolgove, ki so še poslabšali njegovo že tako izrazito revščino. Leta 1922 se je proti očetovi volji (ta je želel, da bi postal gozdarski inženir) vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral romanske književnosti in jezike, slavistiko, filozofijo in umetnostno zgodovino. V ozračju slovenskega intelektualnega preporoda se je pridružil novim literarnim krogom, se seznanil z avantgardnimi gibanji in sodeloval pri različnih revijah. Kot urednik je zavrnil veliko več člankov, kot jih je sprejel – izkazal se je za neusmiljenega kritika tako drugih kot samega sebe. Menil je, da kritiki manjkata »ogenj in bič«. Kot pisatelj, ki je bil tako skromen kot strog, je razkril zelo malo svojih del in ni skoraj nobenega objavil, z izjemo nekaj pesmi v revijah. Kljub nekaterim skupinam, ki se jim je pridružil, in kljub visokemu cenjenju prijateljstva je v bistvu živel kot osamljen študent brez denarja, pisal na liste časopisov v slabo ogrevani sobi, poučeval, da si je lahko kupil knjige, ter preskočil vsak drugi obrok.

Te težke materialne razmere so v Kosovelu vzbudile resno in brezkompromisno pojmovanje življenja, ki je bilo v celoti posvečeno umetnosti in duhu. Spomladi 1925 je doživel vrhunec depresivne krize, ki se je začela leto prej (morda zaradi nesrečne ljubezni), iz katere se je dvignil z novo vizijo poklica pesnika. V navdušenih pismih, ki jih je pošiljal redkim somišljenikom, je govoril o več umetniških in uredniških projektih. 23. februarja 1926, po predavanju Umetnost in proletarec pred ljudsko skupščino v Zagorju, izbrano zaradi težkih razmer, v katerih so živeli delavci v premogovniku, je Kosovel preživel noč zunaj in čakal na prvi jutranji vlak za Ljubljano. Usodna noč, po kateri je zbolel in si ni več opomogel. Po nekaj tednih okrevanja, še vedno zelo oslabljen, se je vrnil v Tomaj, vasico svojega otroštva, kjer je 27. maja umrl zaradi meningitisa, v stanju izčrpanosti, ki je zaznamovala zadnje leto njegovega življenja.

Pri dvaindvajsetih letih, brez objavljene zbirke, je zapustil kup rokopisov, ki jih danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Leto po Srečkovi smrti je njegov prijatelj Alfonz Gspan objavil prvo knjigo njegovih pesmi, štiri leta kasneje pa je Anton Ocvirk izdal njegove izbrane pesmi. Od konca druge svetovne vojne pa do leta 1977 je Ocvirk nato izdal še štiri zvezke Zbranih del, ki razkrivajo neznano razsežnost tega edinstvenega opusa, sestavljenega iz več kot tisoč pesmi in sto drugih besedil, številnih beležk in obsežne korespondence. Za prvi zvezek, ki je izšel leta 1946, se je Ocvirk odločil, da vanj ne bo vključil celotnega sklopa več kot sto pesmi, ki jih je štel za grobe eksperimentalne skice, prežete s političnimi in ideološkimi referencami. Vendar se je v naslednjem desetletju njegovo mnenje spremenilo (mar ni Kosovel napisal, da ga bodo razumeli šele leta 1950?) in na podlagi omembe v korespondenci o skrivnostnem ciklu z naslovom Integrali, ki da je v nastajanju, je izdal znamenito in tako kontroverzno zbirko Integrali ’26, ki vsebuje sto petdeset pesmi. Ocvirk je podpisal tudi esej Srečko Kosovel in konstruktivizem, avantgardistično interpretacijo opusa, ki so ga komentatorji do takrat omejevali na tradicionalistično liriko, pol impresionistično, pol ekspresionistično, ali celo na poezijo, ki se je zavzemala izključno za obrambo Slovencev na Primorskem pod italijansko oblastjo. Omenimo, da je leta 1965, dve leti pred izidom Ocvirkovega dela, v Parizu pri založbi Pierre Seghers izšla knjiga Kosovel, v njej pa izbor pesmi iz različnih obdobij, v francoskem prevodu Viktorja Jesenika in Marca Alyna.

Zadnjemu je treba izkazati spoštovanje, saj ni bil le prvi, ki je Kosovela predstavil francoskim bralcem, ampak ga je tudi povzdignil v vrsto največjih pesnikov svojega jezika s čudovitim predgovorom, ki je bralcem približal globokega in živega Kosovela, izdaja pa je najverjetneje vplivala na Ocvirka pri sestavljanju besedila drugega zvezka Zbranih del. Glede na to, da modernost nenehno na novo izumlja tradicijo, je slovenska neoavantgarda, ki jo je v začetku šestdesetih let 20. stoletja utelešal Tomaž Šalamun, imela enako retroaktivno vlogo v novem sprejemanju Kosovela. Šalamun je mimogrede priznal, da je prav zahvaljujoč izboru pesmi, prevodu in predgovoru francoskega pesnika Alyna resnično odkril pomen Srečka Kosovela.^[1]

*

Vendar pa so Integrali bolj (ali manj) posthumna knjiga, manj (ali bolj) enigmatična knjiga, knjiga, ki se ni zgodila. S to navidezno provokacijo želimo opozoriti na dejstvo, ki se ga kosovelologi že dolgo zavedajo, vendar ga javnost včasih ne pozna, in sicer: kar že skoraj šestdeset let beremo kot integrale v slovenščini in drugih jezikih, odvisno od prevodov, ki so bili narejeni, je v resnici umetni uredniški konstrukt, ki po vsej verjetnosti nima ničesar skupnega z izvirno idejo avtorja. Cikel Integrali, ki je bil prvotno namenjen recitalu, naj bi vseboval zelo malo besedil, veliko manj kot obsežen korpus, ki si ga je Ocvirk zamislil za knjigo Integrali ’26. Ta knjiga, ki se še vedno uporablja kot referenčna izdaja, je dejansko posledica nesporazuma. Celotna ultrakonstruktivistična domišljija okoli teh integralov izhaja iz izdaje, katere arbitrarne predpostavke so bile zdaj dokazane zahvaljujoč analizam Janeza Vrečka, s katerimi se strinjamo: Integrali ne sodijo v konstruktivistično fazo Kosovelovega ustvarjanja, ampak so njegovo nadaljevanje, izraz nove smeri mišljenja, ustvarjanja in življenja, ki so pri njem neločljivo povezane.

V Ocvirkov zagovor je treba poudariti, da je vendar bil tudi eden prvih (skupaj z Alynom, čigar esej je izšel dve leti pred njegovim), ki je Kosovela ločil od idealizirane podobe lirskega pesnika Krasa, borovcev in brinovk, da bi ga postavil kot pravega očeta slovenske modernistične poezije. Treba je tudi povedati, da Kosovelovi uredniki ob soočanju s kaotično, monumentalno in nedokončano zapuščino, polno bliskov in paradoksov, ki tvori labirintski in okrnjen korpus, občuti določen obup, iz katerega se ponavadi lahko rešijo le z odločno uredniško odločitvijo, ki je v nekaterih vidikih nujno nezadovoljiva.

Na kaj se je Kosovel skliceval, ko je v pismu z dne 1. septembra 1925, naslovljenem na Fanico Obid, prvič omenil Integrale kot naslov svojega povsem novega cikla pesmi? Nihče ne ve. Ne vemo tudi, katere pesmi naj bi ta cikel vključeval. Znano pa je, da je govoril o njihovem lastnem, posebnem značaju, ki je bil posledica njegove odločitve, da se poda na »ekstremno pot«, in da naj bi bil ta cikel prvotno namenjen javnemu branju. Preden nadaljujemo, je treba povedati nekaj besed o Fanici Obid, dragoceni zaupnici, s katero je imel Kosovel intenziven intelektualni, ljubeč in verjetno platonski odnos, kot pričajo številna pisma, ki predstavljajo najpomembnejši del korespondence v Zbranih delih. Kosovel jo je spoznal, ko je bila dijakinja v Tolminu. Bila je izobražena učenka, odlična poznavalka italijanskega jezika in literature, briljantna mlada oseba s kritičnim umom in neodvisnim značajem. Pogumno se je upirala italijanski kampanji za italijanizacijo Slovencev, ki so jo vodili uradniki, naklonjeni Mussolinijevi vladi. Po prepiru z italijanskim profesorjem je zapustila šolo, kjer je študirala, da bi postala učiteljica. Kot intelektualka in feministka z izostreno politično zavestjo se je izobraževala v marksizmu, vodila kroge aktivistk in pod psevdonimom Mirjam pisala za revijo Lepa Vida, ki jo je urejal Kosovel. Včasih skrivnostni namigi v pismih, ki ji jih je pošiljal, pojasnjuje dejstvo, da je imela njegova dopisovalka tajne stike z italijansko komunistično stranko, ki jo je preganjala fašistična oblast. V Italiji je bil med letoma 1924 in 1926 umorjen socialistični poslanec Matteotti, sprejeti so bili fašistični zakoni in zaprt je bil Gramsci. Poleg tega je treba spomniti, da je bila jugoslovanska komunistična stranka prepovedana od leta 1920 do druge svetovne vojne.

Hkrati je Kosovel že vedel vse o evropskih avantgardah, bral je ruske marksiste (Buharin, Lunačarski) in Komunistični manifest. O tem branju je navdušeno pripovedoval prijatelju Ivu Grahorju, ki je bil zaznamovan s tajno potjo v Sovjetsko zvezo, od koder je prinesel živahne vtise o takratnih družbenih in umetniških pretresih.

/…/

^[1] Alynova študija je v prevodu Ceneta Vipotnika leta 1963 izšla v Sodobnosti in je danes dostopna na spletu, v Digitalni knjižnici Slovenije (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-SU9HD1W7).