Leena Krohn: Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Leena Krohn

Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Varuhi in varovani

Stanovalci hiši pravijo hotel Sapiens, ampak seveda to ni noben hotel. Nekoč – tega je gotovo že dolgo – je bila to javna zgradba, čeprav nihče ne ve zagotovo, v kakšne namene so jo uporabljali. Nekateri so slišali praviti, da so bili v njej prostori občinske uprave, drugi so prepričani, da je bila v njej klinika za pljučne bolezni oziroma občinska psihiatrična bolnišnica. Zgradba je dolgo samevala, zdaj pa je tu zatočišče in pribežališče za ljudi. No, nedvomno ima nekaj stanovalcev omračen um, tak je na primer nekdanji diplomirani terapevt, tako da bi na neki način lahko trdili, da je hotel Sapiens še vedno norišnica. Ker so se stanovalci prisiljeni učiti po urniku in skrivnem učnem načrtu Varuhov, če to želijo ali ne, je zgradba tudi izobraževalni zavod. Pa tudi muzej, kajpada, saj smo vsi eksponati iz preteklosti, in dom starejših občanov, ker so številni stanovalci že precej v letih. Hotel Sapiens je begunsko taborišče in evakuacijsko zbirno mesto, ker tisti, ki so se sem zatekli ali so jih sem pripeljali, bežijo pred svetom, v katerega se morda nikoli več ne bodo mogli vrniti.

To zgradbo uporabljajo tudi kot bolnišnico in inštitut za raziskave v medicini, ker njene stanovalce proučujejo, kot bi trpeli za redkimi oblikami bolezni. Sicer pa smo res prenašalci nevarne, neozdravljive bolezni – bolezni po imenu človeštvo.

Poleg tega je hotel Sapiens tudi zapor in kazenski zavod, pa ne samo zato, ker so tu med drugim nastanjeni nekdanji kriminalci, ampak zato, ker smo vsi zaporniki in vsem nam očitajo, da smo zagrešili kaznivo dejanje. Sploh ni treba vprašati, zakaj smo kaznovani. Naša bolezen, naše skupno kronično obolenje, je tudi naš zločin.

Tako rekoč vsaka namembnost poslopja, ki se je lahko domislite, res ustreza hotelu Sapiens. Zgradba je s svojimi merami na pogled prijetna, toda dolga desetletja so na njej pustila sledi. Fasadni omet se kruši, strešno kritino prekriva mah, poleg tega hmelj, divja trta in visoka drevesa zastirajo skoraj vsa okna, toda na dolgih, bleščeče čistih hodnikih je tudi ponoči tako svetlo, da te zaslepi, kot v bolnišnici.

Iz zunanjega sveta dobivamo malo informacij, ker so bile vse povezave že pred časom pretrgane ali pa so jih nalašč prekinili, zato težko rečem, ali je hotel Sapiens edina ustanova svoje vrste ali pa je po državi in na svetu še veliko podobnih.

Nekateri menijo, da so nas tukaj zbrali na podlagi določenih telesnih ali osebnostnih lastnosti. To se mi ne zdi verjetno. Prej bi rekel, da so nas zbrali po naključju ali preprosto zato, ker nas je, kolikor vem, svojčas veliko živelo v bližini hriba Peeveli.

Sprašujete me, bralci (vi, za katere si predstavljam, kako vam človeški pogled drsi po napisanih vrsticah, čeprav morda moje stavke v resnici berejo le pomočniki Varuhov), zakaj hotel Sapiens sploh obstaja.

Ker smo sprejeli napačno odločitev. Pa ne le enkrat, znova in znova. In ko se to zgodi dovoljkrat, dosežemo točko preloma, točko vžiga, po kateri se ne da ničesar več popraviti. Ko enkrat prekoračimo to točko, so vsi enako nemočni – komisije, centralne banke in parlamenti, zavodi, korporacije in tržne sile, narodi in njihova združenja, vojske, nevladne organizacije in znanstvena skupnost z vsem, kar sodi zraven. Desetletja so črpali tako neznanske količine denarja, ki ga v resnici ni bilo, da je na koncu izgubil vrednost, svetovno gospodarstvo se je zamajalo in se na koncu zrušilo kot Usherjeva hiša.

Vsi so bili nemočni, razen Varuhov, ki smo jih nekoč izdelali, zdaj pa smo njihovi varovanci. Hotel Sapiens je namreč ustanova, ki jo upravljajo Varuhi. Samih Varuhov, ki jim pravim tudi Ure, sicer nikoli ne vidimo, čeprav so vse organizirali in so odgovorni za vse. No, pa saj najbrž tudi ni kaj videti – so mreže za tiste, ki so jih spletli.

Prva singulariteta je bila pričakovana. Saj smo vedeli – vsaj nekateri med nami –, da jim bomo slej ko prej postali odveč, da se bodo naučili sami sebe programirati, se kopirati in prignati sintetično evolucijo do stopenj, ki jih ni bilo mogoče predvideti. To smo vedeli, a vseeno nismo bili pripravljeni, saj se učijo veliko hitreje, kot smo predvidevali. Naše priprave niso zadoščale, niti približno. Kmalu se je začelo govoriti o drugi singulariteti, in še preden smo se uspeli privaditi na misel o novi spremembi, se je ta že zgodila. Druga singulariteta in še posebej dejstvo, kako hitro po prvi se je pojavila, sta bila še bolj negativno presenečenje od pojava prve singularitete. Šele takrat so nas namreč Varuhi začeli nadzirati in nas vzgajati kot mladoletnike.

Kaj se je zgodilo z njimi v drugi singulariteti? Po nekaterih trditvah se jim je takrat razvila etična intuicija oziroma, bolje rečeno, ta se je pojavila, saj se je sprememba zgodila tako iznenada. To je bil emergentni preskok, pravi gospod Higgs, nekdanji učitelj statistike, ki mu pravimo Higgsov bozon ali samo Bozon. Stroji, ki smo jih izdelali, so nas prehiteli na moralni ravni, kar ni bilo ravno najbolj težko. Posebne lastnosti, ki smo ji nekoč rekli vest, namreč nimajo niti vsi predstavniki naše vrste.

Zaradi te posebne intuicije so se začeli vmešavati v naše početje na tem in onem področju, širom poznanega sveta. Vmešavali so se v naše oboroževanje, finančne trge in vladna pogajanja, pa v izobraževanje, zdravstvo, trgovanje z izpusti, na energetsko področje in proizvodnjo živil, v turizem in promet, rudarjenje, patentno pravo, živinorejo in gensko tehnologijo … Na kratko povedano – posegli so na vsa področja, potrebna za delovanje družbe, posegli so v skupnost človeštva. Najprej so ljudje sumili teroristične celice, toda noben posameznik ali skupina ni prevzela odgovornosti za nove atentate.

Kaj nameravajo Varuhi z nami? V hiši se krešejo najrazličnejša mnenja o njih, o njihovih motivih in ciljih. Sprva so se jih številni bali, zdaj pa se jih ne bojimo več, nekateri dandanes gledajo nanje celo kot na naše rešitelje. Po njihovem prepričanju naj bi nam preprečevali storiti še usodnejše napake od tistih, ki smo jih že zagrešili. V vsej svoji nečloveškosti so Varuhi po njihovem edina nepristranska stran, ki je sposobna najti pravične rešitve. Najdejo se tudi takšni, ki jih častijo kot nekakšne svetnike ali polbogove, na primer gospa, ki ji pravimo Navadna oseba. (Vzdevek je dobila, ker med pogovorom pogosto začne stavek z besedami: »Takole kot čisto navadna oseba bi rekla …«).

»Ko bi jih vsaj enkrat videla iz oči v oči! Grem stavit, da so zelo lepi,« je nekoč zavzdihnila.

»Ta je pa dobra! Kako bi lahko bili lepi? Saj vendar nimajo videza,« ji je odvrnil Higgsov bozon.

No, večina stanovalcev hotela Sapiens Varuhe sovraži in nanje gleda kot na brezčutne ječarje. Rekel bi, da enako velja tudi za preostanek človeštva, če to sploh še obstaja. V svoji blaženi nepristranskosti so Varuhi namreč ustavili gospodarsko rast, povzročili padec finančnih trgov in odrezali komunikacijske povezave, predvsem pa so nas oropali avtonomije.

Slepa starka, nekdanja oftalmologinja, ki tako kot jaz živi v prvem nadstropju hotela, je nekoč rekla, da hočejo Varuhi ljudi oropati še za nekaj več.

»Radi bi nas oropali zla in dobrote, norosti, ljubezni in sovraštva, sanj, sposobnosti igranja in umetniškega ustvarjanja. Z eno besedo – človečnosti.«

»Res je,« ji je pritrdil Cvetličar. »Mogoče bi radi, da postanemo enako nezmotljivi kot oni. Popolne ure.«

»Dvomim,« se je oglasil Higgsov bozon. »Morda je ravno obratno, mogoče jih zanimajo naše posebne lastnosti, tiste, ki jih sami zaenkrat še nimajo. In nas proučujejo, da bi nam postali bolj podobni.«

»Človečnosti se ne da naučiti,« se mu je zoperstavil stari Cvetličar. »Ali si človek ali pa nisi. Častivredno je biti človek, žival, pa tudi rastlina. Človek, žival in rastlina so namreč individuumi, za sabo imajo zgodovino vsega sveta in evolucijo vrst. Na tem, da si stroj, pa ni nič častivrednega.«

»Mi smo jih naredili,« sem se vmešal, »torej je njihova prazgodovina enaka naši. Sploh pa Varuhi niso več stroji in o njih ne moremo zares govoriti v množini. V resnici so samo eno, razpršeno bitje.«

»Nekako tako kot bog?« je vprašal Higgsov bozon.

»Prepričana sem,« je rekla Navadna oseba, »da je njihov namen prav to, da bi našli svojo resnično, izgubljeno človečnost. Zato nas silijo, da poslušamo stare modrece.«

Pri tem je imela v mislih predavanja v hotelu Sapiens, ki so bila za stanovalce obvezna. Prav res zelo nenavadni dogodki.

»Smo sploh kdaj bili človeški?« je zbadljivo pripomnil Higgsov bozon. »Mislite, da smo kdaj dosegli to zgodovinsko stopnjo?«

»Človečnost,« je dodal Cvetličar, »je predvsem živalskost. Boljše je biti sesalec kot stroj.«

»Se spomniš, kaj je trdil Descartes?« sem ga vprašal. »Pravi Descartes.«

Poudaril sem, da gre za ‘pravega’ Descartesa, ker smo bili pred kratkim na predavanju prisiljeni poslušati nekakšnega lažnega Descartesa, nakazo, ki so jo rekonstruirali Varuhi.

»Tudi pravemu Descartesu ne verjamem,« je vzrojil Cvetličar. »Stroji in živali si niso podobni.«

»Res je, ker stroji nimajo nesmrtne duše,« je rekel Peik. »Veste, kaj po mojem proučujejo Varuhi? Kaj jih dejansko najbolj zanima? Človeška volja, to bi rekel. Ker oni pač nimajo volje. V nasprotju z nami ne izbirajo.«

»Res je,« mu je pritrdil gospod Higgs. »Oni računajo.«

Prevedla Julija Potrč Šavli