Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Laila Lalami: Tisti drugi Američani

Sodobnost / Uncategorized  / Laila Lalami: Tisti drugi Američani

Laila Lalami: Tisti drugi Američani

Tisti drugi Američani

Odlomek iz romana

 

 

Nora

 

Mojega očeta so ubili nekega spomladanskega večera pred štirimi leti, medtem ko sem jaz sedela v vogalnem razdelku novega bistroja v Oaklandu. Kadar pomislim na tisti trenutek, pred sabo zagledam nasprotujoči si podobi: svojega očeta, ki se na razpokanem asfaltu bori za sapo, in sebe, ki s svojo cimro Margo pijem šampanjec. Proslavljali sva, ker je Margo dobila štipendijo Jerome Foundation, da bi se lahko posvetila delu za svojo novo komorno skladbo, kar je bilo tisto leto njeno drugo veliko naročilo. Vzeli sva dušene školjke, ki so jih imeli za predjed, si jih delili in posedeli pozno v noč. Natakar naju je ravno poskušal prepričati, naj si za posladek privoščiva čokoladni mousse, ko je zazvonil moj telefon.

Ne spominjam se jasno, kaj se je zgodilo zatem. Gotovo sem novico povedala Margo. Gotovo sva plačali, si oblekli plašča, se peš napotili tistih pet ulic do najinega stanovanja. Nekako sem si pripravila potovalko. Spominjam pa se, kako sem po Meddržavni 5, v megleni temi, ki je zastirala nasade mandljevcev in pomaranč, vozila domov ter medtem v glavi kovala izmišljene različice dogodka: mogoče je šerifov oddelek narobe identificiral truplo ali pa so v bolnišnici zamenjali očetove podatke s podatki nekoga drugega. Vedela sem, da so te možnosti za lase privlečene, a sem se jih med vožnjo vseeno oklepala. Vidljivost je bila pri prižganih žarometih samo šest metrov. Toda ob zori se je megla dvignila, še preden sem prispela v Mojave, je vzšlo sonce, nebo pa je bilo modro in brez oblačka.

Ko sem vstopila v hišo svojih staršev, nisem slišala drugega kot trkanje svojih pet po ploščicah iz lehnjaka. Na mizici ob steni so ležali izvod Reader’s Digesta, šop ključev na rumeni zapestni spirali in par sončnih očal, pri katerih je manjkala leča. Ena od uokvirjenih fotografij na steni hodnika je visela postrani. V dnevni sobi je na kavču sedela moja mati in držala v roki brezžični telefon, kakor da se ne more spomniti, kako se ga uporablja. »Mama,« sem jo poklicala, vendar ni dvignila glave. Zdelo se je, da me ne sliši. Še vedno je imela na sebi belo srajco in črne hlače, ki ju je prejšnji večer nosila pri učni uri karateja. Na divanu je ležal odvržen vrhnji del njenega karate kimona, na hrbtu katerega je bil našit kričeče rdeč zmaj.

Spreletel me je občutek, da je moj oče še vedno z nama – na okenski polici je bil napol prazen zavojček cigaret Marlboro, pod klubsko mizo so ležali njegovi obnošeni copati, na svinčniku, ki je molel iz knjižice s križankami, so bili vidni sledovi njegovih zob. Zdaj zdaj bo vstopil, ovit v vonj po kavi in hamburgerjih, in rekel: Ne boš verjela, kaj mi je danes povedala neka stranka, nato pa, ko me bo zagledal stati zraven naslanjača, vzkliknil: Nora! Kdaj si pa ti prišla? Oči se mu bodo zableščale od veselja, poljubil me bo na lica in pri tem požgečkal s svojim strniščem, jaz pa bom odvrnila: Zdaj. Ta hip sem prišla.

Toda pri vratih ni bilo nikogar in v želodcu me je boleče zvilo. »Ne razumem,« sem rekla, čeprav sem hotela reči, da ne verjamem. Moja nejevera je bila edino, kar se me je oklepalo, odkar sem dobila novico. »Še včeraj sva govorila.«

Mati se je končno premaknila. Obrnila se je k meni, opazila sem, da ima rdeče obrobljene oči in razpokana usta. »Govorila da sta?« je rekla nekoliko presenečeno. »Kaj pa je rekel?«

»Nič. Rekel je, da je želel malo poklepetati z mano, ampak meni se je mudilo učit in sem v tistih minutkah, ki so mi preostale od odmora, hotela še priti do kave. Rekla sem mu, da ga bom poklicala pozneje.« Roka mi je šinila k ustom. Lahko bi se še poslednjič pogovarjala z njim, prisluhnila njegovemu skrbnemu glasu, ampak to možnost sem zapravila. Zapravila zaradi nekaj požirkov grenke kave v papirnati skodelici, ki sem jo naglo zlila vase, preden sem stopila pred razred zdolgočasenih pubertetnikov, ki so se prebijali skozi Odisejo.

Zunaj na ulici je zarohnelo motorno kolo in okna so se stresla. Živčno sem si odpela pašček na uri in ga spet zapela. V sobi je znova zavladala moreča tišina. »Kaj je očka tako pozno počel v restavraciji?« sem vprašala. »Kaj ni ponavadi Marty ta, ki zapira?«

»Nameraval je montirati nove luči, ki jih je kupil, zato je Martyja poslal domov.«

In kaj zatem? Zaklenil je restavracijo in stopil ven. Mogoče je požvenkljaval s ključi v roki, kot je bila njegova navada, kadar je bil zamišljen, ali pa ga je zmotilo kakšno sporočilo na mobilniku. Kakor koli že, avta, ki je drvel proti njemu, ni ne slišal ne videl, dokler ni bilo prepozno. Je trpel? Je klical na pomoč? Kako dolgo je ležal na asfaltu, preden je izdihnil? Nepovabljen se je v meni oglasil spomin na poletno zabavo pri sosedovih, ko sem imela štiri leta. Malo pred tem so preuredili dvorišče in mojim staršem so razkazovali svoj novi žar in sedežno garnituro. Sestra me je pustila na cedilu; imela jih je deset in želela se je igrati s starejšimi otroki. Začela sem loviti frfotava kačja pastirja, ravno ko sem ju ujela v pest, pa sem padla v bazen. Voda je bila ledena in je imela okus po mandljih. Zdelo se mi je, da ne bom nikoli več zajela sape, s takšno silo me je povlekla proti dnu. Samo hip sem bila v bazenu, preden je oče skočil za mano, vendar so mi udje v tistem trenutku zmrznili,  v prsih me je žgalo in moje srce je skoraj obstalo. Tista bolečina se mi je zdaj povrnila. »Nekaj se ne ujema,« sem rekla malo zatem. »Edinokrat, ko lokal zapre očka, ga povozi avto in ga ubije?«

Prepozno sem uvidela, da sem se izrazila narobe ali pa uporabila napačno besedo. Mama je zaihtela. Glasen, krčevit jok, od katerega je zaripnila v obraz in so se ji tresla ramena. Prečkala sem dnevno sobo, odmaknila zvito molilno preprogo, ki mi je bila v napoto, nato pa sedla k njej in jo tesno stisnila k sebi, da sem začutila njeno drhtenje. Vse, kar se je godilo v tistem trenutku, mi je bilo tuje – da sem bila spomladi sredi tedna v tej hiši, da sem notri ostala obuta, in celo to, da sem tolažila jokajočo mater. V naši družini je bil tolažnik od nekdaj moj oče. Kadar se mi je pripetilo kaj slabega, sem vedno odhitela k njemu, najsi bo pri osmih letih, ko sem si na igrišču odrgnila koleno, ali pa komaj pred mesecem dni, ko sem spet izpadla na natečaju za skladatelje.

Mama si je z zmečkanim papirnatim robcem obrisala nos. »Vedela sem, da je nekaj narobe, ko sem se vrnila od tvoje sestre. Oglasila sem se pri njej, ji za otroka prinesla ščitke za karate, ona pa me je povabila, naj ostanem na večerji. Potem sem se vrnila domov, ampak njega ni bilo.«

Na naslanjaču, na katerem je ponavadi sedel oče, je bil še vedno odtis njegovega telesa. Zdelo se je, kakor da je v sosednji sobi.

»Kaj so rekli na policiji?« sem se pozanimala. »Imajo kakšno sled?«

»Ne. Detektiv mi je samo postavil kup vprašanj. O tem, ali je imel težave z denarjem, ali se je drogiral, ali je kockal, ali je imel kakšne sovražnike. Take reči. Rekla sem, da ne.«

Spominjam se, da so me ta vprašanja zbegala, kajti bila so povsem drugačna od tistih, ki so se podila po glavi meni: kdo je vozil avto, kako da ga je zadel, zakaj je pobegnil s prizorišča? Potem mi je pogled odtaval k oknu. Zunaj sta na električno žico drug za drugim pristala kosa. Sosed onstran ulice je izpuščal zrak iz velikanskega velikonočnega zajca, ki je že tedne čemel na njegovem dvorišču in se je na njem nabiral prah. Bolščala sem vanj, ko so se bela zajčja ušesa sploščila pod njegovimi čevlji. Veter je bičal zastavo na drogu in sonce je pripekalo brez milosti.

 

Prevedla Miriam Drev

Ni komentarjev
Objavi komentar