Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Marko Pavliha: Zdravilnost prastare kitajske modrosti

Sodobnost / Uncategorized  / Marko Pavliha: Zdravilnost prastare kitajske modrosti

Marko Pavliha: Zdravilnost prastare kitajske modrosti

Marko Pavliha

 

Zdravilnost prastare kitajske modrosti

 

 

Poznavanje nevednosti je moč, ignoriranje znanja je bolezen;

šele takrat, ko se je naveličamo, nismo več bolni.

Lao Ce: Tao Te Ching

 

 

Prav dobro sem, najlepša hvala, ampak …

 

Kadar me v notorično težkem kovidskem obdobju pobarajo, kako prenašam obsedeno pandemično stanje, mi je nerodno, ker mi ni nič hudega, nasprotno, že dolgo nisem bil tako predan najdražjim, umirjen, kreativen in vsaj navidezno holistično srečen.

Zakaj pravim navidezno? Zato, ker zaradi lastne vesti, v sočutju in človečanskem duhu svetovnega etosa, ne morem(o) in ne smem(o) pozabiti na nesrečnike, ki jih je kitajska oblast izolirala in morda celo likvidirala po izbruhu bolezni covid-19, na najrevnejše in najbolj bolehne, ki so zdaj še v hujši stiski ali pa jih ni več med nami, na milijone žrtev in njihove trpeče svojce, na diskriminirane in ogrožene stanovalce v domovih za starejše občane, na izgorele zdravnike in medicinsko osebje, na osnovnošolce, ki so prikrajšani za najdragocenejši žar skupinskega učenja, na dijake in študente, ki morajo googlati, zoomati in twittati, namesto da bi se pristno družili, objemali in ljubili, na brezposelne, jezne, depresivne, zatirane, potlačene, bipolarne, alkoholizirane, drogirane, samomorilske, umorjene, posiljene, zlorabljane, mučene, invalidne, zaprte, izolirane, okužene, bolne, hospitalizirane, popisane, izbrisane in vse, ki s(m)o zbegani zaradi nejasnih in nemara tudi nedomišljenih ukrepov. Mavrica menda simbolizira božjo zavezo z Zemljani, zato nima črne in bele barve, le redkokdaj rožnato, običajno pa rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro in indigo. Je kaj narobe z vrhovnim slikarjem, da nas selekcionira prek tega spektra, ali človeštvo boleha tudi za barvno slepoto?

Oblast se vede kot nezamenljiv samodržec, opozicija pa ji v neznosnem hlepenju po oblasti destruktivno kljubuje, kljub poskusom konstruktivne nezaupnice, kar etično ni kul, vsaj dokler nam preti obča kataklizma. Spodobna udobnost celovite ljudske večine je neskončno pomembnejša kot udobna večina v parlamentu. Medtem je morbidno fascinantno, kako množično so se razpasli dežurni vsevedi, epidemiologi, infektologi in eksperti za respiratorje, maske, higieno, socialno distanco, prezračevanje prostorov in vakcinacijo, ki menda zanesljivo vedó, katera teorija je zarotniška in katera ne, kdo se moti in kdo ne, kdo leži in kdo laže. Na žalost prilivajo kerozin v pandemični plavž tudi navadni smrtniki, ki se obnašajo objestno, brezbrižno, sebično, neodgovorno, provokativno in uporniško; požvižgajo se tudi na tiste ukrepe, ki so smiselni, recimo na umivanje rok, zračenje, omejeno gibanje, varnostno razdaljo in izogibanje množicam.

Mar to pomeni, da smo vsi drugi bedaki, hlapci ali ubogljive ovce, ker se ravnamo po zapovedih in priporočilih? Nezaslišano je, da se celo nekateri posamezniki, od katerih se pričakuje bistveno višja stopnja osveščenosti in pomoč, obnašajo skrajno pišmeuhovsko, denimo kirurg, ki si je v teh kritičnih časih privoščil safari v Namibiji, potem pa se je vrnil v domovino z južnoafriškim sevom in ogrozil sodelavce, paciente in okolico. Virus se je razpršil prek Kitajskega zidu in se afrikaniziral, angliziral in obče internacionaliziral, ne pozna mejá niti morskih izključnih gospodarskih con, zato se lahko samo nadejamo, da se ne bo pojavil še v kakšni drugi preobleki, na primer iz Sev-nice … Kmečki turizem se je preoblikoval v cepilnega, in če farmo izurimo v cijinih metodah, dobimo farma-cijo.

Kdo nam gantarira, pardon, garantira, da bo v poklju(kar)ških gozdovih kaj bolje? Ne morem si pomagati, da si ne bi od Nare Petroviča izposodil dveh izumljenih besedic, ki evfemistično ponazarjata virusno psihologijo množice: kratcovidnost in kokologija.

Ampak pustimo črni humor vnemar, čeravno je smeh pol zdravja.

Je digitalizacija že dosegla točko saturacije, kjer se začenja degeneracija? Kaj je bolj nevarno, segrevanje ozračja ali ohlajanje medčloveških odnosov? Ste že slišali za kovit, aerodinamični pojav pri krilih letala, ki je posledica kombinacije izgube vzgona in bočnega drsenja, do katerega  pride nenamerno, zaradi letenja z bočnim drsenjem, ali namerno, zaradi akrobacije? Najprej izgubi vzgon eno krilo, ki se zato spusti, drugo se dvigne. Zaradi razlike v sili vzgona se začne letalo vrteti okrog vzdolžne osi, zaradi razlike v sili zračnega upora pa tudi okoli navpične osi. V avtorotaciji letalo izgublja višino in se vrti okrog navpične osi v smeri krila, ki je izgubilo vzgon. Izkušen pilot bo letalo zmogel izvleči iz kovita in bo preprečil strmoglavljene, v nasprotnem primeru bo ta za posadko in potnike usoden.

Kakršna koli podobnost s kovidom je povsem namerna, z vrtoglavico, bruhanjem in razbitjem vred, obstaja pa ena bistvena razlika: pri covidu-19 je izjemno pomembna tudi vloga vseh, ki niso za krmilom.

Preprosto je nekomu soliti pamet, naj si pomaga sam in mu bo Bog (usoda, kozmična inteligenca, višja sila …) pomagal, bistveno težje pa je svetopisemski napotek udejanjiti, če gre za odrinjene, ranljive ali kako drugače načete in strte ljudi. Na sedanji stopnji duhovnega razvoja se moramo žal neustrašno zavedati, da imajo nekateri ljudje le navidezno dober na-men, kajti prej ali slej se izkaže, da je vse na-teb(i). Skratka, vse je na-men(i), zato sem nekakšen eklektik, raznoraznež ali generalist, ker me z duhovnim odraščanjem zanima vse več reči, še posebno tiste, ki so povezane z zavestjo, našim planetom in univerzumom. To je hkrati vznemirljiv in zelo zahteven hobi ali morda poslanstvo, ker je v enem življenju nemogoče preštudirati celotno zakladnico učenosti, ki bi morda služila pri iskanju odgovorov na moja (in vaša) vprašanja. Tisti, ki proučujejo druge ljudi, so pametni, peščica, ki študira sebe, pa je razsvetljena. Mar ne bi bilo idealno, da bi počeli oboje?

Ker imate bržkone dovolj jadikovanja, zavajanja, politiziranja, obtoževanja in negativnosti, ki je res ne primanjkuje, razen pri koronatestiranjih, mi dovolite, da z vami delim nekaj spomladanskih misli, ki naj bi, kodirane z iskreno energijo, delovale blagodejno in nemara celo zdravilno, če boste tako hoteli. Meni pomagajo.

Kot sem se nekoč že izpel v tolažilnem papirnatem naročju Sodobnosti, je ustvarjanje eno od mojih ključnih samoterapevtskih vodil za psihofizično zdravljenje in povzdigovanje duše – ustvarjam, torej sem, oziroma ustvarjen sem, da ustvarjam in se samouresničujem. Biti ustvarj(al)en pomeni ljubiti in biti ljubljen, razdajati se, pomagati in neumorno potovati k nedefinirani Biti z mnogimi postanki, ne le jemati, tekmovati in nenehno nezadovoljeno koprneti; priporočljivo je žuboreti življenje in ga ne zgolj nihilistično ždeti. Absolutno bistvo in resnico iščem v najnovejših znanstvenih odkritjih o človeku in celostni zavesti onkraj materialistične paradigme, v metaforičnih in simboličnih starodavnih kitajskih, hinduističnih, budističnih in krščanskih spisih ter razmišljanjih novodobno prebujenih praktikov in strokovnjakov. Vse bolj dopuščam razumu, da svobodno čofota v morju intuicije, radovednosti in domišljije, kar je nedavno privedlo do knjige Onkraj materialističnega prepričanja: duhovna dramila (GV Založba, 2021) in mi služilo za plavuti med pisalnim plavanjem v zalivčku pričujočega uvodnika.

 

 

Bistvo je prebujeni Človek

 

Menim, da je Človek spiritus agens humanizma, prava, etike, morale, civilizacije in preživetja; če si želimo več uresničenih vrednot, tudi zdravja in svobode, pravne in socialne države, čistejšega okolja, trajnostne blaginje in sreče, se mora izboljšati slehernik, med drugim s ponotranjenjem lokalnih in globalnih dolžnosti ter odgovornosti. Moja pravica do nečesa (npr. do svobode govora) je hkrati moja dolžnost, da spoštujem vašo pravico (npr. do osebnega dostojanstva), in obratno, oba pa se morava podrejati občim interesom, če se želiva osmišljati kot del ljudstva, organiziranega v demokratično državo. Brez dolžnosti in odgovornosti so pravice samo privilegiji za ene in prazna fraza za druge. Pri tem nam lahko poleg ustaljenega podatkovnega in logičnega izobraževanja občutno pomaga celostno prevzgajanje z delom na sebi, z branjem starodavnih in novejših spisov (dr. Andrej Perko recimo nadaljuje socialno-andragoško metodo dr. Janeza Ruglja pri zdravljenju zasvojencev, katere bistvo je prav biblioterapija), samorefleksijo, jogo, meditacijo, mentorsko pomočjo modrecev in drugimi duhovnimi metodami širjenja zavesti in razEGOvanja.

Nič ni bolj pomembno za duhovno rast kot spoznanje, da nismo glasovi in misli v naših glavah, s katerimi se običajno identificiramo. Smo poslušalci in opazovalci tega mentalnega brbotanja, kričanja in maltretiranja. Človekove misli (um) so lahko genialno orodje, s katerim počnemo neverjetne reči, prepogosto pa so mazohistična mučilna naprava, ki verbalizira zunanji in notranji svet pod vplivom preteklosti in prihodnosti, saj je egu tako udobneje in lažje dojemljivo. Ta kompulzivni Um je pod nadzorstvom Jaza oziroma zavesti, ki vsrkava mentalni, prirejeni, in ne dejanski model resničnosti. Kot slikovito pove Michael Singer, vsakdo v sebi gosti nadležnega miselnega sostanovalca, ki mu nenehno povzroča preglavice, ga nagovarja k neumnostim, komplicira, se pritožuje, ljubosumno jadikuje, zavistno negoduje in se poredko smehlja, še najraje tuji nesreči. Naš Ego morbidno uživa v melodramatičnosti in hiperobčutljivosti, zato je ključno zavedanje, da nismo ta nadležni cimer, temveč lastnik stanovanja, ki mu gospoduje. V centru zavesti se zavedamo zavesti in tam prebiva duša, budistični Jaz ali hindujski Atman, ki vibrira. Vsa zavest je ena(ka) kot sončna svetloba, ki žari iz enega vira, Sonca. Razlikuje se le zaradi specifičnega fokusa posameznega človeka, ki zavest največkrat obrača k tistemu, kar najbolj izstopa in je najbolj moteče ali najbolj vznemirljivo. Najti svoj lastni jaz pomeni zliti se z zavestjo.

Človekovo duhovnost rad ponazorim z imaginarnim osebnostnim dvorcem, v kakršnem prebiva človek. V kletnih katakombah se za vlažnimi in temačnimi zidovi skrivajo ječa, mučilnica, vinoteka, shramba, izba razvrata, igralnica in še marsikaj, kar ponazarja človekove najbolj potlačene in podzavestne vzorce ter programe. Tudi pritličje, prvo in drugo nadstropje so dokaj tihi in neraziskani prostori, živo nasprotje pa vrvi v Montaignovem grajskem stolpu ali na podstrešju, kjer podnevi in včasih ponoči poteka dinamičen pouk. V razredu so najrazličnejši učenci oziroma človekove podosebnosti, ki tvorijo Ego oziroma zavestni um, recimo Zavistnež, Ljubosumnež, Lažnivec, Pohotnež, Nasilnež, Črnogledec, Pijanec, Požeruh, Slavohlepnež, Narcis, Čemernež, Občutljivec, Perfekcionist, Racionalist, Idealist, Nihilist, Ljubeznivež, Vernik, Ateist, Umetnik, Znanstvenik, Športnik in Pridnež, ki skušajo drug drugega prevpiti, jokajo, kričijo, se prepirajo in pritožujejo pod prisilo zlih duhov, vampirjev in demonov iz spodnjih etaž in kleti, da neznosnemu trušču ni ne konca ne kraja. Saboterje poskuša ukrotiti in pomiriti Učitelj – Jaz, ki pooseblja esenco, dušo, materinsko zavest, božanskega notranjega otroka in polje čistega potenciala. Če mu učilnico uspe utišati, se lahko povzpne onkraj graščinske strehe v višave in se poveže s Prasilo, superzavestnim umom, božanskim očetom, celostno ali kozmično zavestjo.

Kot znameniti čarovnikov vajenec Evalda Flisarja se počutim odmaknjenega, a ne povsem pobeglega od svetá znanstvenega materializma, hrepeneč po znanju, ki bi svet zajelo v celoti, ne samo v njegovi pojavnosti, ampak tudi v njegovi nevidnosti. Posejal sem na tisoče vrst idejnega in podatkovnega plevela, ki se je razbohotil v goščavo nesmisla; zdaj jo krčim, trebim in požigam, da bi posadil zimzelene trajnice. Želel bi se sam in z vami docela prebuditi iz sanj o trdnosti materialnega sveta v svetlobo višjega razumevanja, raje bi bil zasanjani in blaženi Buda ali Buden po slovensko kot zgolj racionalno Budalo.

Rekel bi, da modrosti botrujeta dva pristna svetilniška oddajnika: originalni (iz)vir in učitelj, ki holistično pamet izpije, prebavi, praktično izkusi in pretoči v učenca. Učimo se zlasti od oseb, iz knjig in bolečih življenjskih preizkušenj, kot so smrt bližnjega, zasvojenost, bolezen ali karierni brodolom. V težkih okoliščinah nastopi žalovalna peterica, v kateri so zanikanje, jeza, depresija, barantanje in sprejetje, pridružiti pa bi se ji morala še ena ključna članica – duhovna preobrazba s prebujenjem.

Vzgojitelj se pojavi, ko je gojenec pripravljen. Reklo veliko babic, kilavo dete velja tudi za učenje in vzpenjanje v višje sfere dojemanja, ker posnemanje posrednikov, kopiranje od prepisovalcev in interpretiranje že mnogokrat razloženega kaj hitro prikrije izvorno bistvo. Zato sta za juriste dragocena pravna zgodovina in rimsko pravo, za raziskovalce človekove in obče zavesti pa starodavna zaratustrska, sumerska, babilonska, indijska, kitajska, judovska, grška, krščanska, islamska, keltska, majevska in preostala človečanska izročila. Ta so nadvse priporočljiva tudi za gojenje žlahtnega pravnega občutka, ki raste iz talenta, raznovrstnih inteligenc, holističnega razmišljanja, izkustva in informacij.

Če smem, bi za hipec oponašal Aldousa Huxleyja, ko je komentiral svojo Večno filozofijo, češ “največja vrednost mojih pisanj /je/ v tem, da približno 40 odstotkov ne pripada meni, temveč množici svetnikov, med katerimi so (bili) številni geniji”. Če 60 odstotkov besedila torej preskočite, bo zadoščalo, da se izognem vaši jezi zaradi mojih neumnosti, o pokojnikih pa je tako in tako treba govoriti spoštljivo.

“Vsaka modrost izhaja iz pradavnine in ni pravzaprav nobena skrivnost,” ugotavlja ameriški kirurg in pisatelj dr. Bernie Siegel, ki je zaslovel z uspešnico o tesni povezavi ljubezni, medicine in čudežev. Potem pripomni:

 

Ko se nam že zdi, da smo odkrili nekaj povsem novega in doslej neznanega, gre najbrž za prastaro zadevo, za katero nismo vedeli, preprosto zato, ker se nismo potrudili, da bi jo našli.

 

Ena takšnih prastarih zadev je kitajska knjiga modrosti Tao Te Ching, po naše tudi Daodedžing ali Dao de jing, ki je kot naročena za odrešilno osvobajanje izpod koronske okupacije. Virus je namreč domnevno izbruhnil v Vuhanu na Kitajskem med satanskim plesom netopirjev, prašičev in ljudi,  kitajska pismenka za krizo pa odstira tudi priložnost.

 

 

Tao Te Ching

 

Knjigo modrosti, prave poti, razuma, smisla, logosa, etosa, morale, skrivne vrline in krepostne sile je v 6. ali 5. stoletju pr. Kr. napisal kitajski filozof, arhivar in pisatelj Lao Ce, častitljivi mojster, znan tudi kot Laozi, Lao Zi, Lao Tzu ali Lao Tse. Velja za utemeljitelja taoizma (daoizma), ki tao (dao) pojmuje kot neizrekljivo metafizično, kozmično počelo, popolno in absolutno bitje, začetek in konec vsega, kar obstaja. Bojda se je z njim posvetoval celo Konfucij in ga označil za zmaja, sposobnega »preseči veter in nebeški oblak«, poučeval pa naj bi tudi Budo.

Knjiga Tao Te Ching je napisana v pesniški obliki in naj bi vsebovala okrog pet tisoč kitajskih pismenk, razporejenih v 81 verzov oziroma pesmi ali proznih odlomkov. Poleg Biblije velja za najbolj prevajano besedno mojstrovino. Lao Ce jo je ustvaril na prigovarjanje enega od svojih občudovalcev, stražarja na severni kitajski meji, ki ga je srečal med popotovanjem na zahod.

Tao je v angleščino kot linguo franco prevedla in ga izčrpno komentirala množica izvrstnih poznavalcev kitajske filozofije in jezika, poslovenila pa ga je Maja Milčinski. Meni je najljubši dr. Wayne Dyer, ki se je eno leto intenzivno vživljal v starega mojstra in Tao, ga ponotranjil in posodobljenega za 21. stoletje delil z navadnimi smrtniki.

Kot ugotavlja William Ophuls, se Tao Te Ching kljub skrivnostnosti bere bolj kot “učbenik sistemskega razmišljanja, in ne kot metafizična doktrina”, ker lakonično “opisuje duhovno ekologijo vesolja in svetuje ponižnost, blagost, preprostost in prožnost kot pot do uskladitve svojih misli in dejanj s taom, ki je temeljno stanje narave”.

Že prvi modrostni verz nas uvede v mišljenje, ki se zdi paradoksalno, zlasti duhovno odrevenelim zahodnjakom, na vzhodu pa je dokaj udomačeno. Če je tao lahko izpovedan, ni večni tao, kajti ime, ki je poimenovano, ni večno ime. Zato nosi ime in je brez njega, tako kot se vesoljni brezimenski izvor imenuje Mati desettisočih reči. Bistvo je v mističnosti, zato se duhovno odprimo, manj sodimo, bolj poslušajmo in opustimo prakso nenehnega etiketiranja in poimenovanja vsega in vseh, kar nas obkroža (bevskanje na Twitterju zagotovo ne pomaga).

Tao izhaja iz koncepta očitne dualnosti in navidezno protislovne eno(tno)sti. Biti in ne biti se vzajemno napajata, težko je rojeno v lahkem, dolgo je definirano s kratkim, visoko z nizkim, lepoto vidimo zaradi grdote in dobro poznamo zaradi slabega, popolnost je sestavljena iz ženskega in moškega načela, iz jina in janga. Ali aktualno povedano po zahodnjaško: bog združuje dobro in slabo, bolezen in zdravje sta dve plati istega kovanca, razlika med good in god je le ena ničla.

Modrec lahko deluje brez napora in uči brez besed, neguje stvari, ne da bi jih posedoval, dela, ne da bi pričakoval nagrado, in tekmuje, ne da bi bil vezan na rezultat. Ko je delo opravljeno, naj bo pozabljeno, kar so učili tudi stari Rimljani – razveseljuje že samo delo, iuvat ipse labor, Bhagavadgita pa nas uči, da smo upravičeni le do opravljanja dela, ne do sadov (hm, predstavljajte si, da bi z naporom zasadili sadovnjak, čez nekaj let nestrpnega čakanja pa bi plodove smeli obirati le drugi …). Pogosto dosežemo več z manj poskusi, najpomembnejše je zgolj biti.

Eno ključnih sporočil taoizma tiči v tretjem verzu, ki spodbuja k prakticiranju nedelovanja, vendar se ne kaže le v očiščevanju uma in srca ter umirjanju ambicij, marveč v nenehnem spraševanju, kako lahko pomagamo. Taoistični wu-wei je briljantno pojasnil sociolog in psihoterapevt Borut Pogačnik v predgovoru k imenitnemu Kojčevemu Učbeniku življenja. Gre za to, pravi, “da prepuščamo, da se stvari zgodijo, da dopustimo naravni potek, da ne posegamo s svojo večkrat napačno močno voljo in s tem samo motimo naravni red, ki deluje tako na zemlji kot v vesolju”, gre za “ustvarjalno pasivnost, iz katere črpata intuicija in inspiracija”, ali naravni red, ki deluje v dobro vseh. Čeravno Martin Kojc nikjer ne uporablja izrazov tao in wu-wei, Pogačnik prepričljivo domneva, da je taoistični pogled na svet poznal, saj ga je potrosil po evropski in slovenski duhovni grudi.

Tao je neskončen in neizčrpen prednik vsega, zato bi nas moral navdajati s skromnostjo in ponižnostjo. Nisargadatta Maharaj je to krasno napotilo interpretiral takole:

 

V modrosti vem, da sem nič, v ljubezni vem, da sem vse, in med njima se premika moje življenje.

 

Živeti moramo nepristransko, brez diskriminiranja, zato drugih ne sodimo, temveč poskušajmo v ljudeh videti sebe, kar nam bo pomagalo pri krotenju bahavega ega, ki nas prepričuje, da smo nekaj posebnega in imenitnejšega. Dyer je ta nadležni ego posrečeno opisal kot edging God out, torej izrivanje boga iz naše zavesti, duše ali višjega jaza, kar nazorno izpričuje škodljivost egoizma. Vsakdo lahko izbere in je spokojni gostitelj boga ali nemirni talec ega (to be a host to God or a hostage to your ego). Bodimo v kreativnem zanosu, zato se zavedajmo skrivnostne ženske energije, ki jo je Lao Ce večkrat poudarjal že pred poltretjim tisočletjem.

Tao Te Ching opeva vodo kot vrhovno dobro, ki brez truda hrani vse in teče v nižine, katerim se človek prepogosto izogiba. Voda je kot tišina in nenehno spreminja agregatna stanja: enkrat je tekočina, drugič para, tretjič led, je sneg in dež in izvir in reka in jezero in ocean, nato se spet vrne v soparo in oblake. Tako kot vse izvira iz morja in se spet steka vanj, tako je vse rojeno s taom in se spet zliva v to celostno popolno dobro. Naše življenje je povratno potovanje od izvora do ponora, od vesoljne matere nazaj v njeno naročje. Najmehkejše prevlada nad najtršim in tisto brez vsebine prodre tja, kjer ni prostora. Zato posnemajmo oceane, ki so najmogočnejša sila na našem planetu, ker so niže od vseh rek in potokov, ti pa se jim prej ali slej pridružijo; ostanimo majhni namesto vzvišeni. Ocean je kralj stoterih vodotokov, ker leži pod njimi, moč mu daje ponižnost. Kdor živi v skladu z naravo, ne nasprotuje poteku stvari, ampak se premika v harmoniji s sedanjostjo, vedoč, kaj je resnično treba postoriti, poučuje brez besed in deluje brez dejanj, h koreninam se vrača s popuščanjem ega. Prizemljeno prebiva blizu grude, meditira globoko v srcu, misli mu tečejo kot reka, s soljudmi ravna nežno in prijazno, drži besedo, upravlja pravično in pravočasno izbira prave trenutke.

Osupljivo je, da so pred približno 2500 leti po različnih krajih planetarne Gaje vzcvetele identične modrosti, kar nakazuje na kolektivno, celostno ali kozmično zavest. Med delfskimi nauki je recimo čislana maksima spoznaj samega sebe, kot da je edina, čeprav jih je vseh kar 147 in pripadajo sedmim modrecem s konca 7. in začetka 6. stoletja pr. Kr. Več delfskih nasvetov se ujema s taom, recimo ničesar preveč, meden agan, torej nič manj, nič več, ravno prav in zmerno. Nenehno pehanje ni dobro, bolje je drseti kot val oceana in brezciljno lebdeti kot veter, kajti iz prepolnih dlani se bo razlilo, pretirano brušeno rezilo bo hitro izgubljeno, in če sebe okitimo z jantarjem in zlatom, nas nihče ne bo mogel rešiti pred padcem. Vedeti je treba, kdaj odnehati in se ustaviti.

Tao nas sprašuje, ali smo lahko tako elastični, prožni, upogljivi, prilagodljivi, mehki, gibčni, nežni in šibki kot dojenčki, ali se lahko igramo ženstveno in v celo(tno)sti ljubimo in upravljamo brez lastne pomembnosti. Poudarja moč praznine, zakaj glineni skodelici daje uporabnost ravno njena prazna notranjost, čeprav v tistih davnih časih bržkone še niso vedeli, da je pretežni del slehernega atoma – in posledično vseobsežnega stvarstva – prazen prostor, ki ga prežema energija. Mojster opazuje okolico, toda zaupa svoji notranji viziji in prepričanju onkraj čutnega. Ne bodimo sužnji odzivov, ploskanja in grajanja okolice, marveč ohranimo neodvisen um. Živimo častno, sočutno in brez naglice, saj se tudi najbolj skaljena voda zbistri, ko se umiri, bodimo prisotni tu in zdaj (zdaj vemo, od kod sta črpala navdih Ram Dass in Eckhart Tolle), opazujmo s srcem, intuitivno, da bi videli nevidno, neslišno in neotipljivo. Hkrati pomnimo, da je sprememba edina stalnica v življenju in da slehernik lahko povzroči spremembe, četudi je le metulj, katerega krilati zamah vzvalovi energijo do najbolj oddaljenih kotičkov.

Kadar sva s soprogo v Londonu, se skoraj vsakič, ah, predolgo je že od zadnjič,  sprehodiva po mističnem pokopališču Bunhill Fields, kjer je pokopan angleški pesnik, slikar in tiskar William Blake. Njegova Slutnja nedolžnosti je vsemogočni in večni umetniški oris dojetja:

 

To see a World in a Grain of Sand

And a Heaven in a Wild Flower,

Hold Infinity in the palm of your hand

And Eternity in an hour.

 

Čeprav se ti magični verzi zdijo skorajda neprevedljivi, jih je Vladimirju Stresu uspelo sijajno alkemizirati v materinščino:

 

V Zrnu peska videti ves Svet

in Nebo v Roži na poljani.

Večni čas imeti v hip ujet

in Neskončnost obdržati v dlani.

 

Lao Ce se pogosto obrača na voditelje (da bi ga sodobni politiki in menedžerji, vključno s tistimi na Kitajskem, le uslišali!): njihova veličina se izkaže tedaj, ko so razsvetljeni, ekstremno odgovorni, krepostni, redkobesedni, preudarni, nenasilni in nesebični. Raje dopuščajo, kot da bi se vmešavali in nadzorovali, obvladajo se in so varčni ter zmerni. Vodja ali mojster je zadovoljen, če je za zgled, zato ne vsiljuje volje, ker najboljši krmarji najmanj krmarijo. Tedaj ljudje komajda občutijo njihovo vladavino in imajo občutek, da so sami postorili vse brez pomoči. Tao narekuje sodelovanje namesto tekmovanja, orožje služi zlobnemu, zato ga spodobni ljudje prezirajo in ga uporabijo kot zadnje sredstvo, pa tudi takrat dober vojak ali borec ni nasilen ali jezen. Ob tem verjetno drži Dyerjeva pripomba, da Lao Ce ni govoril le o fizičnem orožju, marveč tudi o destruktivnem psihičnem obnašanju, ki zajema verbalno nasilje, grožnje in podobno, kot učita tudi budizem in hinduizem.

“Ko bi se vladar in njegovo ljudstvo le vzdržali škodovanja drug drugemu,” je hrepenel Lao Ce, “potem bi se v kraljestvu nakopičile vse življenjske koristi.” Perzijski pesnik Hafis nas je že davno povabil, naj se zamislimo:

 

Sonce po vsem tem času nikoli ne reče Zemlji, da mu dolguje, kajti to je prava ljubezen, saj osvetljuje celotno nebo …

 

Raje ravnajmo iz srca kot zaradi pravil, kajti če potrebujemo regulativo za pravilno, pravično in prijazno vedenje (kot je še vedno praksa), smo licemerci. Tao nam idealistično veli, naj kultiviramo svojo resnično naravo ter zavržemo moralnost in pravico, da bomo ravnali korektno, tako kot ne bi bilo tatov, če bi zavrgli industrijo in dobiček.

Tao je izmuzljiv in neoprijemljiv, skrivnosten kot kvantna fizika, tao je energija, modrost ne(po)znanosti in mati vesolja. Pomeni biti namesto imeti in si vseskozi prizadevati, pustiti reči, kot so, živeti naravno, mirno, preprosto, zadovoljno, brez lakomnosti in celostno kot drobcen kozmični hologram, v preseganju minljivih posvetnih užitkov in zaupanju naravnemu procesu, ki vse stvari pripelje na njihovo mesto, ker pač ne moremo zasesti vesolja in ga izboljšati (niti Elon Musk ne). Taoistična pot je univerzalna in očiščena plevela pretirane lastne pomembnosti, kajti če človek stoji na prstih, ni stabilen, če ubira dolge korake, ne pride daleč, s šopirjenjem ne izkazuje razsvetljenja in z bahanjem ničesar ne doseže.

 

 

Ljubiti, pomagati in se zliti s celostno zavestjo

 

Na sedanji stopnji (svoje) zavesti verjamem, da se lahko vsakdo izboljša in (o)zdravi predvsem z nesebičnim zavedanjem prepletenosti vseh in vsega, z ljubeznijo, sočutno pomočjo soljudem, meditacijo, ustvarjalnostjo, učitelji in preučevanjem najstarejših modrostnih zapisov, kot so denimo Bhagavadgita, Upanišade, Dhammapada, Tao Te Ching in Biblija. Pomagajmo vsem brez izjeme, nikogar ne zapustimo v stiski, ne obsojajmo, uzrimo v drugih sebe in jih ljubimo kot svoje otroke, ne zapravimo nobene priložnosti za pomoč drugim, spoštujmo učitelje in skrbimo za učence. Vedež resnice se napaja z notranjo svetlobo; kdor razume druge, ima znanje, kdor razume sebe, ima modrost. Zaveda se svoje nesmrtnosti, ker prebiva tam, kamor smrt ne more vstopiti. Dober človek je kot narava, ki je dobra, ne da bi se tega zavedala. Tudi v nepopolnosti je popolnost, če presežemo površno opazovanje – to je še dandanes bistvo japonskega in budističnega nauka vabi-sabi o lepoti minljivosti, spremenljivosti in optimalni nepopolnosti vsega, kar nas obkroža, o modrosti v naravni preprostosti, ki se kaže v slavljenju navideznih anomalij, prehodnosti in staranja, v občutenju veselja v neznatnih malenkostih in duševnih globočinah. Na tak biofilni način bi bilo priporočljivo dojemati celotno življenje, kajti le tisto, kar ni brezhibno in večno, je resnično lepo, ker je podobno naravi, saj veličastnost tiči predvsem v lišajih in ne zgolj v simetričnih fraktalih.

Ljudsko reklo, da je molk zlato, odlikuje tudi tao, ki promovira življenje v tihi vednosti. Kdor ve, ne govori, in tisti, ki govori, ne ve (očitno nimam pojma J). Otopimo svojo ostrino, razvežimo vozle, omehčajmo srepenje in počakajmo, da se poleže prah. Tao je zakladnica dobrega in zatočišče slabega, v katerem se slednje lahko izboljša. Lotimo se težkega, ko je še enostavno, počenjajmo velike reči, ko so še majhne, korak za korakom, ali po naše, zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Drevo zraste iz sadike in devetnadstropni stolp iz prve opeke, tisoč milj dolga pot se začne z enim korakom. Čim manj zahtevajmo od drugih, ne navezujmo se in ne kopičimo, marveč darujmo, česar ne potrebujemo. Ko se zavemo, da ne vemo, lahko najdemo svojo pot (tako tudi Sokrat), pri čemer je najpreprostejši vzorec najbolj jasen. Poznavanje nevednosti je moč, ignoriranje znanja je bolezen; šele takrat, ko se je naveličamo, nismo več bolni. Nenehno se čudimo in poskušajmo videti čudež v sebi, v vsem in vseh. Nebeška mreža zajame vse in nič se ji ne izmuzne. Če se ne bojimo umreti, lahko dosežemo kar koli, ampak nihče nima pravice do ubijanja živih bitij. Kdor prevzame vlogo »gospoda smrti« in seka z njegovim tesarskim dletom, bo zagotovo porezal tudi svoje roke. Živimo brez zamere in užaljenosti, kajti nekdo mora tvegati in se na udarec odzvati s prijaznostjo (aleluja Jezusu in Gandiju), sicer se sovražnost nikoli ne bo spreobrnila v dobro voljo. Bodimo vsaj malce utopični in tako tudi živimo.

Tao se bogati s tremi zakladi: usmiljenjem (sočutjem, dobrosrčnostjo, ljubeznijo, prijaznostjo, dobrodelnostjo), varčnostjo (zmernostjo, skromnostjo) in ponižnostjo. Žal ga redki razumejo, in če že riba, ki je v vodi žejna, potrebuje “resno strokovno pomoč”, kot je nekoč zapisal Kabir, se vse bolj zdi, da je bilo njegovo sporočilo namenjeno človeštvu.

Ampak ker je vsakdo v največji meri dejansko sam svoje sreče kovač, bi se želel posloviti z nesmrtnimi besedami Seneke ml., da je dobrota učinkovito zdravilo zoper strah (magnum timoris remedium clementia est) in Publilija Sira, da je potrpežljivost zdravilo za vsako bolezen (cuivis dolori remedium est patientia) …

 

 

 

 

 

 

 

 

1 Komentar
  • Manca Košir

    Odgovori 30. marec, 2021 2:08 pop

    Z veseljem sem prebrala, lep esej, bravo Marko Pavliha, bravo Sodobnost!

Objavi komentar