Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Andrej Pleterski z Bino Štampe Žmavc

Sodobnost / Uncategorized  / Andrej Pleterski z Bino Štampe Žmavc

Andrej Pleterski z Bino Štampe Žmavc

Pleterski: Kar nekaj nežnih besed v svojih delih namenjate »babicam ljubim in dedkom«, kot, denimo, preberemo sredi ene od pesmi v večnaslovniških Nebeških kočijah (1994). Črpate neposredno iz lastnih lepih spominov nanje?

 

Štampe Žmavc: Ah, nežnost, ta tako redko poseljena in skoraj izgubljena bližina … Res je, kot ste v svoji tankočutnosti opazili, da kar nekaj nežnih besed namenjam babicam in dedkom. Kljub temu pa ne gre samo za čas, ki jih je onežil. Ponavadi se skušam ubraniti nostalgije, saj je v njej zmeraj tudi kal entropije. Res pa je, da, čeprav nezavedno, vendarle črpam iz lastnih izkušenj, in te so bile lepe. Prav dedek in babica sta skoraj usodno zaznamovala moje otroštvo. Spomin mi seže vse do drugega leta starosti in posebej jasno do četrtega, ko sem izgubila dedka. Takrat mi je začel tiktakati čas. In odprlo se je okno velike praznine. Ki so jo zapolnjevali neskončni pogovori z babico, odkrivanje knjig, zelo zelo zgodaj poezije, in skrivnost jablane, kamor se je preselil dedek, ki je za zmeraj ostala samo moja.

 

Pleterski: V kakšnem okolju ste pravzaprav odraščali? Glede na suhoparni biografski podatek v Celju, torej v mestnem okolju, pa vendar je v vašem ustvarjanju predvsem veliko tankega prisluškovanja naravi …

 

Štampe Žmavc: Rodila sem se v Gajih, nekakšnem čarobnem predmestju Celja. Tam so bili tedaj zares čudoviti hrastovi gaji, po katerih so se v času mojega pradeda še sprehajali volkovi in divje mačke. Danes se tam bohoti industrijska cona ekološke sramote knežjega mesta. Od tam, kjer smo živeli, sem nekoč lahko zrla na celjski spodnji grad Bežigrad in babica je še poznala zadnjega lastnika. Sicer pa sta bila dedek in babica mestna človeka, ne nazadnje je bila babica v tistih časih povsem samostojna in zaposlena ženska takrat spoštovanega in plemenitega poklica, bila je namreč zlatarka. Sem torej čudna mešanica urbanega in narave. A v meni še zmeraj šumijo gaji mojega otroštva …

 

Pleterski: To slednje ima nekoliko strniševski nadih … Tudi sami ste v starejšem intervjuju iz leta 2007 omenili, da ob Jesihu »zagotovo najraje prebira/te/« Strnišo … Tudi na ravni zvočnosti vaju marsikaj druži … S čim se vam je njegova poezija (takrat) približala?

 

Štampe Žmavc: Glede Strniše se mi zdi, da je šlo bolj za nekakšno primerjavo z drugimi pesniki. Sicer me pri njem še danes najbolj nagovarja samosvoja razsežnost njegovega pesniškega prostora, ki se iz antropocentrizma širi v kozmocentričnost. Zato Strnišev Odisej ob vrnitvi na rodno Itako ne ugleda več doma, po katerem je hrepenel, ampak mnogo več. Spozna, da je njegova Itaka le kopno med mnogimi drugimi in da so nad njimi krone zvezd.

 

Pleterski: Od tiste vaše izjave je preteklo res že kar nekaj časa, ne nazadnje ste odtlej izdali tudi glavnino svojih pesniških zbirk za odrasle. Katera pesniška imena vas najbolj nagovarjajo v zadnjih letih in, morda, s čim?

 

Štampe Žmavc: V zadnjih letih je število pesniških zbirk tako naraslo, da me skorajda plaši. Ker mi čas uhaja, se trudim izbirati avtorje, ki me nekako nagovorijo. Priznam, da sem zadnja leta izbirala predvsem tuje avtorje. Če jih nekaj naštejem, Carlos Drummond de Andrade, Philippe Jaccottet, Shuntarō Tanikawa, zmeraj znova ljubi, skrivnostni pomišljaji Emily Dickinson v zbirki The Complete Poems, ki se že zelo dolgo druži z mano, večni Lorca in njegov nedavno prevedeni poetični esej Duende. In zdaj že natanko deset let, vse od prve izdaje izbora njene poezije, Louise Glück, lanskoletna nobelovka. Nespremenljiva stalnica na levi strani mojega vzglavja. Louise, ki ne uporablja velikih, pompozno zvenečih besed, vendar te v njenih pesmih postanejo velike, vserazsežne, izrekajoče najgloblje uvide. Kot čudežni vrč, ki skriva skrivnostno moč pesniškega jezika.

 

Pleterski: Kar nekaj prej omenjenega »zlatarskega« je čutiti v vaši predzadnji pesniški zbirki za odrasle Vse-stvar-je (2017). »Dregnete« v istovetnost stvari, spregovorite v imenu (uradno neživih) predmetov ali celo pustite, da se jezik razveže neposredno njim, zdramljenim … uri, sliki, skodelici, žlici, pa tudi puški, bideju, sesalcu, slavoloku … In če tokrat izbiro prepustim izključno vam in vašemu svetu, katere tri ljube predmete iz svojega življenja bi izbrali in nam kaj zaupali o njih?

 

Štampe Žmavc: Vse-stvar-je je morda nekakšen pesniški ugovor po-stvarjenju sveta in vsega v neznosno prevečnost, v kateri vse izgublja pomen in vrednost. Tudi poezija. Bojim se, da postajamo največje smetišče zgodovine. Ko me vprašujete po meni najljubših predmetih, je moja prva misel vrt, ki seveda ni predmet, je pa predmet moje velike ljubezni. Med predmeti pa bi izpostavila knjigo, skodelico in malo črno beležnico s svinčnikom. O knjigi ne bi kaj dosti govorila. Dobro se spominjam, s kakšnim oboževanjem sem listala svoje prvo berilo. In zmeraj se mi je zdelo, da ima premalo listov … No, ker kaže, da je teh še zmeraj premalo, postaja moja postelja vse bolj čuden otok med knjigami, ki čakajo levo in desno od blazine. Skodelica podpira male pregrehe in razvade ob kavi in čaju in družabno plat sicer dokaj samotnega življenja. Zato je pogovor ob kavi in čaju zame majhen praznik. Žal postaja v teh časih vse le vse bolj tesnoben samogovor … Mala črna beležnica ima na vesti kar lepo število svinčnikov, dobro obrabljenih in porabljenih. Tu in tam kakšen neporabljen tudi izgine, ko postane predmet igralnega poželenja mojih dveh mačkov. Ponavadi ga nato odkrijem na najbolj bizarnih mestih pri čiščenju stanovanja.

 

Pleterski: Omenili ste dve entiteti, ki sta močno zastopani tudi v vaši literaturi. Prva, samota, je bolj izpostavljena na vaših odraslih straneh, nemara celo kot vaša tema številka ena (Sinjebradec, Ogledalo zraka …), druga, mačka, pa na otroških (Muc Mehkošapek, Živa hiša, Kino z muco Ino …), čeravno ne tako redko tudi na odraslih. Morda celo enaka konca iste palice? Je mačka najboljša spremljevalka samote? Je samota za vas predpogoj za ustvarjalno delo ali še kaj?

 

Štampe Žmavc: Ne vem natanko, kdaj in kako se je samota udomačila pri meni. Morda tako kot neslišnost mačjih šap. A kolikor vem, sem bila od nekdaj samoten otrok. Tudi ko sem bila obkrožena z ljudmi. Vidim se, dekletce pri štirih, kako stojim, naslonjena ob bel konfin, in skupaj z mamo in babico čakam na avtobus, odsanjana nekam v daljavo … Ta tiha zatopljenost me ni nikoli povsem zapustila. Sicer pa je ustvarjanje sila samotno početje. In mačke pri tem ne škodijo. Hkrati pa sem prepričana, da je človek obsojen na komunikacijo, da se lahko nemoteno porajajo mentalni procesi. To zelo nazorno občutimo v tem strašljivem temnočasju, ko se svet potuhnjeno spreminja v digitalni geto. Poln klavstrofobične tesnobe in nekakšne še nedefinirane samote sveta. Zame prav nič navdihujoče.

 

Pleterski: Na ljubljanski filozofski fakulteti ste študirali primerjalno književnost in literarno teorijo. O tem vašem obdobju je mogoče prebrati bolj malo. Človek dobi vtis, da ste komaj čakali, da se vrnete v Celje, v nasprotju z večino vaših »primerjalnih« kolegov, ki jim je Ljubljana (p)ostala dom za vse življenje. Vas je vleklo domotožje ali že zaposlitev? Kot naslednjo postojanko namreč že zasledimo vodenje otroškega improvizacijskega gledališča v Eksperimentalnem gledališču Celje.

    

Štampe Žmavc: Ljubljano sem, po pravici povedano, zapustila neprostovoljno. Zaradi družinskih okoliščin. Tudi sicer so tekle moje poti skoraj neopazno, na obrobju poti mojih že takrat slavnih kolegov. Bila sem pač samo ženska. V času študija sem še zmeraj oklevala glede glasbe, razmišljala sem o študiju režije in hkrati statirala v Drami. S tem v zvezi se spominjam dogodka, ko sem na hodniku Drame nepričakovano zagledala svojega profesorja Dušana Pirjevca. V živo rumenem cirkuškem trikoju sem vsa otrpla upala, da me ne bo opazil ali pa da bom čudežno izpuhtela kot milni mehurček. Profesor je za hip privzdignil obrvi, hkrati mu je šlo malce na smeh, in sledil je odrešujoč, razumevanja poln pomežik … Da ne bom dolgovezila. Po vrnitvi v Celje sem za seboj podrla vse mostove. Ko sem začela znova, sem začela iz nič.

 

Pleterski: Posebno poglavje v vašem življenju je petje. Bili ste solistka v gimnazijskem pevskem zboru, takrat ste že prepevali šansone, obiskovali ste solo petje na celjski glasbeni šoli, eno leto tudi v Ljubljani. Pesem, kot ste se nekje izrazili, je »bila doma« že v vaši rodbini, peli ste celo štiriglasno in mnogi so igrali inštrumente … Katere pesmi ste takrat prepevali skupaj in kakšen je bil vaš repertoar šansonov?

 

Štampe Žmavc: Če kaj resnično obžalujem, je to, da sem opustila petje. Bila sem otrok, ki je pel. Na poti iz šole domov, na poti skozi gozd, ko je v krošnjah starih dreves šumel strah … Ali sedeč v rogovili hrasta, ko so se veje spreminjale v čelešnik nepopisne večerne zarje. Obžalovati, kakšen paradoks, ko sem v prvi gimnaziji začela prav s šansonom Edith Piaf … Non, je ne regrette rien … In je Piaf postala moja zaščitna znamka. Še zmeraj hranim v vitrini pokal s steklenimi dragulji s festivala v Zrenjaninu, kamor so me poslali kot predstavnico kulture v drugem letniku gimnazije. Ob misli, da sem pela na stadionu pred vsaj tisoč gledalci, me danes spreletava srh. V družini pa smo se posvečali predvsem slovenski ljudski pesmi, izvirnim pesmim, ki se pojejo ob božiču, kolednicam in mnogim ponarodelim pesmim naših pesnikov.

/…/

1 Komentar
Objavi komentar