Uncategorized

Ivana Zajc   Lilijana Praprotnik Zupančič: Zmaji?! Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.   /…/ Zgodba o zmajih pa je tudi zgodba o môči podobe: v lik leteče pošasti so se usmerili strahovi navadnih ljudi, upodabljali so ga mnogi umetniki, ki so tekmovali v tem, čigav je strašnejši, nazadnje pa je zmaj zasedel prostor v grbih in […]

Jože Horvat: Na slepem tiru. Dnevnik kulturnega urednika Dela januar 1989–maj 1991. Ljubljana: Modrijan, 2017.   Dnevniški zapiski so ena tistih vrst besedila, če gre seveda za zasebni in ne fiktivni dnevnik, ki se ga pišoči najpogosteje lotevajo v (osebno) prelomnih, težkih, negotovih, izrednih življenjskih obdobjih; takrat lahko ti celo prevzemajo nekakšno avtoterapevtsko vlogo. Pričujoči

V balonu /…/ Vsak pravi pohodnik se vsaj instinktivno zaveda daoistične resnice: pot nastane v hoji po njej. Vsak pravi ameriški pohodnik pa ima v sebi tudi vsaj kal pragmatične izpeljanke te misli, ki ni nič manj resnična: sleherna dejanska, povsem stvarna pot je odvisna od pohodnikov, brez njih je dobesedno ni. Brez njih se

Odlomek iz romana   Odile je imela svoj, celo svojstven pogled na svet. Ko se je iz Milana z vlakom pripeljala v Marseille, sta že na vlaku obdelali vse bistvene teme. »Nobenih dejstev ni, je samo domišljija v glavah ljudi,« je govorila Odile, otovorjena s plastičnimi vrečami, v katerih je prenašala gore sadja, kruha in

Pungeršič: Vaš študij likovne pedagogike ni neposredno povezan z gledališčem, a oder vas je vendarle »poklical« prav ob umeščanju vaših kartonastih skulptur v razstavni prostor. Kakšni so pravzaprav bili ti začetki? Vpisali ste se v Dramski studio … Vilčnik: Tudi to je povezano s tistim dogodkom, le da se je zgodilo kakšno leto prej. Nisem

In spet je tu obred slovesa, eden najtežjih. Umetnost spominjanja na mrtve je Ciril Zlobec lucidno in elegično upesnil v sonetu Živim hlastaje iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen (2005):   (…) rad se vračam, kot domov, v spomine: v njih je vse manj ljudi, vse več v temò minljivosti izpisanih besed.   Pesnik, pisatelj in

PROLOG SOBA V PRVEM NADSTROPJU PALAČE, 21.00 Na dragih svilenih blazinah sedijo štirje otroci. Najmlajša, deklica svetlih kodrastih las, joče v naročju starejšega dekleta, svoje rjavolase sestre. Fanta, brata, okamnelo sedita drug poleg drugega na zofi nasproti. Če ne bi bila tako prepričana, da moških nikoli ni strah, bi se prijela za roko.   ETEOKEL:

SESTRE Kriminalna drama o zelo intimnih rečeh     »Največja skrivnost so naši najbližji.« Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjosti /…/ prizor   Katarina odpira še druge predale … BARBARA: Je pa čudno … DANA: Ja? BARBARA: Pravzaprav … Že kar sumljivo. DANA: Kaj spet?! BARBARA: In ni logično. Katarina odpira predale, brska med rečmi. Nekaj išče.

Večja od vseh Enoosebna gledališka igra   Najstniška leta Pikapolonice Zmagoslave Marjetice Nogavičke, ki si jo je kot otroško junakinjo zamislila Astrid Lindgren.   Igra: PIKA, NEKOČ NOGAVIČKA   /…/ A v tej šoli, ne moreš verjeti, bil je en učitelj, ki je ves čas spraševal stvari, ki nikogar niso zanimale. Na primer, koliko prebivalcev