Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Upravičeni ste do brezplačne dostave!

Jože Horvat: Na slepem tiru (Diana Pungeršič)

Jože Horvat: Na slepem tiru. Dnevnik kulturnega urednika Dela januar 1989–maj 1991.

Ljubljana: Modrijan, 2017.

 

Dnevniški zapiski so ena tistih vrst besedila, če gre seveda za zasebni in ne fiktivni dnevnik, ki se ga pišoči najpogosteje lotevajo v (osebno) prelomnih, težkih, negotovih, izrednih življenjskih obdobjih; takrat lahko ti celo prevzemajo nekakšno avtoterapevtsko vlogo. Pričujoči dnevnik izpod rok kulturnega urednika Dela iz zgodovinskih let 1989, 1990 in 1991 je res eden takih »samorazčiščevalnih« tekstov, vendar nikakor le to, saj se zdi že v izhodišču pisan z mislijo na poznejšo objavo. Avtor, ki samega sebe imenuje kronist časa, ni le monoton poročevalec o dogajanju v službi in družbi, temveč se pisanja loteva z literarno roko, zamahom kritičnega opazovalca in razgledanega intelektualca, ki si želi potencialno žanrsko suhoparnost na različne načine razgibati in poglabljati. A o tem malo pozneje.

Ker torej gre za prelomno obdobje, se mora nekje nekaj lomiti, in to, kar se lomi, je snov Horvatovega dnevnika. Poka v družbi in politiki (rušenje socializma, razpadanje Jugoslavije, osamosvajanje Slovenije), lomi se na delovnem mestu v kulturni redakciji Dela (celovita reorganizacija časopisa, iskanje nove identitete in usmeritve) in lomi v njem kot (novopečenem) kulturnem uredniku, ki bi želel z najvišjo hitrostjo in čim temeljiteje uresničevati svobodno, raznoliko, neodvisno žurnalistiko s poudarkom na slovenski kulturi. Vse tri ravni se v knjigi prepletajo in za avtorja dokončno zapletajo v ogromen gordijski vozel, ki nazadnje terja nož – njegovo odpoved in odhod. Pravzaprav je takšen razplet dogodkov z današnjega zornega kota, ko na omenjeno obdobje slovenskega osamosvajanja in izvijanja iz starih ideoloških struktur gledamo kot na zlati čas demokratizacije in pluralizacije družbe oziroma čas vsesplošnega osvobajanja, torej tudi medijskega, nekoliko presenetljiv. A Jože Horvat s svojim doslednim beleženjem vsakodnevnih delov(n)ih (ne)prilik, z bolj ali manj natančnimi rekonstrukcijami pogovorov z nadrejenimi in sodelavci, z opisi splošnega vzdušja, skritih pritiskov, ki jih čuti od zunaj in nato tudi sam v sebi, bralcu naslika nekoliko manj rožnato družbeno-politično krajino. Krajino, v kateri se je kot zagovornik idejnopolitičnega odprtega prostora počutil vedno bolj zvezanih rok. Na eni strani ga nenehno preveva občutek, da sta časopis (in z njim družba) še vedno ujeta v stare strukture in da se nikakor ne moreta izviti iz preteklega ideološkega risa, ki ne omogoča svobodnega, odprtega pisanja brez strahu pred cenzuro, brez občutkov utesnjenosti. Na drugi strani je demokratizacija družbe še v porodnih krčih, zaznati pa je že mogoče tudi značilne simptome kapitalistične družbene ureditve – (finančna/lastniška) reorganizacija časopisa prinaša vedno večje prilagajanje trgu, kar pomeni vedno trši »boj« za prostor, namenjen kulturi, ki jo izrivajo komercialno uspešnejše vsebine kot denimo reklame in šport.

To je torej čas, ko osrednji slovenski dnevnik išče svojo istovetnost, ko se na novo pozicionira v političnem in družbenem prostoru, ko išče svojo neodvisnost na vseh ravneh, tako kadrovsko kot finančno-lastniško kot nacionalno. Horvat se zavzema za popolno avtonomnost, suverenost in pluralizacijo, svoje stališče večinoma izraža jasno in glasno, loti se celo pisanja novega novinarskega etičnega kodeksa, ki pa nekako obvisi v zraku … zavrnitve novinarskega kolegija se godijo neposredno in posredno. Ključna vprašanja, ki so ves čas na (njegovi) mizi, so seveda povezana z vlogo medijev v kulturi. Kako zagotoviti najvišjo intelektualno raven in ideološko pestrost? Kako zagotoviti neodvisne in kakovostne pisce? Kako se izogniti poplitvenju in komercializaciji? Kako vzpostaviti ravnotežje v »pokritosti« različnih področij kulture (literatura, gledališče, film, arhitektura, glasba, alternativa, muzej, likovna umetnost, zamejstvo, kulturna politika, jezik, šolstvo …)? Kako pošteno nagrajevati oziroma pravično porazdeljevati plače?

Horvatov dnevnik skuša z različnimi čopiči v različnih slikarskih tehnikah in predvsem z različnih zornih kotov naslikati družbeno oziroma kulturniško vzdušje tistega časa. Izstopajoči so morda nekoliko karikirani portreti njegovih kolegov, opisi značilnih drž, poz, tikov … in seveda stališč. Realistično se loteva orisov (pivskih) sestankov s kolegi na »parauredništvu« v lokalu, natančno skicira srečanja z novorevijaši in drugimi (visokimi) predstavniki kulturniške in politične srenje. V knjigi, ki se pač zaveda svoje kronikalne vloge, tako na sploh mrgoli konkretnosti – imen, vzdevkov, (kvazi)dogodkov, razstav, predstav, gostovanj ipd. Tudi v razmišljanjih se zdi avtor neposreden, a hkrati tudi nekoliko previden in plah. Njegov obrambni mehanizem zoper konflikt je vživljanje v nasprotnika, nenehno postavljanje na drugo stran. Na sploh se pisec večkrat zamišlja nad svojo »blago« naturo, ki svojega mnenja ne zmore uveljavljati na grob način, kot bi bržčas zahtevala če že ne njegova uredniška funkcija, pa vsaj zgodovinski trenutek. /…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart