V balonu
/…/
Vsak pravi pohodnik se vsaj instinktivno zaveda daoistične resnice: pot nastane v hoji po njej. Vsak pravi ameriški pohodnik pa ima v sebi tudi vsaj kal pragmatične izpeljanke te misli, ki ni nič manj resnična: sleherna dejanska, povsem stvarna pot je odvisna od pohodnikov, brez njih je dobesedno ni. Brez njih se zaraste, izgine. Še posebej je zato odvisna od vsake nove generacije pohodnikov, saj ji ravno ta zagotavlja prihodnost. In to je bila po mojem tista globlja skrb, ki je moji poprejšnji sogovorniki niso znali ubesediti: kaj bo s to potjo, ki jo imamo tako radi, če je njena prihodnost odvisna od takšne nove generacije pohodnikov? Takšne, ki s svojimi smetmi in mamili celo odganja druge pohodnike? Generacije, ki se je povsem odvrnila od nekaterih bistvenih prvin ameriške pohodniške etike? Kaj bo s potjo, če so ti novi pohodniki tako ekscesni?
Ali pa morda tega niso hoteli izreči, ker se o takšnih rečeh, kot sem že opazil, v Ameriki nerado govori? Vsekakor mi najbolj očitnega v zvezi z ekscesi balonarjev nihče prej ni niti omenil, kaj šele, da bi o tem lahko kaj prebral. Kako radi si mladi dajo duška med postanki ob poti, sem se tako zavedel, šele ko sva z Marnie ujela balon. Nekateri hostli so prav zaradi ‘novega tipa pohodnika’ v svoj hišni red uvedli prav zaporniška pravila, tako se bojijo balonarskih izgredov, posledičnega uničenja lastnine ali še hujših posledic. Pod njihovo streho zato ne moreš spiti enega samega piva ali pa vse pohodnike ob devetih zvečer zaklenejo vanj, da preprečijo ponočevanje. Marsikaterega od najbolj slovečih starih hostlov so stari lastniki prodali, saj takšnim pohodnikom niso bili kos in mnogi novi lastniki se v tem poslu ne znajdejo najbolje. Številni hostli so se spričo takšnih pohodnikov preprosto za vedno zaprli in taisto velja za sorodne ustanove. Do nedavnega je v poletnem času nudila nastanitev tudi univerza Bršljanove lige Dartmouth v Vermontu, saj gre pot tik mimo nje. A nič več, menda zaradi škode, ki so jo povzročali pohodniki. Podobno si se do nedavnega lahko zastonj oprhal pri gasilcih v Dalevillu, dokler se ni neki pohodnik spravil nad njihovo čisto novo opremo.
A najsi so bili za Američane ti ekscesi balonarjev še tako skrb zbujajoči, so mene najbolj spravljale ob pamet njihove osebnostne lastnosti. Nekaj časa sem se na primer še prepričeval, da sem pač pozabil, kako pameten sem bil v njihovih letih sam. A potem sem si priznal: glede tega jim nedvomno nisem segel niti do gležnjev. Kajti oni vedo vse. Resno: vse! In brez slehernega dvoma nisem bil nikdar sposoben tako epsko zgrešenih ocen dejanske stvarnosti. Recimo: eden izmed fantov obuja spomin na bojda krasno urico, ki jo je užil ob jezercu tik ob poti. Joj, peščena plaža, pa vse to, kar tam bi ostal, če ne bi bilo šele poldne. »Res,« zagotovi nama z Marnie, »ne bosta našla boljšega mesta za tabor!«
Jezerce sva vsekakor šla pogledat in najprej se je izkazalo, da je tik ob hrupni lokalni cesti. Nadalje so tja očitno hodili lokalci zvečer kaj spit, kajti veliko je bilo praznih pločevink in razbitih steklenic. ‘Plaže’ je bilo komaj za kakšna dva metra v širino, pesek je bil umazan in teren nagnjen; če bi nanj postavil šotor, bi celo noč drsel s spalne podloge. Ko sem si pobliže ogledal tudi bajer sam, sem samo zmajal z glavo. Le nekaj stran od obale se je na gladini pozibavala crknjena tilapija. Tilapije so ribe, ki lahko živijo celo od blago strupenih iztrebkov.
Druga pogosta značilnost balonarjev, nič bolje prebavljiva, je bila fascinantna argumentacija. Ta je bila na primer značilna za fanta, ki mi je povsem prepričano vase razložil, zakaj je svoje premočene spodnjice pustil na mizi pred zavetiščem. Ali pa za dekle, ki sem jo ogovoril, ko smo skupaj kosili. – Zakaj si se odločila prehoditi Apalaško pot? – Joj, ker sem sklenila, da bom letos kupila hišo. – Ja? – Ja. Zaradi nje bom imela takšno odgovornost, da je res ne bom mogla za cele mesece pustiti same. – Hočeš reči, da boš imela odgovornost do službe, da boš imela odgovornost odplačevanja kredita za hišo? – No, ne. Odgovorna bom do hiše, vendar. Z njo bo toliko dela in … odgovorna bom zanjo.
Balonarji imajo tudi izrazito nagnjenje k temu, da se ob najmanjšem nestrinjanju sogovornika začnejo metati po tleh. Zgoraj omenjeni sogovornici sem na primer izrazil blag dvom, da bi te hiša sama po sebi zadržala: tudi jaz imam hišo, a sem tu. Gospodična se je začela nemudoma repenčiti. Kaj ti ni jasno!? Lahko da imaš tudi ti hišo, samo ti si star! Gotovo imaš doma koga, da pazi nanjo in jo obnavlja, ko te ni! In sploh, vi stari, vaša generacija sploh ne razume, kakšna odgovornost je lastnina! Vi ste se rodili s srebrno žlico v ustih! Mi pa si moramo vse prigarati in potem še služb ni!
Iz tega je prejkone razvidno tudi splošno prepričanje teh ‘novih’, da so v primerjavi s ‘starimi’ izrazito prikrajšani. Kar je nenavaden in spet z dejanskim stanjem povsem sprt nazor. Čisto vsak kos njene opreme je bil namreč pregrešno drag celo za ameriške razmere, poleg tega pa so mnogi imeli tudi kvalitete, ki so na Apalačih povsem nepotrebne; tu pač ne potrebuješ kuhalnika, ki deluje celo na 8000 metrih nadmorske višine.
In predvsem so bila dekleta … Ob Marnie sem očitno o njih dobil popolnoma napačen vtis. Samo o njihovi izumetničeni izgovorjavi bi moral napisati fonetično študijo v nekaj zvezkih, da bi verodostojno opisal vse njene neverjetne vidike. A če jo poskušam vsaj v grobem očrtati, je zanjo vsekakor značilno razpotegnjeno mrcvarjenje vokalov, kakršno je lastno novejšim, rahlo trčenim Disneyjevim princeskam. Pravzaprav ubogo angleščino ribajo natanko tako, kot jo junakinje neke serije MTV o lepo preskrbljenih in še lepše razvajenih kalifornijskih najstnicah, ki sem jo očitno pomotoma imel za satiro. In presenetljivo: tako kot čavknjene princeske in bogataške najstnice tudi balonarske pohodnice s svojim izumetničenim načinom govora očitno želijo razglašati, kako neverjetno privlačne so! Do konca pa te osupnejo, ko opaziš, da njihova izreka postane najbolj izumetničena, ko se pogovarjajo med sabo. Torej morajo ta dekleta predvsem druga drugi dokazovati, kako privlačne so?
Marnie je bila dostikrat čisto zaripla od smeha, tako so jo zabavale moje izkušnje z balonarji, a nazadnje sem se ji že skoraj smilil.
»Shoolo, no, saj ni tako hudo. Nismo vsi taki!«
/…/