SESTRE
Kriminalna drama o zelo intimnih rečeh
»Največja skrivnost so naši najbližji.«
Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjosti
/…/
- prizor
Katarina odpira še druge predale …
BARBARA: Je pa čudno …
DANA: Ja?
BARBARA: Pravzaprav … Že kar sumljivo.
DANA: Kaj spet?!
BARBARA: In ni logično.
Katarina odpira predale, brska med rečmi. Nekaj išče.
DANA (ironično): Sumljivo in ni logično! Opa! Kriminalno dejanje na vidiku! Bravo, Barbara!
BARBARA: Če ni prestopil praga spalnice in mama ni več vstopila v njegov kabinet … Kako sta naredila mene?
Dana pomisli.
DANA: Najbrž po klasičnem postopku. Za spolni odnos pa res ne potrebuješ skupne spalnice. Če pa mene vprašaš … V kuhinji sta te.
BARBARA: Kaj?
DANA: Na hodniku. Ali v stranišču. Otroka lahko narediš marsikje. Lahko, da se je priplazil k njej v spalnico, ko smo bile v šoli. Ali ona k njemu v kabinet.
Katarina zastane. Neha brskati po predalih.
KATARINA: Enkrat sem prišla domov. Sedmi razred. Dana, ti si bila na maturantskem izletu, se spomnim, kot da je bilo včeraj. Prišla sem domov … Ravno prav sem bila stara, da sem že razumela … Nista me slišala. Pogovarjala sta se. V dnevni sobi. Nista se prepirala. To ne. Ampak bila sta glasna. Očka je bil glasen. Tvoj mož sem! Tvoj mož sem!! je ponavljal. Imel je tako tresoč glas, kot da bo vsak hip zajokal. Nikoli ga še nisem videla jokat. Zato sem si zapomnila. Vrata v dnevno sobo so bila priprta. Videla sem ju. Klečal je pred njo in jo poskušal objeti, takole, preko bokov, zakopal je obraz v njen trebuh, ona pa se mu je izmikala. Odrivala ga je. Slišala sem, da je rekla: Gabiš se mi! Gabiš!!
DANA: Nikoli nisi povedala.
KATARINA (grenko): Kdaj smo si pa me tri sploh kaj povedale?
Katarina se spet loti predalov.
Tokrat v kuhinjskem delu.
Nekaj išče.
BARBARA (mirno): Mogoče pa nisem njegova.
DANA: A! Spet novo kriminalistično odkritje!
BARBARA: Oba sta imela temne lase. Vedve sta temni. Jaz pa svetla. Modre oči imam. Vedve imata rjave. In za celo glavo sem višja od vaju.
DANA: Ja. Končno je prišla resnica na dan. Nisi naša. Kakšen svetlolasi in visokorasli sosed te je podtaknil v naše gnezdo.
Katrina se dvigne iznad odprtih predalov.
KATARINA: Dedek. Od mame oče je bil visok in svetlolas. In babica tudi.
DANA: A na Višji šoli za varnostne vede vas pa niso poučili o genetiki, o DNK in podobnih znanstvenih dognanjih? Kako lahko podobnost otrok preskoči starše in pride od starih staršev, celo od prastarih staršev. Ali mogoče še vedno gojite zgolj doktrino Sherlocka Holmesa?
BARBARA: Ne zajebavaj!
Katarina z jezo zapira predale.
KATARINA: Prav ima.
DANA: Kdo ima prav? Kaj ima prav?
KATARINA: Drugačna je. Barbara je drugačna.
DANA: Res je. Medve sva normalni državljanki, ona je pa policistka.
BARBARA: Ne govori tako, kot da me ni tu.
KATARINA: Lepa je. Medve sva grdi.
DANA: No, ja.
KATARINA: Dovolj sva stari, da si lahko priznava: Grdi sva. Vse življenje sva bili grdi. Ali vsaj neatraktivni. Za moške.
DANA: Moj nos mi res ni bil nikoli v ponos. Ha! Pa še rima se! Niti v ponos niti v zanos! (Se zasmeji.)
KATARINA (resno): Ljubosumna sem bila nanjo.
BARBARA: Tukaj sem! Če mogoče nista opazili.
/…/