PROLOG
SOBA V PRVEM NADSTROPJU PALAČE, 21.00
Na dragih svilenih blazinah sedijo štirje otroci. Najmlajša, deklica svetlih kodrastih las, joče v naročju starejšega dekleta, svoje rjavolase sestre. Fanta, brata, okamnelo sedita drug poleg drugega na zofi nasproti. Če ne bi bila tako prepričana, da moških nikoli ni strah, bi se prijela za roko.
ETEOKEL: A ti … ti si jo videla?
Antigona molči, gleda v prazno.
POLINEJK: Antigona, kaj pa njega? A je res … A si je res …
Antigona še vedno nepremična, mehanično boža Ismenine lase.
POLINEJK: Jaz sem najstarejši, jaz sem zdaj kot oče. Moraš mi odgovorit, ko te vprašam, ker –
V tistem se skozi okno zasliši glas.
SLUGA: Z besedo kratko vam lahko izrazim novico prvo: mrtva –[1]
Antigona skoči k oknu in ga zaloputne. Obstoji tam in gleda skozenj. Potem ga počasi zagrne, s solzami v očeh.
POLINEJK: Mrtev? Kdo je mrtev?
ISMENA: A lahko gre nekdo iskat očija? Jaz bi … ne bi bila tukaj več. Ven bi šla.
ANTIGONA (se zave situacije, gre nazaj k Ismeni): Vse je v redu, greva v sobo poskusit zaspat? (Ismena pokima in vstane.)
POLINEJK: Zakaj se obnašaš kot mama? Zakaj si ti lahko bila zraven, jaz pa ne?
ETEOKEL: Ja, ali pa jaz?
POLINEJK: To ni fer, veš. Ti si vedno zraven, ko se kaj zgodi. Oči vedno tebi pove stvari. Pa to ni prav, ker bom jaz kralj. Veš, jaz bom pravi kralj! In potem bom glaven in boš ti mene morala poslušat.
ETEOKEL: Ja, pa mene tudi. Punce morajo poslušat fante.
POLINEJK: In stric je rekel, da nikamor ne smemo, tako da tudi vidve ne smeta ven iz sobe. Mene ni nič strah, da veš. Meni nič ne more noben, ker jaz bom kralj.
ETEOKEL: Pa jaz bom tudi kralj. Ti pa ne boš nikol kraljica.
POLINEJK: Ti ne boš kralj, ker si mlajši.
ETEOKEL: Ja, pet sekund mlajši, butelj. Sem pa tud močnejši, zdajle te lahko razbijem, da veš.
POLINEJK: Tebe bi še Ismena premagala, ker si preveč neumen, da bi bil kralj.
ETEOKEL: Ti si neumen!
POLINEJK: Ti si bolj neumen.
ETEOKEL: Ti si vedno za eno bolj neumen. (Fanta se še naprej zmerjata in se začneta pretepat. Antigona mirno poseže med njiju.)
ANTIGONA: Hej! Hej! HEJ!
Fanta se pomirita, užaljeno sedeta tako, da drug drugemu kažeta hrbet.
ETEOKEL: Nehaj se obnašat kot mama.
POLINEJK: To sem že jaz rekel prej!
ETEOKEL: Ne pa nisi, debil.
Spet se začneta tepst. Antigona ju spet, tokrat bolj nasilno, razdruži.
ANTIGONA: Dajta mir, a me slišita, mir dajta! Zdaj ni čas za to. Prosim, govoriti moramo. Bosta pridna, prosim vaju?
POLINEJK (zavije z očmi, potem počasi spregovori): Ja, okej.
ETEOKEL (gleda Polinejka, tudi sam zavije z očmi): Okej. (Nekaj trenutkov pavze.) A nam lahko poveš, kaj se je zgodilo?
ANTIGONA: Ne vem, ne vem. Vem samo, kako se je končalo.
POLINEJK: Oči je zgledal, kot da se je začela vojna. A je vojna?
ANTIGONA: Mislim, da ja, samo mal drugačna kot tiste, ki jih poznaš iz knjig.
POLINEJK: A je oči začel vojno?
ANTIGONA: Ne vem, kdo je –
ISMENA (jo prekine): Mogoče jo je tist dedi začel.
POLINEJK: Kateri dedi?
ETEOKEL: Dedki ne začenjajo vojn, ker niso močni.
ISMENA: Tist slep gospod.
ANTIGONA: Videc?
ISMENA: Ni bil videc, ker ni videl. Iskal je očija in je bil zmatran in se je malo usedel. Je rekel, da je ta naša hiša polna grdih stvari. Neki takega je rekel. Potem se je pa šel z očijem pogovarjat in oči je bil potem zelo jezen. Pa mami je tudi skrbelo, kaj je rekel. Mislim, da je vse zelo razjezil. (Antigoni.) Ti se nisi hotela igrat z mano. (Polinejku in Eteoklu.) Pa tudi z vama je hotel govorit, sam sta se delala, da ga ne vidita. Zdej pa ne vesta.
/…/
[1] Sofokles: Kralj Ojdip, prevod Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenija, 1962, stran 75.