In spet je tu obred slovesa, eden najtežjih. Umetnost spominjanja na mrtve je Ciril Zlobec lucidno in elegično upesnil v sonetu Živim hlastaje iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen (2005):
(…) rad se vračam, kot domov, v spomine:
v njih je vse manj ljudi, vse več v temò
minljivosti izpisanih besed.
Pesnik, pisatelj in prevajalec Ciril Zlobec je bil glas Krasa. Svoji rojstni pokrajini je posvetil velik del svojega liričnega pesniškega navdiha (zbirki Vračanja na Kras, 1974, in Kras, 1976). Njegova navezanost na Kras pa je bila že od otroških let zaznamovana s senco zgodovine: italijanski fašisti so prepovedali rabo slovenskega jezika, kar je na lastni koži izkusil tudi Ciril, saj je bil zaradi pisanja v slovenščini izključen iz malega semenišča.
Kot mladenič se je med drugo svetovno vojno vključil v Osvobodilno fronto, po kapitulaciji Italije pa tudi v partizansko vojsko. Po vojni je študiral slavistiko v Ljubljani ter nato delal na Radiu Ljubljana. Pomembno je njegovo uredniško delo: skupaj z Jankom Kosom pri družbenokritični reviji Beseda, ki je orala ledino družbene kritike v trdih petdesetih letih, ter nato kar trideset let pri reviji Sodobnost. Kljub dejstvu, da je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov, je izkazoval solidarnost in simpatijo s preganjanimi pisatelji (na primer z Lojzetom Kovačičem ali Tomažem Šalamunom). Velikodušno je bil naklonjen mlajšim pisateljskim generacijam, tudi takrat, kadar mu te poetike niso bile najbližje.
Med njegovimi angažmaji velja še posebej izpostaviti ogorčen in nadvse učinkovit odpor, ki ga je na začetku osemdesetih let Zlobec s pisateljskimi kolegi organiziral zoper hud politični pritisk zveznih jugoslovanskih oblasti; te so z vsiljevanjem t. i. skupnih programskih jeder izobraževalnim sistemom posameznih republik hotele doseči večjo kulturno in politično kohezijo sila različnih prostorov nekdanje skupne države, kar bi pomenilo črtanje mnogih slovenskih avtorjev iz slovenskih šolskih kurikulov in čitank. Ta spopad je naznanil čedalje bolj srdite politične konflikte osemdesetih let, ki so nazadnje pripeljali do agresije Jugoslovanske »ljudske« armade na Slovenijo. Na predvečer tega zgodovinskega izziva se je Ciril Zlobec odločil, da znova in na drugačen način vstopi v aktivno politično življenje: na prvih svobodnih parlamentarnih volitvah spomladi 1990 je bil prepričljivo izvoljen v predsedstvo tedanje Republike Slovenije.
Kulturnim in etičnim prioritetam je sledil tudi pri svojem delovanju v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je bil v devetdesetih letih podpredsednik.
Izjemno pomembno je bilo njegovo prevajalsko delovanje. Prevajal je italijansko klasično (za nas je posebej pomemben prevod Dantejevega Novega življenja), romantično (Leopardi) in moderno liriko (Montale, Quasimodo, Ungaretti itd.), vrsto pesnikov iz srbščine (Davičo, Popa), hrvaščine (Mihalić) in drugih južnoslovanskih jezikov.
S pesniškimi tovariši Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom je leta 1953 izdal zbirko Pesmi štirih, ki jo je literarna zgodovina ocenila kot pomemben nastop intimizma zoper ideološko estetiko socialističnega realizma. Kar zadeva ritmiko in evfonijo, se je Zlobec sprva večinoma izražal skozi prosti verz, ki je s svojimi spreminjastimi oblikami kot jezikovni barometer odčitaval erotične impulze, poglavitni vir Zlobčevega pesniškega navdiha. Njegov naravno zveneči verz je pomagal preseči zarjavele kalupe tradicionalnega stihoklepstva in socrealistične estetike ter je pomembno prispeval k odpiranju novih poti slovenskega pesniškega izraza. V petdesetih letih se je Zlobec boril v prvi fronti boja za uveljavitev prostega verza; ostal mu je zvest tudi v šestdesetih in sedemdesetih letih. Zato je toliko bolj nenavadno in pomenljivo, da je sredi osemdesetih let, ko je prosti verz suvereno vladal med izraznimi sredstvi slovenske poezije, pesnik začutil potrebo po formalno strožjem pesniškem jeziku: soneti so se sporadično pojavljali v njegovem opusu že prej, v Novih pesmih (1985) pa sonetna oblika postane nosilka Zlobčevega izrekanja sveta. Od tedaj se ta naravnanost k sonetni vizuri čedalje bolj krepi: v Moji kratki večnosti (1989) so soneti še pomešani med pesmi v prostem verzu, v zbirkah Ljubezen dvoedina (1993) in Stopnice k tebi (1995) pa se sonet povzpne do statusa privilegirane forme Zlobčevega pesniškega izražanja. Kot bi sonetna oblika postala ritem pesnikovega dihanja. Formalne omejitve, značilne za sonet, pesnika očitno ne motijo: naravnost njegove pesniške dikcije daje občutek, kot da je v sonetni formi doma.
Najbrž je ta naravnanost k sonetu v zrelem obdobju Zlobčevega ustvarjanja tudi posledica njegove navezanosti na mediteransko kulturo, predvsem na italijansko pesništvo. Navajeni smo misliti, da je poezija dar mladosti, k predstavi o tesni, usodni povezanosti mladosti in poezije pa so v slovenski literarni zgodovini nedvomno prispevale tudi tragične smrti mnogih mladih pesnikov. Nasproti tej romantični predstavi je Hegel v Estetiki postavil tezo, da bi najboljšo poezijo pravzaprav morali pisati starejši pesniki, če bi jim psihosomatska konstitucija omogočala mladostno svežino; kot primer je navajal Goetheja. Ciril Zlobec je odličen primer upravičenosti te Heglove presenetljive teze: najboljše pesmi je napisal v zadnjih desetletjih svojega življenja, močne pa so prav zaradi sinteze življenjske modrosti in mladostne svežine videnja sveta, kjer je bila bistvena tudi še zmeraj živa erotična energija.
Temeljne značilnosti Zlobčeve ljubezenske lirike in v tem okviru še posebej sonetistike izkazujejo svojevrstno ponotranjanje in osebno, izvirno ponovitev celotnega razvoja sonetne forme od sicilske šole v 13. stoletju do njegovih moderniziranih inačic v 20. stoletju, kot bi Zlobčev sonetni fenotip ponovil celotno zgodovino sonetnega genotipa.
V tem kontekstu je bistveno dejstvo, da so prvi nam znani soneti nastali na sicilskem dvoru Friderika II. pod vplivom provansalskih trubadurjev. A že prvi sonetist in po vsej verjetnosti izumitelj soneta Giacomo da Lentini (oziroma Lentino) je v enem svojih sonetov kritiziral trubadurski kult daljne ljubezni do nedosegljive, celo nikoli videne Izvoljene gospe, kar je vzpostavil predvsem trubadur Jaufrés Rudèls s Pesmijo o ljubezni iz daljave. Takole pravi Giacomo (v prevodu podpisanega):
Ljubezen je želja, ki iz srca
privre, ki je z uživanjem navdano;
je v zamaknjenih očeh doma,
šele nato pa ji srce da hrano.
Zna včasih nas pretresti vse do dna,
ne da bi videli oboževano;
ljubezen pravo, ki je strast in sla,
pa le oko rodi, lepoti vdano.
Prav kult oči, podobe in svetlobe je temeljna inovacija italijanske lirike v odnosu do provansalskih impulzov: erotično hrepenenje je še zmeraj idealizirano, vendar temelji na vidu dostopni, čutni podobi; oči postanejo ne le pooblaščeni organ za zaznavanje lepote, temveč tudi okno duše, svetloba pa pridobi božanske atribute. V ljubezensko liriko se naseli čutnost, najprej skrajno sublimirana. Temu dispozitivu sledijo pesniki gibanja dolce stil nuovo, Dante in Petrarka, daljna dediča tega koncepta ljubezni pa sta Prešeren in Zlobec.
Zlobčeva sonetistika torej sledi prastaremu kanonu evropske ljubezenske lirike. Dober primer je sonet Sveta mesta tvojega telesa iz zbirke Stopnice k tebi (1995):
V ljubezen verujoč kot plah kristjan
v boga nad sabo ves čas mislim nate,
z zaupanjem vse stiske, vse zagate
srca in duše predte dan na dan
razgrinjam in te strastno molim:
v telo s poljubi vžigam ti svoj križ
pripadnosti, in ti pod njim goriš,
jaz dogorevam, vendarle nikoli
ne ugasnem v medel romarski spomin
na sveta mesta tvojega telesa,
še zmerom vabijo me iz višin
nečesa lepega, globin nečesa,
kar je kot čudež čudežev. Morda
spet stara vrtoglavica srca.
Zlobec ostaja zvest temeljnim zakonitostim sonetne forme, a se njegovo mojstrenje sonetne forme dogaja znotraj sodobnega pesniškega jezika.
Del zavestnega prevzemanja in razvijanja sonetne tradicije (pri nas kljub Prešernu vse premalo znane) je tudi plodna Zlobčeva raba srednjeveške ciklične sonetne oblike, znane pod imenom corona (venec). Iz corone se nato v Sienski akademiji razvijejo pravila sonetnega venca (corona di sonetti), ene najzahtevnejših pesniških oblik, ki ji je znotraj slovenske, evropske in svetovne književnosti prav Prešeren izboril umetniško veljavo in višino.
Za corono (venec) je značilno, da se zadnji verz vsakega soneta ponovi kot prvi verz naslednjega soneta, zadnji verz zadnjega soneta pa je pogosto odmev prvega verza prvega soneta; krog torej, venec. Corone so lahko poljubno dolge. Vodja toskanske pesniške šole Guittone d’Arezzo (ok. 1235–1294) je napisal venec sonetov o sedmih smrtnih grehih, to temo pa je v 14. stoletju z vencem upesnil tudi Fazio degli Uberti. Član toskanske šole Folgore di San Gimignano, ki je živel na prelomu 13. in 14. stoletja, je napisal dva venca: prvi upesnjuje dneve v tednu, zato je naslovljen Sonetti della semana, sedmim sonetom pa je dodano posvetilo, tako da ta venec obsega osem sonetov; drugi obravnava mesece v letu, zato je naslovljen Sonetti de’ mesi, dvanajstim sonetom pa sta dodana uvodni in zaključni sonet, skupaj torej štirinajst sonetov. V poznejši italijanski poeziji sta corone pisala Carducci, ki ga je Zlobec prevajal, in d’Annunzio. Nemara najvišjo umetniško realizacijo pa je forma doživela v angleškem baroku, s ciklom religioznih sonetov Holy Sonnets (Sveti soneti) Johna Donna, ki lovorjev venec, krono pesnikov sooča s Kristusovo trnovo krono. Donne okrepi in poglobi simbolični pomen zvrstnega izraza venec – corona, ki so ga poudarjali že prvi italijanski sonetisti, ki so uvajali to ciklično formo: da so soneti v tovrstnem ciklu razpostavljeni kakor cvetni listi v venčni čaši oziroma kakor rože v vencu; tvorijo torej krožno, ciklično celoto.
Na Prešernovi sledi je na Slovenskem v dveh stoletjih nastalo nenavadno veliko sonetnih vencev, corone pa sva pisala le Ciril Zlobec in podpisani. Zlobec je to formo večkrat realiziral: gre za cikle Ljubezen dvoedina iz istoimenske zbirke (1993), Drug v drugem iz zbirke Stopnice k tebi (1995), Zaliv iz zbirke Samo ta dan imam (2000), Dvom in Triptih o Janezu Menartu iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen (2005) ter Ah, ti moji kraški bori in Golo življenje iz zbirke Tiho romanje k zadnji pesmi (2010). Pri Zlobcu venci večinoma spletajo deset sonetov, v Triptihu seveda le tri. Tudi pri Zlobcu ponavljanje prvih-in-zadnjih verzov poudarja sklenjenost kroga, kar nedvomno izžareva sporočilo o doživljanju časa in življenja kot krožne celote.
Inovativna sta njegova cikla Spletanje soneta in Razpletanje soneta iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen, kjer gre za sonetna venca, v katerih so mnogi verzi posameznih sonetov izbrisani.
Ljubezen dvoedina je Zlobčev neologizem, osebna pesniška skovanka, ki bo ostala zapisana v slovarju slovenskega pesniškega jezika. Vrsta drugih podob iz jezikovne dediščine Svetega pisma in liturgičnih ritualov kaže, da je krščanska vera najbrž globoko pregnetla otroka in mladeniča Cirila. Podobno učinkuje skovanka telovzetje iz istoimenskega soneta, objavljenega v zbirki Dvom, upanje, ljubezen:
Drug v drugega prelila sva se v eno,
zdaj sva kot dva zamaknjena kristjana,
zazrta onstran z dušo, presvetljeno
od mistične skrivnosti Razodetja:
drug z drugim zemeljsko obdarovana
strmiva v ta svoj čudež telovzetja.
Ta dragocena in izvirna plast Zlobčeve jezikovne in pesniške invencije torej po vsej verjetnosti izvira iz zgodnje Cirilove vere in čustvene navezanosti na krščanski imaginarij. To bodi povedano zoper poenostavljene predstave o Zlobcu kot partizanu in politiku. Z absurdnimi, žaljivimi in krivičnimi napadi nanj se v tem trenutku ne bomo ukvarjali, saj ne povedo ničesar o Cirilu in vse o majhnih, umazanih, podlih dušah, ki jih pljuvajo.
Literarno vedo podrobnejša analiza Zlobčeve metaforike še čaka. Naj le omenim, da v Zlobčevem pesniškem slovarju na ploden in osebno presvetljen način odmeva ena izmed ključnih značilnosti Petrarkove sonetistike. Podobno kot pri velikem italijanskem klasiku je tudi pri Zlobcu pesniško podobje na naraven način zasidrano v ritmični podstati in sintaktični logiki verza, pogosto pa temelji na dihotomiji uporabljenih pojmov. Prisluhnimo v tem smislu Zlobčevemu antologijskemu VI. sonetu corone Ljubezen dvoedina:
In je skrivnost kot troedini Bog
ta najina ljubezen dvoedina,
od sanj nabrekla, bolna od spomina,
zavezanih oči in rok in nog,
svobodna v ječi, ki jo sama straži,
deviška v bokih, ki zorijo v greh,
se skriva in je rada na očeh,
resnici vdana, nedosežna v laži.
Je dom miru in večni izvor nemira,
z jutranjo in večerno zarjo vzide,
vso pot pozna od jutra do večera,
v najgloblji noči, zvezda, ne zaide,
opoldne žge in sveti nam z neba.
Ljubezen – svetlo sonce in temà.
Treba bo korigirati preveč simplificirano podobo o Zlobčevi ljubezenski liriki kot zgolj hvalnici. Za današnjo usodo poezije skrajno nenavadna priljubljenost Zlobčevih pesmi je med drugim imela tudi to negativno posledico, da se je v javnosti uveljavila poenostavljena podoba Zlobčeve ljubezenske lirike, ki je šla v smeri sentimentalnega klišeja. Naj zelo jasno poudarim: ta recepcijski kliše ne zdrži resnega branja Zlobčeve lirike! Zlobec ni zgolj pesnik Svetlobe, ampak tudi sence; prav dejstvo, ker tudi v najbolj vznesenih pesmih kaže medsebojno pripadnost svetlobe in sence, daje njegovi pesniški besedi čustveno avtentičnost in prepričljivost.
V svojem jedru je Zlobčeva pesniška beseda hvalnica. Če naj uporabimo starogrško izrazoslovje, je napisal vrsto ljubezenskih od. Stari Grki so razlikovali med dvema vrstama hvalnic: oda je bila posvetna hvalnica, himna pa je bila religiozno zaznamovana, bila je hvalnica bogovom. (Edini ostanek tega razumevanja himničnosti v našem modernem, sila ubožnem svetu je pojem državne himne.) Glede na naslonjenost Zlobčevega pesniškega podobja na krščansko dediščino in verske rituale najbrž smemo reči, da imajo Zlobčeve hvalnice, njegove ljubezenske ode tudi močan nadih himničnosti. Ta himničnost pa je prepričljiva prav zato, ker vsebuje sence elegičnosti.
Temeljni vrednostni sistem zahodne ljubezni so vzpostavili trubadurji. Šlo je za največjo kulturno revolucijo evropske civilizacije. Njihova ljubezen je bila načelno nedosegljiva in neuresničljiva, s čimer se je trubadurski kult ljubezni, ki je prvi zahteval ekskluzivno erotično zavezanost dveh ljubimcev, vzpostavil kot tragična ljubezen. Na tej sledi pesni tudi Petrarka. Kaj bi dali trubadurji, kaj bi dal Petrarka, kaj bi dal Prešeren za milost, ki je bila podeljena Cirilu Zlobcu – milost zemeljske uresničitve ljubezni z ljubljeno soprogo Veroniko!
Medtem ko je v zgodnejših fazah njegova poezija, pisana v prostem verzu, bila ukoreninjena v preprostem jeziku življenjske prakse in čutno nazornih, konkretnih podobah, je njegova poznejša poezija, večinoma zaznamovana s sonetistiko, bistveno spremenila jezikovno lego: tu je slovar pesniškega jezika pogosto sestavljen iz pojmov z dolgo in bogato, tudi filozofsko in teološko zgodovino. Raba velikih besed v poeziji utegne biti nevarna, saj odpira nevarnost pretirane racionalizacije in odmika od naravnega, konkretnega sveta, izgube stika z zemljo. Eden izmed mojstrov rabe velikih besed je bil Prešeren: Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi. Podobno velja za Zlobca: njegova raba velikih besed je taka, da jim podeli karseda oseben, specifičen pomen, ki oddalji te besede od uveljavljene, konvencionalne rabe ter jih poglobi in obogati z vrsto simboličnih pomenov. Ni naključje, da Zlobec v ključnih trenutkih uporablja besedo skrivnost; tako je intoniran že začetek njegove pesniške poti, razlaga lastne poetike, ki uvaja izbor njegovih pesniških besedil v Pesmih štirih: «Do poslednje skrivnosti poezije ne bom prodrl nikoli, kakor ne bom nikoli doumel poslednje tajne ljubezni.« Sledi prva pesem njegovega prispevka k tej prelomni pesniški zbirki s preprostim, a pomenljivim naslovom Poet:
In me obsojate, ker nisem tak kot vi,
ker sem otrok, ki mu v temi,
če pade mu kresnica v dlan,
ves strah skopni,
ker misli, da je dan …
Ste kdaj že šli v poletnem soncu prek poljane,
ko zdi se, da narava spi,
ko travna bilka, hrastov listič se ne zgane,
a topol šelesti? …
Ujel je sapo, ki je ni.
Tukaj je nedvomno na delu postsimbolistična poetika. Zlobec – na sledi Baudelaira – vidi korespondenco med dogajanjem v naravi in v skrivnostni duhovni stvarnosti.
V osebnem življenju je Ciril Zlobec doživel nepopisne tragedije, ki jih je prenašal z globoko modrostjo, vero v življenje in spoštovanja vrednim dostojanstvom. Pokopal je oba otroka, hčer Varjo in sina Jašo, kar je najhujša usoda, ki lahko doleti človeško bitje. Nedvomno je tolažbo črpal iz tesne in ganljive povezave s svojo vseživljenjsko ljubeznijo, soprogo Veroniko, ter od vnukov.
Tudi podpisani imam močne razloge za hvaležnost Cirilu Zlobcu. V sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, ko je bilo zaradi založniške krize izjemno težko objavljati in ko sem pisal poezijo, ki se je razlikovala tako od tradicionalnih poetik kot od avantgardističnih eksperimentov, mi je na stežaj odprl strani Sodobnosti. Pri političnih vprašanjih se nisva zmeraj strinjala, a sva vselej ohranila spoštljiv in topel medsebojni odnos. To velja tudi za obdobje, ko sem deloval v okviru Nove revije, vključno z nadvse dramatičnim letom 1987, ko sem po izidu sporne 57. številke prevzel vlogo glavnega in odgovornega urednika publikacije, ki ji je zvezno tožilstvo grozilo s pregonom.
Zaradi vsega tega me ob njegovem odhodu navdaja občutek nenadne, nezaceljive praznine. Zase ter za svoje kolegice in kolege, ki zdaj počasi postajamo starejša in bomo še prekmalu najstarejša pisateljska generacija, lahko le upam, da bomo zmogli zlobčevsko modrost in moralno moč ter da bomo kos zgodovinskim izzivom, ki našo družbo neizogibno čakajo.
V pomoč nam bo Zlobčeva poezija, med drugim in predvsem njegova človeška in umetniška vednost o tem, da je ljubezenska intima ključ za smisel življenja ter širših družbenih in zgodovinskih razsežnosti.
Za konec se je Boris A. Novak poslovil od Cirila Zlobca kot pesnik od pesnika, s pesmijo.
V reviji.