Kristian Koželj Ljubezen ni čustvo. Darilo je. Ustvarjalno delo Jennifer Clement Eden prvih spominov na Jennifer Clement, letošnjo gostjo festivala Izrekanja, je trenutek, ko je sredi prijetnega pogovora prejela sporočilo. V Afganistanu so ubili dva člana PEN-a, pisatelja in novinarja. Talibani so ju ponoči odvlekli iz hiše in ustrelili v glavo. V takih trenutkih se […]

Petra Koršič Notranji avtopoetični monologi po srečanju pri vodnjaku /…/ Da, pesem nastane, ko stopinja prekrije toliko stopinj, da se avtomatizem, npr. stopanja v vrt, v nekem trenutku zazre sam vase, v samo dejanje, in ga v tem trenutku, ki je posledica poti, premisli, osmisli, zavedajoč se preteklosti in sedanjosti – in se zgodita večnost

Miklavž Komelj Svetnikove solze Nebo in Zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Mt, 24, 35 Ko je s svojimi očmi, ponosnimi na to, da so prve videle Medičejske zvezde in gorovja na Luni, gledal kardinala Bellarmina, je Galileo Galilei vedel, da se bo moral vrniti in mu pogledati v oči tako, da

Klopčič Lavrenčič: Lani je izšla tvoja pesniška zbirka nebo pod vodo, za katero si prejela Veronikino nagrado ter bila nominirana za nagrado kritiško sito in Jenkovo nagrado. Zdi se, da taka pesniška zbirka ne more nastati brez globoke osebne izkušnje, ki pa ima hkrati tudi čas, da dozori in se (nas) preobrazi. Kako (in koliko

Ivana Zajc   Tina Bilban: Kaj misliš, kdo? Ilustriral Ivan Mitrevski. Dob: Miš, 2021.   Kaj misliš, kdo? je nova stvaritev avtorskega dvojca pisateljice Tine Bilban in ilustratorja Ivana Mitrevskega, ki je izšla pri založbi Miš. Tudi tokrat je – tako kot v njunem delu Kaj sploh je to? – v ospredju slikanice postavljanje vprašanj

Mateja Seliškar Kenda   Moeyaertovih 7     Ko takole od daleč kukamo v življenje Barta Moeyaerta, enega najuspešnejših mladinskih avtorjev nizozemskega govornega področja, nas obide misel, da so mu rojenice namenile domala pravljično usodo. Leta 1964 v Bruggeju rojenega avtorja sta starša namreč poimenovala Bart, po glavnem junaku znamenite pripovedi Bartje nizozemskega pisatelja Anneja

Odlomek iz mladinskega romana   Oskarjeve pravljice   Oskar se je počasi vlekel proti domu. Vedno več jih je. Vrtnic. Tudi Središče jih je polno. Pred nekaj dnevi je videl prvo. Krvavo rdeče ga je spremljalo na poti proti domu. Nekaj pomenijo. Gotovo. Skrbelo ga je. Za vse. Nekaj je bilo v zraku. Želel si

Tako to gre   Najprej si želja Najprej si želja. Potem pika pikica. Potem bučnica, češnjica, marelica, in potem avokado – zato ti je tvoje domovanje že rahlo premalo.   Ko pa postaneš lubenica in se odločiš in skočiš ter zamenjaš okolje – nenadoma postaneš mamino veliko vesolje.

Pungeršič: Ali ste v teh desetletjih ustvarjanja vendarle opazili, da se naš zategnjen odnos do jezika in popularne kulture spreminja? Če samo pomislimo na vse stendaparje, reperje in kantavtorje …   Rozman Roza: Spreminja se zaradi novih medijev, ki so na srečo tako demokratični, da varuhi pravilnega jezika nimajo možnosti, da bi jih nadzorovali. Sproščanje