Miklavž Komelj
Svetnikove solze
Nebo in Zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.
Mt, 24, 35
Ko je s svojimi očmi, ponosnimi na to, da so prve videle Medičejske zvezde in gorovja na Luni, gledal kardinala Bellarmina, je Galileo Galilei vedel, da se bo moral vrniti in mu pogledati v oči tako, da jih kardinal ne bo mogel umakniti.
Kardinal mu je v svoji rezidenci v navzočnosti očeta Michelangela Seghizzija, generalnega komisarja Svetega oficija, slovesno izrekel opozorilo, da je doktrina, po kateri se Zemlja giblje okoli mirujočega Sonca, ki sta jo zagovarjala Kopernik in Diego de Zúñiga, sicer odlična, dokler o njej govorimo ex suppositione, dokler jo uporabljamo samo kot hipotezo, ki nam omogoča boljše reševanje pojavov, se pravi, izračunavanje leg nebesnih teles, vendar postane nevarna za sveto vero, če jo vzamemo brezpogojno in jo hočemo imeti za resnico, saj je videti v očitnem nasprotju z nekaterimi mesti Svetega pisma, kot so jih brali sveti očetje. Zato naj Galileo vzame na znanje, da bo Kopernikova knjiga kmalu prišla na indeks prepovedanih knjig, on sam pa je pozvan, naj zapusti to doktrino.
Galileo je v kardinalovem nastopu čutil globoko spoštljivost. Stari kardinal je opozorilo izrekel s takim tonom, kot bi prijatelj posvaril prijatelja.
Galileo je videl, da iz njegovega glasu, iz njegove obrazne mimike in iz vse njegove pojave veje prav posebna naklonjenost, zaradi katere je bil skrivnosten kakor nočno nebo.
Galileo je sprejel opozorilo in pristal na vse.
Razšli so se zelo vljudno.
Niti za hip ni pomislil, da bi bil kardinal, ki ga je rimsko ljudstvo častilo kot živega svetnika, učenjaki pa so ga imenovali sveti Avguštin našega časa, do njega sovražen, četudi je izvedel, da se je prvi sum inkvizicije o učinkih njegovih odkritij pojavil, ko se je zanje začel zanimati on, kladivo heretikov.
On, o katerem je slišal, da je vedno, ko je videl, da je kdo izdal kakšno knjigo, rekel: »Vsi nekaj delajo in jaz ne delam ničesar.«
Takrat, pred štirimi leti, je Galileo v Rimu slavil najpopolnejši triumf. Vsi so mu padli pred noge kot novemu Kolumbu, ki je na nebu odkril nova ozemlja. Tudi kardinali so bili prevzeti in papež, v imenu katerega mu je kardinal zdaj izrekel opozorilo, ga je sprejel s takim navdušenjem, da mu ni pustil klečé izreči niti ene besede, ampak ga je takoj prosil, naj vstane. Na koncu je Galileo prepričal tudi trdovratne jezuitske matematike Rimskega kolegija sClavijem na čelu, ki so najprej razglasili, da ne verjamejo ničesar, in so se norčevali, da štirje planeti, ki z občudovanja vredno hitrostjo v neenakih intervalih in periodah krožijo okoli Jupitrove zvezde in ki jih pred Galileemni opazoval še nihče, niso nobene Medičejske zvezde, kakor jih je poimenoval, ampak Steklene zvezde, ker so nastale kot odsev Jupitrove luči v steklenih lečah njegovega teleskopa.
In na slovesnih pirovanjih so po rimskih vrtovih, razsvetljenih s plamenicami, zvezdami, Luno, glasbo in plesom, vsi slavili njega, ki je očistil človeške oči, kot mu je iz inkvizicijske ječe pisal neupogljivi TommasoCampanella.
Nato pa se je stari kardinal Bellarminospomnil na bitko pri Gibeonu in na Jozuetove besede Soncu: »Sonce, stoj molčé v Gibeonu – in Luna v dolini Ajalon!« Nato je molčé stalo … Sonce in Luna … In spomnil se je na besede kralja Davida, ki je klical, da hoče bežati daleč proč in ostati v puščavi; kdo mu bo dal peruti kakor golobu, da kam zleti in tam počiva?… Nebesa pravijo božjo čast in firmament oznanja dela božjih rok … En dan dopoveduje drugemu dnevu in ena noč uči drugo noč … Ni jezika in ni besed, kjer se ne bi slišal njihov glas … Njih glas gre po vseh deželah in njih besede na konec sveta … In na nebu je Bog Soncu postavil šotor … In Sonce gre ven kakor ženin iz svojega hrama in se veseli kakor junak, da teče po poti … Gori gre na enem kraju neba … In teče okoli zopet do istega kraja … In nikogar ni, ki bi se skril pred njegovo vročino … Gospodove postave so brez madeža in spreobrnejo duše … Gospodovo razodetje je resnično in daje majhnim modrost … Gospodova povelja so pravična in razveselijo srca … Gospodove zapovedi so svetle in razsvetlijo oči … Strah Gospodov je svet in ostane od vekomaj do vekomaj … Sodbe Gospodove so resnične in vse skupaj pravične …
Kardinal Bellarmino je bil glede Svetega pisma nepopustljiv. Po smrti papeža Siksta V., ki je bil uvrstil eno od njegovih del na indeks prepovedanih knjig, je preko kardinalskega kolegija dosegel, da je bila prelepa uradna izdaja Vulgate, v kateri si je bil ta papež drznil prirejati nekatere formulacije po lastni presoji, umaknjena iz prodaje, sam pa je v predgovoru k novi izdaji rešil čast pokojnega papeža s tem, da je papeževe spremembe iz prejšnje izdaje razglasil za tiskarske napake, ki jih je bil pokojni papež sam želel popraviti. Kardinal je slovel po tem, da je bil mojstrsko izveden v vseh subtilnostih doktrine retorike in v vseh ravneh eksegeze Svetega pisma. Galileo ni niti za hip pomislil, da bi njegovo zagovarjanje dobesednega branja tistih odlomkov, ki govorijo o gibanju in ustavitvi Sonca, lahko pripisovali njegovi naivnosti. Še več, ta očitno zviti kardinal se je za vsak primer zavaroval, saj je bil pripravljen na vse in je znal predvideti vse razplete. Dal je vedeti, da bi bilo, če bi bilo zaradi neizpodbitnih dokazov, za katere pa ne verjame, da so, dokler mu niso pokazani, gibanje Zemlje okoli Sonca, ki se vrti okrog samega sebe, vendarle obveljalo za resnico, mogoče z veliko previdnostjo spremeniti branje tistih mest in jih tolmačiti simbolično. In da navsezadnje lahko tudi priznamo, da teh besed Svetega pisma ne razumemo. Še več, Galileu, ki je zdaj spremljal vse, kar je kardinal napisal, ni ostalo skrito niti to, da je kardinal v svoji najnovejši knjigi De ascensionementis ad Deum, ki je v trenutku postala uspešnica, v poglavju, o katerem govori o tem, kako se duh dviga k Bogu tudi ob kontemplaciji Sonca, Lune in zvezd, ko je ob verzih osemnajstega psalma hvalil lepoto Sonca, ki mu je Bog na nebu postavil šotor in ki se veseli kakor junak, da teče po poti, zapisal tudi previdne besede: »Če je res, kar vidimo z očmi, da Sonce v štiriindvajsetih urah prehodi vso svojo pot …«
Zato mu je bila kardinalova drža še toliko manj razumljiva.
Seveda se je v prijateljski družbi norčeval iz kardinalove teze, da bi lahko napačno stališče bolje razložilo pojave od resničnega. Govoril je, da je že misel, da bi bilo kaj takega mogoče, nekaj, kar presega njegovo domišljijo. Toda v resnici je čutil ponos, da ima nenadoma tako imenitnega nasprotnika.
In če je na koncu vendarle prepričal jezuita Clavija in druge matematike Rimskega kolegija, je bil izziv ob jezuitu Bellarminu, duhovnem voditelju tega kolegija, še povsem drugačen. Matematik Clavius se je upiral, ker ni verjel v preciznost Galileevega optičnega instrumenta, ko pa se je sam prepričal z lastnimi očmi, ni več dvomil. Kardinal pa ni dvomil o Galileevem instrumentu in o njegovih opazovanjih, kardinal ni sploh o ničemer dvomil, ampak je njemu očital, da zbuja dvom.
Ni šlo za vprašanje, ali je Galileo res odkril to, kar je odkril, ni šlo niti za vprašanje, ali njegova teorija ustrezno pojasnjuje nebesne pojave, ampak za vprašanje, kaj je resnica.
Kardinal je slovel po svojih kontroverzah z nasprotniki, v katerih je zmagoval kakor božji atlet. Spreobrnil je mnogo heretikov, ki so prišli v Rim, da bi govorili z njim, zlasti luteranov in kalvinistov – in potem so bili srečni, ker jih je premagal on in ker so oni premagali sami sebe.
O, tudi Galileo je užival v spreobračanju heretikov! S ponosom je oznanjal, da hoče rešiti kardinalski kolegij suženjstva Aristotela in Ptolemeja.
Seveda pa se je v prijateljski družbi retorično spraševal, ali kardinal sploh hoče svobodo.
Toda ko ga je gledal, je v njem začutil brezno.
/…/