Klopčič Lavrenčič: Lani je izšla tvoja pesniška zbirka nebo pod vodo, za katero si prejela Veronikino nagrado ter bila nominirana za nagrado kritiško sito in Jenkovo nagrado. Zdi se, da taka pesniška zbirka ne more nastati brez globoke osebne izkušnje, ki pa ima hkrati tudi čas, da dozori in se (nas) preobrazi. Kako (in koliko časa) so nastajale te pesmi?
Kozin: Posamezne pesmi same na sebi niso nastajale dolgo, so bili pa razmiki med njihovimi nastanki včasih precej dolgi. Kot sem povedala že večkrat, so povezane s počasnimi odhajanji meni bolj in manj bližnjih ljudi, ki so me – namreč njihova odhajanja – pretresla. Prve pesmi so nastale verjetno že pred petimi, šestimi leti, ne spomnim se natančno. Največ težav sem imela z ubeseditvijo tega, kar sem občutila – po eni strani sem se bala, da bi smrt, minevanje, razpadanje zbanalizirala, o tem je bilo povedanega že ogromno, po drugi strani sem hotela ohraniti spoštovanje do vseh vpletenih, spet po tretji se mi je zdelo, da tišine in/ali praznine, ki nastaneta za bitji, ki so odšla, ne more opisati nič drugega kot tišina in/ali praznina. Z jezikom sva si bila takrat zelo daleč, sama sem bila tudi precej razcepljena: po eni strani sem v sebi čutila nujo, po drugi strani izrazit odpor do tega, da bi ubesedila, kar čutim – sploh ob misli, da bi potem za mano to brali še drugi. No, potem mi je jezik prišel naproti, se začel lomiti in množiti, sama pa sem medtem tudi že opravila z drugimi vprašanji ali zadržki, ki so mi preprečevali pisanje.
Klopčič Lavrenčič: Tematsko zbirko brezkompromisno intonira uvodni moto: »prah : strah // prastrah«. Pesmi tematizirajo odhajanje, soočanje z demenco, žalovanje, tudi tiho, nemočno bližino tistega, ki obolelega spremlja in izgublja, zaključni verzi pa prinašajo podobo lahko(tno)sti, letenja. Tektonika zbirke je izjemno premišljena, vsaka posamezna pesem sijajno deluje tako samostojno kot tudi kot del celote. Je sestavljanje zbirke potekalo skrajno premišljeno ali vendarle tudi intuitivno? Kaj je bilo glavno vodilo pri izbiranju pesmi?
Kozin: Ne vem, kaj bi rekla; intuitivno sem zagotovo vedela, kaj želim povedati, ob samem sestavljanju, razporejanju pesmi sploh ni bilo nobenih dvomov, sestavile so se same, že sproti, ko so se izpisovale, ni bilo druge alternative, kot da so razvrščene tako, kot so. Pesmi nisem izbirala, sestavljale so se v knjigo, samo eno sem na koncu izločila, ker je celota ni sprejela.
Klopčič Lavrenčič: Posamezne verze ločujejo večji predahi, besede se ponekod osamosvajajo: je je lahko že verz, ki ga oklepata dve prazni vrstici, hkrati pa v glagolu biti prav zato z veliko težo slutimo že tudi ne biti; podobno dokončno zareže ni (»kremplji // zasajeni vanj, so / življenje, ki dolbe // življenje za življenje / nazadnje / le nekdo spregovori / – nekomu, ki ga že // ni«). Skozi belino spregovarja tišina, ki ne le omogoča premislek, predah, temveč podeljuje dodatni pomen. Premišljeni verzni prestopi podarjajo prestopljenim besedam težo, še bolj pomenljivo pa je, da se z njimi razpira možnost dodatne interpretacije. Prav ta pretočnost verzov in pomenov verze združi na način, da je izjemno težko citirati le del pesmi, saj se ob tem zavemo, da že zožujemo možnost interpretacije. Vse skupaj deluje naravno, organsko – ob branju prevladuje občutek, da je to spontan izraz. V kolikšni meri (me) ta občutek vara? 🙂
Kozin: Pri (re)citiranju se je verjetno treba odločiti za en pomen, to je tudi svoboda, ki sem jo hotela dati bralcu – naj se sam odloči, katerega od pomenov bo razbral v pesmi, naj v njej bere tisto, kar je pomembno zanj, ne tisto, kar je pomembno zame. Lomljenje jezika je sicer prišlo spontano. Sprva sem te lome lepila, celila, vendar potem pesem ni več delovala. In še nekaj je: pisanje pesmi je zame vedno spontan proces. Res je, da včasih potem, ko je zaključena, še kaj popravljam, ampak ko pišem, se prepustim temu, kar se takrat dogaja z mano, čeprav je res, da je to hkrati tudi stanje skrajne osredotočenosti. In pomembno mi je, da to poteka tako, saj potem, ko izstopim iz tega in je pesem zaključena, nastane nekaj, kar je več od zgolj zavestnega dela mene.
Klopčič Lavrenčič: Ta pretočnost se z ravni verzov seli tudi v notranjost verzov in samih besed: dr. Alojzija Zupan Sosič je (Besedna postaja v knjigarni FF) opozorila na inovativnost te pesniške zbirke, predvsem na mobilno silabičnost, ki si jo po njenih besedah prva vnesla v slovensko poezijo. Besede razpadajo na zloge, ki se nato lahko povezujejo s prejšnjimi ali naslednjimi besedami v nove besede/besedne zveze ter tako pridobivajo nove pomene, izjemnega pomena je tudi razporeditev beline, tišine. Če navedem primer:
z vsakim
mojim
manj me je več
od-
več
Ali je na tako oblikovanje jezika vplivalo zavedanje o tem, kako jezik razpada in se umika v primeru, da se srečujemo z demenco? V kolikšni meri je šlo torej za približanje temu svetu, v katerega prenika nekomu ljuba oseba, ki se s tem oddaljuje od tega sveta?
Kozin: Razpad jezika je posledica prej omenjenih dejstev, namreč moje nemoči ob srečevanju s smrtjo, minljivostjo in razpadanjem, nemoči, da bi to ubesedila z vsaj približno tako silovitostjo, kot me je zadevalo, strahu pred banaliziranjem in tako naprej. Ne verjamem, da se lahko približamo svetu bolnika z demenco, zato tega niti nisem poskušala, je pa po drugi strani res, da tisti njegov svet v nekem smislu ni samo njegov – vsakič, ko smo z njim, tudi sami vstopamo vanj in nam je, tako kot verjetno njemu, v veliki meri tuj in nepoznan. In to sem (med drugim) opisovala: moje, naše, njeno srečevanje s svetom demence, ne pa sveta posameznega bolnika. In ne gre samo za demenco, tudi druge oblike človeškega razkroja so opisovane v knjigi, le da bralci najprej prepoznajo demenco.
Klopčič Lavrenčič: Vendarle pa ne gre le za razpadanje jezika, temveč tudi za njegovo sestavljanje. Se ti zdi, da je takšno pesnjenje morda v kakšni točki podobno proznemu sledenju toku zavesti, morda na tak način tudi ti sama dostopiš do nekih globin lastnega doživljanja?
Kozin: Kadar se prepustim pisanju, se mi v kakšnem vidiku pesmi zagotovo pokažejo določene globine mojega notranjega življenja, ki bi mi sicer ostale bolj ali manj zakrite. Je pa vsaka (moja) pesem v svoji končni obliki vedno nekaj drugega od neposredne izkušnje, vedno je nasledek ustvarjalne igre, variacij različnih pomenskih odtenkov, razpiranja jezika, to je pomembnejše od tistega, kar se je res zgodilo ali kar zares čutim.
/…/