Petra Koršič
Notranji avtopoetični monologi po srečanju pri vodnjaku
/…/
Da, pesem nastane, ko stopinja prekrije toliko stopinj, da se avtomatizem, npr. stopanja v vrt, v nekem trenutku zazre sam vase, v samo dejanje, in ga v tem trenutku, ki je posledica poti, premisli, osmisli, zavedajoč se preteklosti in sedanjosti – in se zgodita večnost in ta trenutek. Tedaj nastane novo telo, pesem, prostor, ki odpira življenje med besedami, ki od prave napetosti, ostrine in mehkobe zazvenijo sporočilo.
»Nevihta« je za človeka preteča nevarnost. Vendar je prav, da prebujeni, čuječni in odprti sebi in drugim, ki jih vzgajamo, nenehno ponavljamo resnico o življenju, ki ni idealizirana podoba niti njen približek. V vsakem je dobro in slabo, ni pa vsak vešč samopremisleka, samorefleksije in rasti. Za tovrstno pot se moraš odločiti; ni ne lahka ne prijetna, je pa polnovredna. Na pot, ki jo potimo, pridejo nepričakovane ovire. Na meni je, da se ob tej poti soočim s težavo, jo sprejmem in ob temeljitem premisleku ob njej rastem, se vzpenjam po spiralni »zlati lestvi«, če si izposodim Gradnikovo besedno zvezo za stremljenje k metafizičnemu, presežnemu. Torej, »nevihta« nas vedno preseneti, ne glede na to, kako smo nanjo pripravljeni. Vendar dež, voda, vir življenja, ki pada z neba, naravnost in vztrajno, prinaša milost.
Vsaka pesem je poskus za iztrebitev slabega vzorca in kamenček za obtežitev dobrega. Pesem je prostor iz tišine v tišino. Je nekakšna molitev, obredni obrazec, ki sprosti tenzijo, je kritična misel, je premislek, je utelesitev postaje mojega intelektualnega, čustvenega, duhovnega življenja. Ne morem biti modrejša od pesmi, me pa lahko uspela pesem uči, saj me predhodi. Nosi več, kot zmorem doumeti ali si verjamem, da vem, saj je pri ustvarjalnem procesu vključeno tudi nezavedno in nenadzorovano. Pesem je naseljevanje. Lahko je zelo preprosta, asketska, gola, lahko je v pripovedni maniri. Vendar so jezik, slog, oblika vedno samo sredstva, s katerimi se ustvarja govorica kot čarovnija besed. Ker je ostra in hkrati krhka, ne ugaja, čeprav temelji v vitalizmu in je k njemu obrnjena. Bralca včasih spravi v nelagodje (okamnelosti, potlačenega, sentimenta, miline …), od koder lahko prostovoljno pobegne ali pa se mora sam soočiti s seboj, ne z odsevom.
Lepota zame ni leporečje, blagoglasje zvenečih besed. Lepota je zame resnica, lepota je etos. Lepota je iz iste krvi kot dobro. Ustvarjati je zame stremeti k presežnemu, približevati se dobremu, dvigovati se nad partikularnost vsakdana in hkrati z odgovornostjo pisati prav o njem, danes in tu. O takšni lepoti govorim, o spoznanju, o dejavni pesmi. Za spremembo gre, najsi bo v intimi ali družbi, zavzetost. To me zanima. To je moja nuja. In dokler nuja ni bila nujna, se s poezijo nisem izpostavljala v javnosti, bi najraje odgovorila starejši, ambiciozni gospe, a ona je bila že daleč, daleč … Ta prisotnost, mlada ženska, pa je tu, nenehno tu. Skrbno ji hitim razlagati naprej, rada bi jo zadržala, še za hip ujela njeno pozornost.
Jezik, ki je za poezijo samo sredstvo, je moja domovina. V vseh poklicih, ki jih opravljam, mu služim. Tako prepoznam, kdaj nekdo samo govori in kdaj je nekdo neko spoznanje doumel, ga ponotranjil in je njegovo. Kritični premislek bi moral biti način življenja – ne le kritikov, ampak tudi pesnikov, umetnikov, intelektualcev. Poleg odličnih del, od katerih se učiš, je bralec zlahka zasičen z občutkom posiljenosti in prisiljenosti, ki ga pogosto najdevamo v literarnih besedilih, po domače temu rečemo, da se zdi, kot bi se avtor imel za književnika.
Spet zaslišim glas mlade ženske, kako modro pravi: Nuja, da smo, kar smo, je nuja vsega živega. Nuja, da nas okolje sprejme, pa nas lahko zaslepi. Biti pesnik – je to na neki točki tudi odločitev? Pa smo tam. Spet ima prav. Ta mlada ženska ne pametuje, ona ne, ona govori skozi vprašanja, ki so na mestu, vsakič na pravem mestu. Nikoli ne nasprotuje, le vpraša, da se zasveti … Zasveti se zrak. Zajamem in skušam odgovoriti iskreno, z razumom, a pošteno. Do neke mere si vsak človek želi biti sprejet, od bližnjikov in tudi okolice, tudi razumljen. To je zelo naravno. Da bi zadovoljevali to potrebo, zavestno ali nezavedno, ugajamo. Bolj ali manj. Potrebe po ugajanju pri sebi ne zaznavam kot transparentno lastnost. Nihče ni imun na zaslepljenost. Rešitev je v dvomu. Biti moramo čuječni, odprti, se preizpraševati, preverjati informacije, stremeti k resnici.
Ker je slovenska družba alergična na premišljujoče posameznike z drugačnimi stališči, ker je vajena enoglasja in ker si kmalu izločen, se nezavedno skušamo prilagajati večini, okolju. Vendar je nujno postaviti mejo – prilagajanje je dopustno samo, dokler človeška (nezavedna ali zavestna) omejenost (ali zloba) ne škoduje(ta). Zavzeti se za drug(ačn)o mnenje je tvegati, upati si vzeti temeljno pravico je danes osebni privilegij redkih. Denar je sveta vladar in pod težo tega večina kloni. Želja po sprejetju v okolju nas lahko zaslepi do te mere, da pozabimo misliti s svojo glavo. To nas razčlovečuje, dela manj človečne, in tega se niti ne zavedamo. Da ne mislimo, da ne razmišljamo, da smo produkt mnenjskih voditeljev, vladajočim ustreza.
Zdi se mi, da sem zašla. Zdi se mi, da skušam biti hiperkorektna. Zdi se mi, da delam ovinek, in čutim, da ona to ve. Njeno vprašanje je bilo kratko in jasno. Ja … Nadaljujem še bolj odločno: Ne sprašujem se, kaj sem, ampak kaj počnem. V vseh poklicih me zavezuje kritična drža, tako da se najraje predstavim kot kritična premišljevalka. Sem daleč od stereotipne predstave o zasanjanem pesniku, ki zblojeno hodi naokoli; poslanstvo pesnika vidim v nasprotnem – čuječni opazovalec in premišljevalec. Odločitev je, da slediš kritičnemu umu, estetiki, ki je utemeljena v etiki, resnici. Podobno kot zdravnik izreče Hipokratovo prisego. Nič manj resno ni. Tako zaključim premislek in še sama ne vem, kaj naj si mislim. Odgovorila sem natanko tako, kakor mislim. A dohtarje mešat k poeziji – to se mi zdi izzivalno. Še tako dober namen izpade karikaturno.
Mlada ženska nadaljuje: Kje je prostor za pesem v duhu časa, ki poudarja, da moramo biti v vsakem trenutku produktivni? Pa smo tam. Vztraja: Po večini se pogovarjamo v številkah in se zanašamo na meritve. Pokojni filozof Ivan Urbančič je problematiziral znanstveno-praktični produkcijski odnos do vseh stvari, tudi do nas samih. V redu, mislim, da je moja resno(bno)st ni zmotila. Marljivost, delavnost, predanost so čudovite lastnosti, ki pa se lahko neopazno prelevijo v sužnje brezmejnosti, v katerem koli poklicu. Odgovor je v opominjanju na zdravo mero. Pri vsem, razmišljam … Ja, ugodje, ki ga občutimo po opravljenem delu, je zdravilno, saj nas razveseljuje, da nam občutek koristnosti, in hkrati je zasvajajoče. Sodobna produktivna naravnanost razžira tudi tiste, ki se ukvarjamo z ustvarjanjem in raziskovanjem. Skorajda moramo postati lovci na točke, če hočemo preživeti, saj to zahteva sistem zaposlovanja, podeljevanja statusa kulturnika nacionalnega pomena, subvencij. Včasih moramo prek svojih načel, da bi dosegli normative, ki jih predpisuje sodobni čas. Dobro pa bi bilo, da bi skušali kot posamezniki po svojih močeh in zmožnostih prispevati k preseganju vzorca, ki se je razbohotil.
Pri našem delu, ki je intelektualno, ni takoj vidnih rezultatov. Sodobni diktat družbe, medijev, okolice, ki poveličuje hitrost, storilnostno naravnanost in zlahka spregleda natančnost, inovativnost, poglobljenost, do določene mere ponotranji vsak, frustrira pa tiste, ki se ne prilegajo temu kalupu. Smisel je v poti, ne v cilju, šele tako se tisto, čemur sledimo, opomeni. Če želimo rasti, čas ni ovira. Ovira smo običajno mi sami, naše lagodje, k čemur je človek genetsko nagnjen. Najlažje je ne skrbeti za higieno in ekologijo duha in srca. Za umetnost si je vredno vzeti čas. Treba se je disciplinirati. Ni pomembno le, da prebereš iskrico, misel, pesem, odlomek v knjigi, ampak da prebrano tudi premisliš. Dobra misel za vsak dan je malo, a velik korak za človeštvo. Ojojoj, da si ne bo mislila, da sem včeraj brala o Gandiju … A mlado žensko, zdaj počasi že vem, ne zmede nič. Kratko, kot bi bilo notorično, izreče le: Iz več zornih kotov pogosto opozarjaš na odgovornost.
Kako to ve? Ne izpostavljam se. Bere me pod kožo, jaz pa ji brez besed sledim. No, brez besed ji sledi moj plaz besed. Najprej: beseda odgovornost je danes izrabljena in zlorabljena. Najdemo jo celo v reklamnih sporočilih za nakup oblačil. Čeprav nas vsi pozivajo k odgovornosti, si je nihče zares ne želi, saj odgovornost ni ugodje niti udobje. Ni nujno, da smo zreli za odgovornost. Paradoks, ki se danes dogaja, je, da nas družba, mediji pozivajo k odgovornemu delovanju, hkrati pa nam prav družbena klima to odgovornost odteguje. Kapitalistično in neoliberalistično pozivanje k odgovornosti je laž, manipulacija. Z odgovornostjo namreč človeku pripadeta suverenost in notranja moč in takšnega posameznika je težje zavajati. Skoraj zadihana sem, zajamem zrak in za piko na i dodam še: Toplo priporočam roman nobelovke Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev: kronika prihodnosti. Družba, ki je vsota posameznikov, bo močnejša/boljša, ko bo več premišljujočih, duhovno bogatih, srčnih, nezlomljenih, neprikrajšanih, nezlobnih posameznikov. Kaj? Kaj – saj je res, matematika potrdi tole zamisel, ki ni moja. A nje ne zaslepi, mlada ženska naredi zasuk: Lepota je iz iste krvi kot dobro, praviš. Človečnost je torej pogoj za umetnost. Se morda lahko zanašamo tudi na to, da nas doživljanje lepote dela bolj človeške?
Kaj naj ji rečem? Če ji pritrdim, bom diskriminatorna, diskriminirajoča. Po eni strani je res, res je, če lepoto res doživljaš, dejansko doživljaš, in imaš visoko moralo, kot se reče, a nekateri je nimajo, čeravno veljajo za vrhunske umetnike. In potem se že spet znajdemo tam, kjer se sprašujemo, ali ocenjujemo samo delo ali delo z avtorjem ali avtorja z delom … oboje, samo eno, oboje hkrati? Po drugi strani: kdo sem jaz, da razsojam, kdo sem jaz, da me take velike reči sprašuje … Odgovorim ji tako, kakor razmišljam, torej osebno: Lepota je zame resnica, lepota je etos. Boljši postajamo z dejanji. Premagovati slabo v sebi je krepost, za katero si moramo prizadevati vsak dan. Biti nezahteven do sebe je najlažje. Težje je od sebe zahtevati, si prizadevati in postajati boljši, kot si. Ni lahko. In ni lahko, ko ti znova ne uspe zdrseti čez lastne okostenele in avtomatistične vzorce. Umetnost je zame zavezana s človečnostjo. Umetnost ima moč. Zato moramo premisliti, kaj ustvarjamo. Černobilska molitev so pričevanja očividcev o zavajanju. Kakovostna književnost je pot k resnici in modrosti.
Če si smem pripomniti – s tem odgovorom sem bila pomirjena. Tisti občutek pomirjenosti, ki se ga spomnim iz Afrike, ko na pripeki zajameš vrček vode iz vodnjaka, in te, četudi je voda motna, preplavi občutek miru, hvaležnosti. Tako nekako občutim, kadar odgovorim pošteno, skladno s svojimi osebnimi prepričanji. Mlada ženska mi je, kot bi vedela, kam sem odtavala z mislimi, prilila vode. V tvoji poeziji je razvidna občutljivost za zvočnost jezika. Besede postanejo večdimenzionalne in razpirajo različne možnosti za interpretacijo. Koga zares nagovarjaš s poezijo?
Kako lahko u-vidi? Kako lahko s takšno lahkoto izreče sinteze, ki jih običajno sestavimo s časom? Lahek je njen besedni korak, a pušča odtise.
/…/