Kristian Koželj
Ljubezen ni čustvo. Darilo je.
Ustvarjalno delo Jennifer Clement
Eden prvih spominov na Jennifer Clement, letošnjo gostjo festivala Izrekanja, je trenutek, ko je sredi prijetnega pogovora prejela sporočilo. V Afganistanu so ubili dva člana PEN-a, pisatelja in novinarja. Talibani so ju ponoči odvlekli iz hiše in ustrelili v glavo.
V takih trenutkih se čas in prostor skrčita in vsakodnevno umiranje z novičarskih portalov ni več le statistika nekega oddaljenega sveta, za katerega slutimo, da sicer obstaja, a nikakor ne igra omembe vredne vloge v našem življenju. Smrt je tukaj in zdaj.
V tistih dveh stavkih, izrečenih umirjeno, brez panike, skorajda brezosebno, se je utelesila pošastna resničnost sveta, ki mu pripadamo in ki verjetno še nikoli ni bil tako nespravljivo razklan kot prav v tem trenutku. Pravzaprav živimo v nekem čudnem multiverzumu, sopostavitvi neštetih svetov, ki obstajajo v kontekstu našega planeta kot mimobežnice, zgodbe, ki se med seboj ne slišijo in ki vstopajo druga v drugo zgolj po načelu koristnosti ali naključja.
Ta nesporazum oziroma brezbrižnost se ne dogaja zgolj na nivoju civilizacijskih in družbenih okvirov, ampak, vsaj v kontekstu okolja, ki mu pripadamo, tudi (ali predvsem?) na nivoju posameznikov. Bolj kot s pomočjo sodobne tehnologije drugi neposredno vstopajo v našo intimo, bolj kot nosimo »stekleno obleko in vsi vidijo v našo notranjost,« kot v pesmi Sanje iz zbirke Ledeni mož zapiše Jeniffer Clement:, bolj naša domovanja postajajo nočne hiše:
Tukaj, če smo pošteni,
ni obešalnikov za moje roke,
predalov za moje noge,
kavljev za moje dlani.
Ponoči v Nočni hiši
ni police za mojo senco.
Tukaj grem spat,
oblečena v svoje telo.
- Clement: Nočna hiša, iz zbirke Ledeni mož, prevedla Neža Vilhelm
Predvsem zadnje leto in pol se je, še posebej v delu sveta, ki mu pripadamo in v katerem nam, roko na srce, ne manjka prav dosti, boleče pokazalo, kako sami smo v resnici. V civilizaciji, ki živi svoje najdaljše obdobje miru in blaginje, v družbi preobilja – ne le materialnih, ampak duhovnih dobrin, preobilja svobode – je posameznik ugotovil, da za preživetje ne potrebuje drugega. Da je uresničen že sam s sabo in da je njegov ozek osebni prostor največja in edina vrednota, da ga lahko nebrzdano širi in da osebni prostor drugega ni več svetinja, morebitni kraj srečevanja, ampak le še grožnja, ki jo je treba na vsak način odmakniti čim dlje. Zgradili smo si domovanja, v katerih slišimo le odmev svojih glasov – lepa, a hladna in mrtva. Postali smo »razvajena družba«, kot nas je poimenovala Jennifer, skupek posameznikov, ki se ne vidi in ne sliši; tudi trpljenje, celo umiranje drugih se nas ne dotakne zares, razen v primeru, ko smo lahko z domnevno plemenito gesto, ki jo potem širokopotezno razbobnamo čim širše, kot da smo z njo odrešili svet, videti še boljši pred drugimi in predvsem pred sabo. Da si lahko rečemo, da smo dobri ljudje. Živimo obrnjeni drugi kategorični imperativ, kjer je drugi sredstvo in smo sami sebi cilj.
Svet, v katerem je vse, kar nam služi, samoumevno in takoj na dosegu roke, je seveda hermetični mehurček, ki ne prenese ničesar, kar bi lahko skalilo to prividno popolnost. Ne prenese drugih, ki nosijo izkušnje, kakršne smo v naših koncih pospravili v arhivske fascikle in muzejske depoje. Ne prenese štirih srečanj Siddharte Gautame. Svoje bolne, revne, lačne, umrle tako ali drugače umikamo čim dlje, da ne kazijo bleščečih vedut naših pokrajin. Tistim, ki prihajajo od drugod, postavljamo ograje.
Počasi, a zagotovo drsimo v Hobbsovo izvorno stanje vojne vseh proti vsem. Vrednote so nastavljene na silo, na podlagi konsenza trenutne večine, zelo malo je stvari, ki posamezniku omejujejo nebrzdano svobodo, še umor ima izjeme, če ga je moč prikazati kot dejanje usmiljenja. Zgodbe o zombijih so prenapihnjene in fantastične zgolj v svojem vizualnem aspektu, v resnici pa se zdrs v območje živih mrtvecev že dogaja in smo ujeti vanj. Odzven tega, kar postajamo, lahko slišimo v vrsticah Pavlovega pisma Filipljanom: »Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari.«
/…/