Majda Travnik Vode
Marjan Žiberna: Dedič.
Maribor: Založba Litera, 2021.
/…/ Kot rečeno, roman naseljujeta dva moška protagonista, vsak s svojo zgodbo. Stanetova je povsem premočrtna, neposredno izpovedna, Andrejevo pa bralec zlagoma, skupaj z junakom, razbira sam. Sprožilni moment romana je Andrejev nastop na televiziji z opisom dramaturgije dogajanja in Andrejevih spremljajočih občutkov, kar seveda ponudi učinkovito in jedrnato introspekcijo v njegovo osebnost. V nadaljevanju izvemo še nekaj o zunanjih okoliščinah, predvsem, da je Andrej dober in ambiciozen terapevt, h kateremu pa po spletu okoliščin hodijo skoraj samo še bogate klientke, ki mu pripovedujejo o bolečinah, ki jih doživljajo ob tem, ko jim prijateljice v Milanu izpred nosa speljejo dizajnerske čevlje: »Moja ambulanta je bila vse manj ambulanta, postajala je salon. (…) Vse manj je bilo pacientov in vse več klientov. Vse manj takih, ki so imeli resnične težave, in čedalje več tistih, ki so prihajali k meni tako, kot so hodili tudi na pedikuro, k frizerju ali v fitnes.«
Zato se Andrej razveseli, ko v njegovo ambulanto po dolgem času vstopi nekdo z resnično travmo, Stane. »Bojim se, da bom spet dobil vrečo,« reče starček. In: »Bojim se, da bom spet na menzi. Kot otrok sem bil na menzi, kot starec bom spet na menzi.« Ta stavka sta povzetek njegovih težav, razlog za njegov prihod. Uradne zelene vreče z osebnimi stvarmi, ki so se na njegovi življenjski poti sčasoma napihnile v zlovešč simbol, so mu izročili, ko so mu umrli mama, žena, sin, hčerka, izročil mu jo je sosed, ko ga je zapustila zaročenka. Štiri vojna leta je preživel v taborišču v Solingenu, v delovnem taborišču, kjer so ga nekoč še posebej brutalno pretepli in kjer ni smel k mami in očetu. Občasno se Stane med izpovedovanjem vpraša (in si obenem že tudi odgovarja), zakaj se po vsem tem ni dokončno zlomil in se ubil. Ker so ga vse življenje pokonci držale materina ljubezen in njene besede: »Saj bo še vse dobro.« Tudi ko končno zmore odpreti in pred Andrejem prebrati pismo, ki mu ga je nekaj dni pred smrtjo izročil oče in za katerega se je bal, da se bo v njem oče opravičeval, da ga ni branil v taborišču, se izkaže, da mu oče piše, da se je na lagerfirerja vrgla mati, ki je tako obranila oba, očeta in Staneta. Stanetova življenjska izkušnja z mamo se presunljivo povsem prekriva z uvidom švicarskega Juda, pisatelja, aktivista in prejemnika Nobelove nagrade za mir, Elieja Wiesla, ki je na vprašanje, zakaj so nekateri preživeli Auschwitz, drugi pa ne, odgovoril: Auschwitz so preživeli tisti, ki so bili polni materine ljubezni. (O tem, kako močno je ta Wieslov stavek vplival nanjo, je v enem od svojih intervjujev pripovedovala tudi pisateljica in pesnica Jennifer Clement.) No, Andreja pa njegova mati ni branila pred nasilnim in odtujenim očetom, kadar je ta podivjal. Ko je to zmogel, se mu je uprl sam; odselil se je od doma, očeta zavrgel in se zaklel, da mu ne bo nikoli v ničemer podoben. Vendar pa so prav psihoterapevti morda tisti, ki morajo ljudem (in najbrž pogosto tudi samim sebi) postreči največ grenkega in starega zarečenega kruha, in tako mora tudi Andrej med grizenjem klancev na kolesu in sistematičnim razkrinkavanjem in zbijanjem ega spoznavati, da je skozi leta nehote postal nekakšna kopija svojega starega: trmast, brezčuten, vzkipljiv in jezen, z edino razliko, da je stari izbruhnil, on pa jezo potlači in jo preusmeri v molk – ki je prav tako, ali še bolj, nasilen kot divjanje.
Žiberna torej za lansiranje svoje zgodbe izbere povsem ustrezen, visoko naelektren trenutek v življenju svojih protagonistov: oba moška se znajdeta pred življenjsko blokado, ki jo lahko prebijeta le tako, da zakoračita v srce travme in jo razrešita. Oba morata zbrati enak pogum, pri čemer je še bolj človeško ganljiv starec, druži ju ljubezen do športa, terapevt Andrej pa Staneta skuša začutiti tudi preko ptic, saj opazi, da Stane vedno, ko podoživljanje postane preveč boleče, začne govoriti o pticah, njihovih navadah in posebnostih. S ptičjim vedenjem si metaforično pojasnjuje samega sebe: »Bil sem kot mlada sova, ki pade iz gnezda. Majhna in nebogljena je, ampak nekako skuša splezati nazaj k svojim.« Svoje življenje skuša razumeti tudi skozi pesmi Toneta Pavčka. Andreja in Staneta pomenljivo druži tudi oznaka »dedič«, ki pa vsakega od njiju zaznamuje nekoliko drugače: Staneta kot dediča materine ljubezni in (nehotenega) dediča premoženja dragih umrlih, Andreja kot dediča očetovih pogubnih značajskih lastnosti, pa tudi kot dediča vseh zgodb, ki jih sliši v svoji ambulanti; dediščina, ki mu jo s svojo zgodbo zapusti Stane, je nedvomno neprecenljiva.
Žiberna v svojem romanu mojstrsko odslika mreženje vzrokov in posledic delovanja svojih junakov, Stanetu in Andreju popolnoma zleze pod kožo, hkrati pa bralcu v roke položi čvrsto Ariadnino nit, s katero nas (katarzično) popelje skozi zapleteni labirint osebnosti obeh junakov. Izoblikuje dva aktualna, polnokrvna in pristna slovenska literarna lika, kakršna vsi poznamo iz sosednje ulice: starejšega, zaznamovanega z vojno travmo, pomanjkanjem in boleznijo bližnjih, in mlajšega, uspešnega, izobraženega in aktivnega. Ob profesionalnem pisateljskem pristopu je roman tudi zgledno urejen, lektoriran in uokvirjen z razmišljanjem Klemna Laha.