Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Maša Ogrizek: Lisičja luna. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Maša Ogrizek: Lisičja luna. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Maša Ogrizek: Lisičja luna. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Sinjerdeča = Rossoazzurra (dvojezična slikanica z ilustracijami Dunje Jogan, 2013), Slon na drevesu (z ilustracijami Dunje Jogan, 2014), Krasna zgodba (z ilustracijami Igorja Šinkovca, 2017), Gospa s klobukom (z ilustracijami Tanje Komadina, 2017), Koko Dajsa v mestu (z ilustracijami Miha Hančiča, 2018), Ljubo doma: zgodbe o bivališčih, pohištvu in gospodinjskih aparatih (ilustrirala Tanja Komadina, 2019) ter kartonka Koko mesto (z ilustracijami Miha Hančiča, 2021), pa strip, ki ga je pisateljica soustvarila z ilustratorjem Miho Hančičem, Ko-ko-ko Krišna. Na domačem dvorišču (2016) – Maša Ogrizek se je otrokom priljubila s svojimi senzibilnimi pripovedmi, ki jih začini s humorjem, pozornost pa usmeri tudi na nepričakovane junake. Nekoliko manj znane so njene tri interaktivne knjige, ki otroke vabijo k spoznavanju gozda: Potovanje v veliki gozd (2016), Gozdni dnevnik (2017) in Varuhi gozda (2017). Vse tri knjige je ilustrirala Slavica Danić in so izšle pri založbi Silva Slovenica, kjer poteka znanstveno publiciranje Gozdarskega inštituta Slovenije, leta 2020 so bile vse tri ponatisnjene.

Njena dela, katerih kakovost je prepoznala tudi strokovna javnost – Koko Dajsa v mestu je bila nominirana za desetnico leta 2021, Gospa s klobukom pa za večernico (medtem ko je Tanja Komadina za ilustracije prejela Levstikovo nagrado) –, so bila torej doslej namenjena mlajšim bralcem, njena najnovejša knjiga, Lisičja luna, pa nagovarja nekoliko starejšo, najstniško bralsko publiko. Zgodba je v letih 2019 in 2020 po poglavjih izhajala v mladinski reviji Galeb; preskok v knjižno obliko se je tako lahko zgodil ob vnovičnem premisleku in poglabljanju zgodb, kot je povedala avtorica v enem od intervjujev.

Maša Ogrizek svojo pripoved začenja z natančno opredelitvijo dogajalnega časa, ki takoj prikliče tudi skrivnostno vzdušje. Polna luna glavno junakinjo Zojo tistega večera spominja na velikansko pomarančo. »Babica je takšni luni rekla lisičja luna – malo zaradi barve, predvsem pa zato, ker ji je šlo na živce ime lovčeva luna, kot so oktobrsko polno luno imenovali njeni predniki, ki so takrat lovili divjad za dolgo zimo.« (Opomba: Lovčeva polna luna je izjemno svetla, vzhaja pa ob sončnem zahodu, več večerov zapored, kot da bi bilo v tistem mesecu več polnih lun.) Zoja se babice sicer le megleno spominja, saj je umrla kmalu po njenem rojstvu, a v njenih mislih ostaja živo prisotna zaradi zgodb, ki jih o njej Zoji pripoveduje mama. Tako spomin kljub fizični odsotnosti babice potuje naprej na mlajšo generacijo. Že na samem začetku zaslutimo toplino odnosa med mamo in hčerjo, zaupanje in varna navezanost slednje na mamo pa se dokončno potrdita ob zaključku knjige.

In kako se začne Zojino popotovanje? Nekega večera ostane sama v samotnem domu, v katerem živi sama z mamo, družbo ji dela le muc. Ker muca tokrat ne prikliče, spleza za njim na mogočen hrast (mamino najljubše drevo), ki raste skozi njuno domovanje, a z njega omahne v globino … Med padcem jo prestreže črn ptič z rogovjem na glavi, ki jo odnese globoko v gozd. Med letom Zoja vrh glave začuti ščemenje ter med gostimi lasmi zatipa majhna ušeska, tik ob trtici zatipa košat rep. Spreminjati se je začela v deklico-lisico.

»Vsak otrok, ki pride sem, čez dve luni postane žival. Le če se prej kot v tem času vrneš domov, se spremeniš nazaj v človeka,« Zoji po pristanku v čudežnem gozdu pojasnjuje Medeja, deklica-medvedka, ki je v »tabor« prišla en mesec pred Zojo, ob žetveni luni. Medeja lisičjo luno minule noči imenuje krvava luna. Čas pripovedi torej umerjajo potovanje lune in njene premene.

V »taboru« so otroci-živali, ki sčasoma pridobivajo vse več lastnosti ene izmed živali; najprej se jim izostrijo čuti in postanejo spretnejši, pozneje otroci pripovedujejo o tem, kdo jih je prestregel pri raznih nesrečah, ki so jih doživeli, in kdo jih je prinesel v tabor, šele proti koncu zgodbe pa poglavarka Ta rogata potrdi naše slutnje: vsi otroci so na polno luno doživeli nesrečo, zdaj pa se »v čarobnem gozdu pripravlja[jo], da za vedno zapusti[jo] ta svet«. K sreči je v tem vmesnem prostoru-času odločilna volja otrok. Prav vmesni čas pa otrokom – poleg povsem svobodne in neobremenjene igre v naravi – zagotovi tudi čas za soočenje s težkim/travmatičnim dogodkom iz njihovega življenja, ki je pri vseh povezan z družino: otroške rane segajo od tega, da osemletni Benjamin (deček-zajček) težko sprejema rojstvo sestrice in izgubo nedeljene pozornosti staršev, do Arturjevega (deček-dihur) travmatičnega odnosa z očetom, ki ga je večkrat pustil v gozdu samega, »da bi se utrdil« … Ob tem se lahko mimogrede opomnimo, da so težave in skrbi, ki jih otroci doživljajo, lahko le odraslim videti nesmiselne ali celo banalne, otroška duša pa jih doživlja z vso težo. Pomenljivo je, da je Artur kljub očetu trdno odločen, da se vrne v življenje, edino deklica-medvedka se odloči, da bo prestopila na drugo stran (njena zvestoba prijateljem sega prek odsotnosti besed – kot medvedka ne more več govoriti – ter presega omejitve prostora in časa). Deklica-medvedka je tista, ki je v čarobnem gozdu že celo luno, preobrazba je že bolj napredovala, oddaljila se je že od doma, kjer se je počutila pre-, pre-, pre-, prevelika, predebela, preglasna, preživahna, ob spreminjanju v medvedko pa vse te njene lastnosti postanejo cenjene, s svojo močjo zna nuditi uteho in zaščititi šibkejše; dobro se počuti v svoji novi koži (oziroma kožuhu) in uživa v svobodi, njeni spomini so vse bolj zabrisani. Sklepamo lahko, da med otroki, ki so prišli takrat kot ona, prave družbe ni našla, našla pa je pot do same sebe in do notranje svobode.

Spreminjanje otrok v živali – osrednji protagonisti se spreminjajo v medvedko, lisico, zajca, dihurja in sovo – na fizični ravni odslikava prehajanje na drugo stran, pa tudi spremembe, ki jih otroci doživljajo v notranjosti; vsi po vrsti namreč celijo svoje notranje rane, odraščajo, dejstvo, da so v novih prijateljstvih sprejeti tudi s svojimi senčnimi platmi, jim vliva moči ter jim hkrati daje pogum, da presežejo strahove (deček-zajček se kljub svoji preplašeni naravi, ki jo simbolizira tudi živalca, v katero se preobraža, ob vračanju domov izkaže z velikim pogumom, ki ga okrepi tudi dejstvo, da ga prijatelji ob prvem poskusu pobega niso zapustili).

Maša Ogrizek je ustvarila zgodbo o iniciaciji v odraslost, pa tudi v iskreno prijateljstvo, na nevsiljiv način je bralca soočila s strahom pred spremembami, razhajanjem in smrtjo, medtem ko je v zgodbo vtkala kopico vprašanj, s katerimi se ubadajo najstniki, pa tudi globljih, s katerimi se v »fazah prehoda« ukvarjamo vsi. Ko smo na poti in se spreminjamo, je neizbežno oziranje v preteklost, spraševanje, ali gremo v pravo smer in ali nam bodo prijatelji sledili … Ta rogata je nosilka modrosti in spoznanj, njene misli lažje preniknejo do bralcev. »Da bi se pravilno odločili, kdaj drugim pokazati srce in kdaj zobe, moramo prisluhniti svoji resnici,« pravi. (Zgolj zanimivo naključje – ali pa tudi ne?: ko Zoja Ta rogati na povabilo sledi globoko v gozd in do njenega domovanja, ugotovi, da starka domuje v velikem gnezdu, ki tiči v košati krošnji mogočnega hrasta, najljubšega drevesa Zojine mame.) Verjetno tudi ni naključje, da se zgodba odvija v čarobnem gozdu, saj narava zdravi (kako dobesedno to velja, izkušamo v času epidemije; v času karantene so bila ljubljanska gozdna zatočišča polna kot še nikoli, saj smo ljudje svojo tesnobnost množično odlagali prav v gozdovih in gozdičkih), že tradicionalno pa ima tudi vse atribute, ki poskrbijo za pravljičnost in čarobnost.

Lisičja luna se odvije v času dveh lun, torej v osmih tednih (Sofija, deklica-sova, se natančno spominja, da so v to deželo prišli v noči z 31. oktobra na 1. november), zgodba, razdeljena na poglavja, se odvija z vztrajno napetostjo, ki jo avtorica uspešno vzdržuje od začetka do konca pripovedi, in čeprav je zunanjega dogajanja kar precej, se bistvo skriva v notranjem zorenju, v sprejemanju lastnih šibkosti, v preseganju in celjenju notranjih ran ter v zmožnosti prisluhniti notranjemu glasu. Pet glavnih protagonistov se na poseben način izbrusi v medsebojni interakciji, Zoji spoznanja prineseta tudi rogati ptič in krilata košuta, Sofiji pa ognjeni metulj. Pri oblikovanju pravljičnega, magičnega prostora se pisateljica spogleduje z arhetipskim: štirje varuhi in čuvaji gozda in otrok so rogati ptič Brez povratka (varuh vetra), hodeča riba Brez časa (varuhinja voda), ognjeni metulj Brez konca (skrbi za sonce oziroma toploto, »[s]lutnja konca podari stvarem smisel,« pravi), krilata košuta Brez skrbi (ta poskrbi za rast rastlin). Brez časa plava po Reki časa, ki se le ob vsaki polni luni združi z reko zunaj čarobnega gozda, sicer pa teče v krogu in Zojo spominja na uroborosa. Prav z arhetipskim in pravljičnim Maša Ogrizek presega težo zahtevne teme smrti, še celo smrti otrok, in čeprav prav slednja predstavlja središče zgodbe (Ta rogata je pred mnogimi leti izgubila sina, po tem pa ji je »modra starka« podarila rogato krono in jo naučila, »kako se svete živali pospremijo na oni svet«; soočenje s smrtjo ji je prineslo iniciacijo v novo vlogo modre ženske), je zaradi peterice protagonistov in njihovih zgodb v ospredju tema prehoda – v odraslost in »na drugo stran«.

Ilustracije Tine Dobrajc utelesijo vzdušje gozda, ki ga slikajo pisateljičine besede: s premišljeno uporabo senc in svetlobe pričarajo tako temačnost in skrivnostnost gozda kot ožarjajo in poudarjajo človeško-živalske figure in skrivnostna bitja, z upodabljanjem naravne svetlobe, ki jo v večini primerov prinašajo luna in zvezde, pa v mestoma skorajda tesnobno temino vnašajo upanje. Posebej pride to do izraza na naslovnici, kjer imeni pisateljice in ilustratorke zasijeta v zlati, posebno očarljiv detajl pa je zlata silhueta lisičke na hrbtu knjige. Ilustracija na veznih listih uokvirja pripoved, pisateljičin moto pospremita sij lisičje lune in toplina malega kresa. Celostranske ilustracije se izmenjujejo s pravokotnimi vinjetnimi ilustracijami, ki horizontalno prekinjajo besedilo in poskrbijo za predah med branjem. Zagotovo je prav kombinacija sijajnih ilustracij in lepega oblikovanja (Žiga Valetič) tista, zaradi katere knjigo s posebnim veseljem vzamemo v roke.

In če se za konec vrnemo k potencialnim naslovnikom Lisičje lune: pravljična zgodba v prvi vrsti nagovarja mlajše najstnike, a zaradi spogledovanja z arhetipi ter preizpraševanja o pripadnosti – samemu sebi in skupnosti – bo še posebej v današnjih časih dobrodošlo branje tudi za odrasle. »V vsakem od nas je zimzelen gozd. Za vsakega od nas obstaja pleme.«

Ni komentarjev
Objavi komentar