Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Ida Mlakar Črnič: Kako sta Bibi in Gusti prezvijačila hrib. (Recenzira Sabina Burkeljca)

Ida Mlakar Črnič, slovenska mladinska pisateljica, knjižničarka in pravljičarka, je v letu 2020 otrokom in vsem drugim pravljicoljubcem ustvarila še eno knjižno dogodivščino z nadvse prikupnima pujskoma – s pujsko Bibi in pujskom Gustijem, ki kar koli že počneta, ni ne dolgočasno niti nezanimivo, ravno nasprotno: njune dogodivščine, ki se rojevajo iz vsakdanjih reči, se zapletejo in nadvse modrosrčno odpletejo. Toplina in prikupnost besed in podob sta posebni odliki vseh slikanic o teh dveh pujskih.

Bibi in Gustija namreč že dobro poznamo iz pisateljičinih poprejšnjih knjig, ki so si sledile takole: Kako sta Bibi in Gusti preganjala žalost (2004), Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir (2006), Kako sta Bibi in Gusti udomačila kolo (2007), Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo (2010), Kako sta Bibi in Gusti zalivala hišico (2018), Bibi in Gusti: najboljše zgodbe (2019) in Kako sta Bibi in Gusti prezvijačila hrib (2020), v oktobrski posebni izdaji revije Bukla pa smo lahko prebrali, da iz tiska prihaja že naslednja, Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas. Poleg zgodb o Bibi in Gustiju je Ida Mlakar Črnič napisala še druge slikaniške zgodbe, med njimi je po mojem mnenju zaradi izrazite sporočilnosti treba posebej izpostaviti knjigo Tu blizu živi deklica (KUD Sodobnost International, 2019) z ilustracijami Petra Škerla – sama sem jo prvič s cmokom v grlu komaj do konca prebrala tretješolcem.

Pujska Bibi in Gusti sta tudi po zaslugi ilustracij Kristine Krhin že prijatelja otrok in sta tako kot na primer Piki Jakob Kajetana Koviča, če se naključno spomnim na enega izmed slovenskih otroških knjižnih junakov, vizualno ponotranjena v bralcih. Če sta v prejšnjih zgodbah našla recept za pregon žalosti (ko si žalosten, si prehlajen v srce, zapiše pisateljica), se skregala in nato pobotala, nosila (sipala) srečo ljudem, saj imata dobro srce, zalivala hišico, da bi ta zrasla (hiša/dom je še marsikaj drugega kot stene; če je dom v srcu, je prostran in ni omejen), udomačevala kolo in nabirala štiriperesne deteljice za vse, ki jih potrebujemo tudi v obliki zgodb, v zadnji izdani knjigi prezvijačita hrib, kar je pravzaprav, če na hrib pogledaš od spodaj, zelo težko, je pa mogoče – lahkotnost, da se marsikaj da kljub težavam, je v slikanicah Ide Mlakar Črnič zelo izrazita.

Pa poglejmo, kako je s hribom pri Bibi in Gustiju … Bo treba zlesti nanj? Pred branjem zgodbe sem močno upala, da ne. Kolikor že poznamo pisateljico, imamo možnost prepričati Bibi, da ni ravno treba zlesti na hrib, da bi se imeli lepo. In če pisateljica sledi filozofiji prejšnjih zgodb o teh dveh knjižnih junakih, se bomo s pujskoma imeli vsekakor zanimivo in drugače. Poleg tega se znata Bibi in Gusti izredno kvalitetno prepirati in pogovarjati; rešiti prepir, usklajevati mnenja in medsebojne različnosti. Tudi to zna Ida Mlakar Črnič čudovito ubesediti, in če se dotaknem vzgojne funkcije literature za mlade, otroke (na)učiti, da je izredno pomembno, kako konflikte rešujemo in kako se le-ti na koncu iztečejo: v prijateljstvu in povezovanju ter sprejemanju različnosti – v dobrem sobivanju. To je izrazito na primer že v avtoričini slikanici Čarmelada in poudarjeno tudi v slikanici Kako sta Bibi in Gusti prezvijačila hrib.

Bibi in Gusti se odpravljata na bližnji hrib, toda Gusti nima čisto nobene želje, da bi šel gor, zato išče izgovore (burja, angina, gripa, prepad, coprnice), Bibi pa ga prepričuje v nasprotno. Bibi na koncu popusti, sicer nekoliko jezna in žalostna, a razume, da ga nima smisla siliti, če si res ne želi na hrib. Za razlog, zakaj ne bosta šla na hrib, nazadnje vzameta kar Gustijeve čevlje, ki niso primerni za hojo v hrib. Za to bi moral imeti samohodke, kakor reče Bibi. Oba se sezujeta, odpreta košaro s hrano in pomalicata. Nato Gusti predlaga, da bi šla namesto na hrib kar okoli njega in ga tako prezvijačila. To pa je všeč tudi Bibi. Ves dan sta hodila naokoli in »špancirala sta tako zlagoma, da sta vse videla in doživela«. Na tej okrogpotki sta našla tudi prave razloge (brez slabe volje enega ali drugega) za potep: »pojočo vodo, govorečo travo, prijazno zemljo in nasmejan hribček«. Po pohodu sta »polna mehkih barv, vonjev in glasov« – in takšni smo tudi bralci ob/po branju te slikanice. Pisateljica zgodbo zaključi v lirični intonaciji: »Na zemljo se je mehko spustila mesečina in ju s tankimi prsti pomilovala z neba.«

Liričnost oziroma poetičnost jezika se v zgodbah Ide Mlakar Črnič kaže v jezikovnem ritmu, izbiri besedišča (posebni samostalniki in pridevniki), tudi v metaforiki in mehkem valovanju zgodbe (spomnimo, Ida Mlakar Črnič je tudi pesnica, saj je začela s pisanjem poezije). Drugi primeri jezika poezije iz slikanice so še primere/komparacije: puhasti grički, ki so videti kakor usločen mačji hrbet, trava je bila zelena in mehka kakor preproga, cvetovi so se gugali kakor ptice na vejah, ptice so razpirale krila kakor cvetovi.

V naslovu slikanice najdemo v rabi manj pogosto besedo prezvijačiti – v SSKJ sta še njena sinonima, prevarati in ukaniti –, ki zveni drugače, bolj pravljično. Nekatere besede iz slikanice so na novo tvorjene, na primer navzgoršnjica, navzdolšnjica, okrogpotka. Slikanica je natisnjena z velikimi tiskanimi črkami (tako kot vse druge o Bibi in Gustiju), kar pomeni, da so v prvi vrsti namenjene otrokom za začetno opismenjevanje, toda besedišče je nekoliko zahtevnejše oziroma ni ravno običajno za učenje branja.

Ilustracije so tople, nežne in ne prekrivajo besedila, niti nočejo tekmovati z njim – le izostrujejo ga in ozaljšajo, mu podajajo še en kod, da bi slikanica prišla do tja, kamor si, o tem sem prepričana, želi vstopiti vsak pisatelj in ilustrator knjig za otroke – v otrokovo srce. Idi Mlakar Črnič in Kristini Krhin to uspe. Njuna slikaniška saga se dotakne bistva. To pa ni »zgolj« značilnost dobre literature, pač pa presežne, umetniške, brezčasne.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart