Uroš Zupan nas v svojih esejih z mirnimi koraki samosvojega in samotnega sprehajalca zapeljuje k premišljevanju o knjigah, predvsem pa – k branju. Skorajda nehote, saj ta sijajni pesnik in esejist pravzaprav z nami “samo” deli svoje misli, sledi svojim bralskim strastem in potem. S prefinjenimi in skopo odmerjenimi potezami pred nas izrisuje Mojstre besede, Šalamuna, Debeljaka, Švabića …, podeli marsikatero anekdoto, medtem pa v ozadju odzvanjajo melodije pesmi, ki so zaznamovale različna desetletja našega obstoja. Zupan znova dokazuje, da zna prikazati mehko svetlobo preteklosti in subtilno prisluškovati življenju, pa najsi bo to življenje tisto realno, pravo, ali pa tisto, ujeto med knjižne platnice.
Nujno branje za vse ljubitelje knjig in za vse tiste, ki se z nostalgijo spominjate, da ste to nekoč bili.
Nominacije in nagrade:
- Nominacija za Rožančevo nagrado, 2020.
Mnenja:
Nina Prešern – Gospodična knjiga
Uroš Zupan ve, da bralca navdušijo literarni koščki, ki mu omogočijo poistovetenje. Tako namreč knjige bere sam. Bralec Arheologije sedanjosti pa se že zgodaj zave, da je, četudi iz povsem druge generacije, tudi sam zabredel v arheologijo svoje bralne in razmišljujoče biti. V esejih na mnogih koncih uzremo svoje bralne zagate, svoje knjige, svoje pesmi ter svojo utrujenost nad hitrim življenjem umetnosti, mest in družbe. Širini in univerzalnosti Arheologije sedanjosti tako globoko in polno poistovetenja prikimam.
Barbara Leban – Radio Ars, Beremo
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato –, se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Uroš Zupan o svoji knjigi:
