V marsikateri Flisarjevi igri srečamo živ svet onstranstva, vzporedno razsežnost. Ko liki začno podirati skozi tanko opno med svetovoma, se njihove sanjske zmožnosti okrepijo. Ironično je, da se poveča tudi možnost njihovega padca. Vendar spoj neizprosnih sanj in nenaravno vztrajnega padanja ustvari morda najbolj čustveno nabite trenutke v zgodovini gledališča. (Susan Smith Nash, Ameriški pogled na drame Evalda Flisarja)
Komičnost Sončnih peg je zabavna, avtor piše duhovito, gladko, obvladano, drama je odlično komponirana, vidi se da je dramatik vešč posla. Komičnost olajšuje, gladi tisto, kar je bistvo drame: analiza kriminalnosti, to je zločinstva neke družbe in njenih članov. (Taras Kermauner, Mati Slovenija kot temeljna lažnivka)
Flisar vidi daleč; ta njegov pogled odobravam. Poslednja nedolžnost zagovarja temeljno pozornost do drugega. Pravi: drugi ne more biti sredstvo mojega egotizma, reševanj mojih problemov. Takšno ravnanje je nedopustna manipulacija. Če pa kdo sam vzame nase vlogo svete žrtve, le ponotranji Drugega na parodičen način. Tako nastane groteska, ne versko odrešenje. Flisar je na sledi globoki misli. (Taras Kermauner, Vera in slepilo)
Tako kot večina Flisarjevih dramskih besedil tudi v Akvariju dramsko dogajanje temelji na jezikovno izbrušeni konverzaciji in ne na zunanjih efektih. Avtor suvereno obvladuje in izvirno, inovativno izbira in kombinira različna jezikovna sredstva, napolnjuje pomensko prazne frazeme z novo vsebino, ustvarja duhovite, mojstrsko zaostrene besedne igre, z veliko pozornostjo oblikuje posamezne replie in jih komponira v dialoge… (Katja Podbevšek, Casablanca v Akvariju)
Evald Flisar v svoji Antigoni predstavlja zelo temno in pesimistično podobo našega časa in sveta. Morda nam slika, tako kot Cankar, temo, da bi si naše oči toliko bolj zaželele luči. (Ivo Svetina, Antigona zdaj)
Zaupanje ne pozna meja in zavrača idejo o konfliktu civilizacij. Tudi o tem govori drama Vzemi me v roke; lokalna in hkrati globalna zgodba o tem, kako je Smrt naša edina Resnica in je zato (še posebej v času propada vrednot) edino smiselno, da je zaupanje z medsebojnim zaupanjem spremenimo v Upanje. (Ossama El-Kaffash, Vzemi me v roke)
Komedija o koncu sveta naikakor ni moralni kolektiv, ampak eleganten zaključek uvodoma nakazanih topik: demonstracija dejstvenega stanja sveta skozi fikcijo z občutkom za (komedično) distanco in tudi grenak prikaz finalne omahnitve človeka v globine pri poskusu pobega čez ograjo, ki si jo je postavil sam. (Nika Leskovšek, Dramski svet Evalda Flisarja)