Drugo poglavje
Charlemagne
Kar malce vzvišeno zveni: ni mi treba povedati tega, česar nočem. Vendar bi bilo pošteno povedati še nekaj drugega: vedel sem zelo malo. Ne maram prosjačiti kot vrabec, ne maram stopicati po mizi in zobati drobtinic, če razumete, o čem govorim. Če bi radi podrobno poročilo ali če vas skrbijo določena vprašanja, vas ne bom razočaral – nisem se preveč vpletal v vse to, ni se mi mudilo z nasveti ali opozorili. Morda bi se mi moralo, morda bi moral upoštevati, recimo temu, posebnost situacije ali izjemne okoliščine, toda, milostljivi Bog, nisem se počutil dovolj posebnega, dovolj izjemnega, da bi prevzel takšno vlogo – le tu in tam mi je kaj padlo v oči ali prišlo na uho med vsakdanjim delom. In če se je zavoljo tega slučajno porodila kakšna širša ugotovitev ali recimo raje posplošitev, je bila povsem naključna, fragmentarna, če je mogoče posplošitev imeti za tako. Tukaj je na primer ena od takšnih ugotovitev, ko že govorimo o njih, in sicer zgolj zaradi splošnega vtisa: igralci uživajo v tem, da kar naprej govorijo o tremi, s tem pa nas očitno zavajajo. Mi jim namreč verjamemo, da se bojijo stopiti na oder, v resnici pa jih je strah z njega sestopiti. No, vidite, zdaj tudi sam razumem – to je zgolj ugotovitev, ki ne razkriva ničesar novega, in to je to. Zdi se mi le izredno zanimiva: medtem ko mi vidimo plapolajočo belo zastavo na začetku igre, igralci vidijo negiben črn kvadrat na njenem koncu. Ne bojijo se, da jih bodo opazovali, temveč da jih bodo ocenjevali, ne bojijo se zmotiti, temveč živeti v zmoti, ne bojijo se vživeti v vlogo, temveč ostati brez nje. Res je, strinjam se, to ni moja stvar in ne delam si utvar, da bi moral govoriti v imenu igralcev. Kaj vendar pomeni moj glas v primeri z glasovi mojstrov, ki jih hvalimo in občudujemo, mojstrov, ki se utelesijo v najbolj dramatične in tragične like, iz katerih bruhajo tuja čustva in misli kot voda iz vrelca, kakor da bi to vodo popili, potem pa bi nas z njo zalivali. Sam o tem ne bi črhnil niti besedice, če se ne bi s temi strahovi srečal po vsaki predstavi, ko sem prečkal vbočen mostič, ki je povezoval zakulisje z odrom. Ni mi padlo na pamet, da bi meril čas, kajti to ne sodi med moje dolžnosti, saj tako ali tako ne bi imelo nobenega smisla, vendar se mi zdi, da strahovi pridejo za igralci pol ure ali uro pozneje. Odstranjujejo si ličila in se preoblačijo, medtem pa se njihovi strahovi – zaradi pozabljenih besed, pretiranih grimas, mrmranja ob nepravem času, spotikanja ob kulise – še vedno sprehajajo po odru, šepetajo replike, plešejo, jočejo, in šele ko so dodobra izčrpani, začnejo iskati svoje lastnike. In ne bi dal roke v ogenj, da jih vedno najdejo.
Le kam so se razpršili Pauliusovi strahovi? Ležal je na trebuhu kot kup komposta v globini odra. Njegovo napol golo telo je bilo v mraku skoraj nevidno. Namesto da bi se bela koža svetlikala, je bila motno čista – precej nenavadno za debele ljudi. Še pred nekaj dnevi so jo nekateri osuplo občudovali, marsikdo je prosil, da bi se je lahko dotaknil, in Paulius je dvignil srajco in jim z resnim izrazom na obrazu rekel, naj mu povrtajo globoko v votlino popka (priznam, da se je tam znašel tudi moj – Čarlijev prst). Po hrbtu, ki je žarel kot od vetra razpihana žerjavica, so se razprostirali globoki žlebovi prekrvavljenega, sočnega mesa. Povlekel sem škripajoči voziček nazaj in šel mimo mlahavca: bil je vsaj dva metra visok, težak sto dvajset kilogramov, z močno desnico, kakršne imajo šoferji na dolge razdalje; z njo je stiskal ročaj biča. Usnjene trikotne vrvi so počivale poleg njega kot prenažrte kače, prekrite z ostrimi svinčenimi bodicami, med katerimi so kakor med zobmi tičali delci mesa in koščki kože. Kaj bi govoril! Veliko moči sem potreboval že samo za to, da sem dvignil roko in iz okamnele pesti izvlekel bič. Zato sem moral najti nekoga, ki bi mi pomagal, čeprav mi je to neprijetno priznati (prepričan sem namreč, da moramo svoje naloge opravljati samostojno, saj nič ne uniči vsakdanje rutine tako kot neupoštevanje tega načela). Morda se zdim preveč skrben ali vraževeren, a to nikakor nisem, kar sem že večkrat dokazal in bom še enkrat, čeprav se, bog ne daj, nikakor nočem primerjati z igralci in njihovim poklicem, a tako, kot se oni bojijo zapustiti oder, ne da bi opravili svoje delo, se tega bojim tudi jaz, Čarli.
Prevedel Klemen Pisk