Z lučjo pri belem dnevu
1.
Zvečer bi morala priti, čisto prepozno se tega domislim. Tako bi bilo veliko bolj znosno. Če že ne kar lepo. Samo še sveče bi se videle, od nagrobnikov in cvetja pa le silhuete. In, oh, ciprese. V ozadju pa sončni zahod in luči, ki se prižigajo po Ljubljani. V bistvu blazno lepo. In tako tudi bo, od jutri naprej. Ampak bi bilo lahko že danes, kakšna škoda. Sèm hodim že mesece, pa na to pomislim šele zdaj. In tako naj še naprej buljim v vso to grdoto, v skrajno banalne ikebane, v te pozlačene napise na kičastem marmorju. Samo kakšno staro mamco prinese mimo. V mestu so stari ljudje nehali razkazovati svojo betežnost, tukaj pa si očitno spet privoščijo biti to, kar so, in se ne trudijo z mladostnostjo. Tu vsekakor zadošča, da si živ, pa naj bo to dobro ali slabo. Ker je sončno, je še bolj prazno, še bolj zapuščeno. Vampirji in ostala strašila se bodo še načakali, da pridejo na sceno, razsvetljava je vse prej kot po njihovem okusu.
Ampak ne – tamle, tri grobe naprej, se nekaj premakne. Visoka, temna postava, kot bi pravkar odbilo polnoč. Prav čeden tip, če dobro pogledam. Darkersko eleganten. Proti meni gre, je to sploh mogoče?
»Pozdravljena, te lahko prosim za vžigalice?« Pred nos mi pomoli svečo, najbolj navadno, v plastiko vlito. Še dobro, da je vsaj vijoličaste barve, tako je vsaj malo v njegovem stilu.
Vžigalic nimam, imam pa vžigalnik s podaljškom, kot nalašč za na pokopališče. Brezhibno opremljena, kot prava tercijalka. Pospremim ga do groba, da mu ne bo treba hoditi s prižgano svečo. Med hojo rada ugasne, čeprav jo varuje plastika. Tudi to vem. Si bo še mislil, da sem kakšna obsedenka.
Na tretjem nagrobniku od našega je polno imen. Črke so že obledele, najnovejši napis pa se sveže sveti. Žensko ime. Marija Sedej. Netaktno se spomnim na vic z naslovom Tri grobe naprej, pri Micki Sedej. Ampak vica mu seveda ne povem. Ni smešno. Tale tukaj je umrla pri enaindvajsetih. Pred sedmimi meseci, na hitro izračunam. Gotovo je bila lepa.
»Moja žena,« zamrmra in pogleda tja, kamor pogledujem tudi sama. Kot bi naju predstavljal.
Jaz sem pa …, skorajda bleknem, a se še pravočasno zadržim. Tudi to ni smešno. Tip je vdovec, pa koliko je star? Kakšnih triindvajset. Največ petindvajset. Ali tako mladi vdovci sploh obstajajo? Mislim, zdaj, v 21. stoletju? Pa že. In to mu celo dobro pristaja, moram spet netaktno pomisliti. S tole faco od Nicka Cava je res bolj podoben pogrebcu kot pa kakšnemu novopečenemu očetu, ki previja dojenčka.
»Moje sožalje,« končno najdem prave besede.
»Predozirala je.«
»Zelo mi je žal.« Figo mi je, a tako se reče.
»Saj ni bila džanki, to pa res ne. Ampak ravno zato. Ni vedela za pravo mero, ni poznala pravil. Zgodilo se je na babjem žuru, ampak jaz si seveda nikoli ne bom mogel odpustiti, da me ni bilo zraven.«
Potem sva kar nekaj časa tiho. Ni ravno, da bi mu razlagala, da jaz sem pa na tetinem grobu, že spet, in to iz same popustljivosti. Sara se od nekdaj zna izogniti zoprnim zadevam, že od rojstva je taka. Tako kot bom jaz vedno tista, ki vsem po vrsti odnaša rit. Starejša in grša sestra. Ampak tudi o tem je bolje biti tiho. Poleg tega čisto pozabim, da nimam ničesar več opraviti pri Mariji Sedej, nazaj k teti bi morala. Vdovca pa to očitno ne moti.
»In ti? Večkrat sem te že videl tukaj. Tudi ti zelo žaluješ. Mama?«
»Ne, teta. Mama je vozila, teta je pa umrla. Zaleteli sta se v težek kamion. Mama je še zdaj v bolnici in tako moram jaz urejati grob namesto nje. Krivo se počuti.«
»Kako žalostno.«
»Skoraj dva meseca je bila v komi, niti na pogreb ni mogla. Jaz sem vse uredila. No, saj so mi pomagali.«
»Kaj pa oče? In stric?« Zdaj se on ugrizne v jezik. Trenutek prepozno je dojel, da smo familija samih samskih žensk, ločenk in samohranilk, pravcati babji klub osamljenih src. Mu vsaj ne bo treba razlagati.
»Ko se je zbudila iz kome, je pa vse vedela, kot bi bila ves čas zraven. Vedela je tudi, da s sestro prav nič ne skrbiva za grob. In naju je nagnala, da ga lepo urediva. V komi je postala jasnovidna.«
»Kuuuuul!«
Nakladam. Ampak z užitkom. Tole o komi je že res, jasnovidnost sem si pa gladko izmislila. Prisotnost tega žalovalca mi poživlja domišljijo, kar do polnoči bi tukaj stala in napletala laž za lažjo. O travmah, nočnih morah, fiksnih idejah, prividih, preoblekah, prerokbah, barvanju las na črno, namesto na blond, o svilenih oblekah in o vijoličasti barvi, predvsem pa seveda o jasnovidnosti.