Knjiga o britofu je na Slovaškem izšla leta 2000 in očitno je bilo, da je Samko Tále psevdonim – sledila so številna ugibanja o avtorstvu in knjiga je povzročila pravo samkomanijo! Danes je v knjigarnah njena peta izdaja, slovenščina pa je deseti jezik, v katerega je prevedena.
Daniela Kapitáňová se je za psevdonim po lastnih besedah odločila »zaradi boljše mistifikacije svojega junaka.« Samko je 44-letni duševno zaostali »poba« iz južnoslovaškega madžarskega mesteca Komárno, ki se preživlja z zbiranjem kartona in si na vse pretege prizadeva, da bi bil »normalen« Slovak, pri tem pa neposredno in tragikomično razgalja pravo človeško naravo. Pred bralcem v svojskem jeziku vznika nefiltrirana tragikomična freska narave ljudi in družbe kot celote.
Mnenja:
Posebno obravnavo v razmišljanju o knjigi zahteva vstop z drugo literarno perspektivo, tisto, ki zre v komičnost. Vpliv »samkovščine« je pri tem prvovrsten zaradi prepričljivosti, torej izvirnosti v kaosu spominskih izrezov in v izražanju odnosa do vsega, kar ga obkroža. Lik norčka, ki ga predstavlja 44-letni Samko, mentalno zaostali »naivno-vsevedni pripovedovalec«, zenično približa »naučene nevarnosti«. V Knjigi o britofu Samko med drugim izraža nestrpnost in kolektivno držo slovaške skupnosti do sosednjih Madžarov, romske skupnosti, judovske manjšine, Čehov … vse do drobnih sovražnosti med bližnjimi. Hkrati je Samkov lik najbolj tragičen, bolj zaklenjen vase kot zazrt v drugega in zunanje dogajanje.