Uroš Zupan

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Doslej je izdal pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008), Oblika raja (2011), Počasna plovba (2014), Avtomobilski bluz (2016), S prsti premikamo topel zrak (2018), Sanjska knjiga (2020) in Psica in poletje (2022). Je tudi avtor dvanajstih knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011), Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost (2013), Sto romanov in nekaj komadov (2014), Sedeti v temi (2017), Ene in drugi (2018), Arheologija sedanjosti (2020), Znamenja v kroženju (2022). Njegov prevajalski opus obsega knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billyja Collinsa Kidanje snega z Budo (2010), srbskega pesnika Aleksandra Ristovića Obiranje jabolk (2016) in bošnjaškega pesnika Abdulaha Sidrana Zakaj tonejo Benetke (2017). Za poezijo je od domačih nagrad prejel nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, zlato ptico, nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, plaketo Tončke Čeč ter velenjico – čašo nesmrtnosti, prejel pa je tudi številne nagrade na tujem, in sicer Majska rukovanja (Titograd, Jugoslavija, 1990), Hermann-Lenz-Preis (Langenburg, Nemčija, 1999), Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova, Italija, 2000) in nagrado Wysłave Szymborske (Krakov, Poljska, 2016). Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino in psom živi na obrobju Ljubljane. Že trideset let se preživlja kot samostojni kulturni delavec.