/…/ Lani sva za las ušla izpod tovornjaka. Mislila sva, da je bila sreča, uboga bedaka. Rešil naju je bog. Za trpljenje, ki naju čaka. Ervin Fritz (na dan, ko je izvedel, da je žena zbolela za rakom)   Dvaindvajsetletna Traudl Humps je je bila prepričana, da jo je doletela sreča, ko je bila na […]

O literarnem novinarstvu se v Sloveniji ne govori in ne piše prav veliko, ali pa se vsaj precej dolgo ni, čeprav imamo med slovenskimi novinarji in novinarkami kar nekaj odličnih pisateljev in pisateljic. Sonja Merljak Zdovc je bila ena prvih, ki je pri nas izpostavila tovrstno pisanje; z literarnim žurnalizmom enega od glavnih pobudnikov tega

Sodobno slovensko slikarstvo je po veliki zgodbi Emerika Bernarda, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih in devetdesetih letih ter, zašlo v krizo, osebnostno, saj so le redki avtorji ostali zvesti sebi in umetniškemu poslu, in splošno, generalno, zaradi »vdora« novih medijev v narodne galerije. Te danes – kljub vnovičnemu odkritju slike in »klasične« umetniške podobe,

Širjenje mej bionadzora   »Zarišite mi mejo, prosim.« Kakšna podoba vam pride pred oči? Večina med nami bi morda pomislila na zidove ali ograje iz bodeče žice, trdno postavljene na mejnih območjih. Utrjene pregrade od Velikega kitajskega zidu do Berlinskega zidu so dolgo služile kot simboli vladarskega nadzora. Danes pa se je pojavil nov trend:

Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa. Njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti. Oče Narcis je bil Furlan, delno slovenskega rodu, mati Veronika pa Hrvatica; mešano poreklo je bistveno

Maja Murnik   Nina Dragičević: To telo, pokončno. Ljubljana: Založba ŠKUC, 2021.   Moje telo nikoli ne more biti zares pred mano, kot so lahko objekti, temveč je ves čas z mano, nenehno percipirano je. Je način in vmesnik, prek katerega spoznavam svet, je telo-subjekt, je pred leti zapisal Maurice Merleau-Ponty, eden ključnih premišljevalcev telesa

Ramón Gómez de la Serna   Greguerías[1]     Iz Prologa h Gregueríam   Od leta 1910 – se pravi: nekaj več kot pol stoletja – se posvečam Gregueríam, ki so se rodile tistega dne, ko sem, dvomeč in utrujen, stekleničko za stekleničko pomešal vse sestavine svojega laboratorija; iz njihove oborine, prekapa in popolne raztalitve

Že majhna sem smela sama odkrivati svet okrog sebe. Premerjala sem ga z majhnimi koraki. Še pred vstopom v šolo sem sama prehodila domače mesto. Stopala sem po pločniku. Šla do bližnjega bloka in po domofonu poklicala prijateljico, naj pride ven. Največkrat pa smo se s prijatelji srečali spontano, zunaj na dvorišču. Skupaj smo nato

Tina Kozin z Andrejem Blatnikom   Kozin: Odkar te poznam, si v mojih očeh neločljivo prepleten z literaturo z veliko in malo začetnico. Človek, ki na domala vsako vprašanje s področja knjige pozna, če že ne odgovor, pa vsaj tehtno osvetlitev, vidik, ki ga je treba imeti v mislih ob iskanju odgovora. Neizčrpen vir literarnih

Večino svojega ustvarjalnega življenja je bil Dostojevski človek zase. Kakor na drugačen način stoletja prej Erazem Rotterdamski, pol generacije pred njim pa tudi Søren Kierkegaard. To je pomenilo, da pisatelj ni sodil v nobeno od falang, ki so se bojevale za prevlado v sedanjosti ali prihodnji vsakdanjosti. Tudi skupine, ki so imele potencial, da bi