Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Nina Dragičević: To telo, pokončno (Maja Murnik)

Sodobnost / Uncategorized  / Nina Dragičević: To telo, pokončno (Maja Murnik)

Nina Dragičević: To telo, pokončno (Maja Murnik)

Maja Murnik

 

Nina Dragičević: To telo, pokončno.

Ljubljana: Založba ŠKUC, 2021.

 

Moje telo nikoli ne more biti zares pred mano, kot so lahko objekti, temveč je ves čas z mano, nenehno percipirano je. Je način in vmesnik, prek katerega spoznavam svet, je telo-subjekt, je pred leti zapisal Maurice Merleau-Ponty, eden ključnih premišljevalcev telesa v 20. stoletju, v stoletju torej, v katerem se je telo kot relevanten predmet filozofije pravzaprav šele vzpostavilo. Ne morem mimo Merleau-Pontyja, ko prebiram zadnjo knjigo Nine Dragičević, skladateljice, zvočne umetnice, pesnice, doktorice sociologije, čeprav v njej filozofov neposredno sploh ne omenja, toda njegov poudarek na ves čas gibajočem se in percipirajočem telesu, na telesu-subjektu, tej »prvotni navadi, ki pogojuje in razlaga vse druge«, se zdi prikladen za vstop v svet te knjige.

Pred sabo imamo pesnitev o telesu v različnih legah, položajih, registrih; telo v presečiščih, v razhajanjih in odtekanjih, v ritmih in disonancah, v stikanjih in prekrivanjih, bežanjih in razpuščanjih …, telo, katerega glavni modus sta paradoks in ambigviteta, nedovršenost, gibljivost, popolnost v njegovi nepopolnosti … Telo je vselej vidno, ni mu mogoče ubežati, vedno čuječe je (Merleau-Ponty bi zapisal, da je nenehno percipirano). Pred bralcem vznika čutno in čuteče telo, pa tudi starajoče se, pokončno in mučeno hkrati, »gobavo in spraskano / gobavo in nato spraskano« (str. 20). Telo je tudi fanatično, zagrizeno; je tudi naporno (»telo strdek«); vanj sta vpisana brstenje in gnitje hkrati, zavezano je propadanju (»pričakovanje gnitja / najbolj vzneseno pričakovanje vseh pričakovanj«, str. 14), njegovo delovanje poteka v krogih. Telo je končno možno, je potencial in vortex mundi.

Toda telo, kot ga upesnjuje avtorica, ni le takšno fenomenalno telo. Avtorica se dobro zaveda, da je telo polje (tudi bojno polje), ki ga prečijo družbene konvencije, dogovori, diktati, represija; ve, da je vanj vpisano vse to; da je telo pogosto tudi telo-mučenec, in da so – kot zapiše že v knjigi Ljubav reče greva, objavljeni leta 2019 – lahko druga telesa tudi telesa mine, »našpičena«, zato »ker lahko«. Pogosto se upesnjuje telo kot projekt v lunaparku sodobne potrošniške družbe, se pravi telo, ki ne more nikoli doseči ideala popolnosti, saj je ta nemožnost vpisana že v sam sistem; opraviti imamo z a priori nezadostnim telesom – oziroma, kot zapiše pesnica, je »vedno tik pred ustreznostjo« (str. 21), »to telo v nenehni gradnji« (str. 27). To telo so krojili družbeni dogovori in konvencije, prisile – nekaj torej, pri čemer ni nikoli sodelovalo, niti k temu ni bilo povabljeno. Še posebej je pri tem zaznamovano LGBT telo; ob tem avtorica upesnjuje tudi nemožnost lezbične skupnosti, njihovega skupinskega nastopa.

Dodatne atribute tej tematiki daje motiv »naše žene«, ironičnega in aludirajočega poimenovanja za brezčasno reprodukcijo nevednosti, za izvajanje in potrjevanje ideologije, enkrat socialistične vere v idejo napredka, drugič neoliberalnega prepričanja o tem, da je uspeh odvisen le od posameznika, od njegovega dela na sebi in da so vsi problemi le posledica stresa (»in naša žena žene svari reče / da po sloveniji razsaja stres / ne pa fašizem / pa da stres je upiranje spremembam / ne učinek družbene zadušitve« (str. 28)). Naša žena se utemeljuje v delu, ki pa se dejansko končuje v izgorevanju lastnega telesa. Naša žena pridno koplje jarke in ne ve, da jih koplje zase. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar