Ramón Gómez de la Serna
Greguerías[1]
Iz Prologa h Gregueríam
Od leta 1910 – se pravi: nekaj več kot pol stoletja – se posvečam Gregueríam, ki so se rodile tistega dne, ko sem, dvomeč in utrujen, stekleničko za stekleničko pomešal vse sestavine svojega laboratorija; iz njihove oborine, prekapa in popolne raztalitve so vzbrbotale Gregueríe. Od tedaj so zame cvet vsega, kar obstaja, vsega, kar živi in se najbolj odločno upira neveri. Gregueríe so zavračali in sramotili, da sem se ob tem hkrati jokal in smejal. Ko so bile okrog leta 1911 prvikrat natisnjene v časopisih, so nekateri bralci odpovedali naročnino. »Spremeni naslov!« mi je velel direktor, a sem neomajno vztrajal.
Zakaj se imenujejo Gregueríe? – Ko sem spoznal ta literarni žanr, sem vedel, da moram, če ga hočem prav imenovati, poiskati besedo, ki ne bo takoj prepoznavna niti izrabljena. Torej sem potisnil roko v veliki boben besed in po naključju – kajti naključje mora krstiti vélika odkritja – izvlekel kroglico … Bila je Greguería, še v ednini, a zasadil sem jo v zemljo in zrasel je gozd Gregueríj. Besedo sem ohranil zaradi njene zvočnosti in zaradi skrivnosti, ki jih zaobsega njen spol.
Greguería je pogum, da označimo, česar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, in sprevidimo, kar lahko je ali ni v vsakem od nas. –
Gregueríe so malček podobne ugankam, ogibajo pa se, čeprav je včasih videti obratno, šalam ali dovtipkanju.
Ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano.
Včasih se je na dolgo govoričilo o čemer koli, danes zadostuje stavek, da razkrije, kako smo prešli poznana obzorja.
Gregueríe nimajo nič opraviti s cinizmom. Vsaka zase je podoba, izrečena v poetično brezhibnem okolju, kjer ostane svobodna.
Moja žetev Gregueríj je sezonska. Rastejo le ponekod, in poredkoma, in da najdeš eno, moraš biti v stanju naporne milosti. Ne prihajajo v trumah.
Ne sme se jih preveč iskati. Treba jih je znati počakati, med sprehodom ali sedé. In nikar, da bi jih prehitevali.
Leta minevajo in ta knjiga, ki se zdi zmeraj enaka, postaja drugačna. Nisem recidivist. Mnogih Gregueríj mi je žal. Med prvo izdajo in tole … kakšna razlika! Od takrat jih je ostalo le kakšnih dvajset.
Številne med njimi so danes zastarele, čeprav se spominjam, kako mladostne so bile ob svojem času in kako so jih obsojali zaradi njihove ekstravagantnosti; ampak je že tako, da svet izredno hitro izgublja nedolžnost! Neverjetne so razlike med različnimi obdobji!
Resnični ribolovec Gregueríj sem: dolge dneve čakam na tiste, ki so prave, in mečem v morje drobcene sardine.
Ena, dve, največ tri podobe zjutraj, ampak brez najmanjše povezave s tistimi tremi popoldne, in še manj s tistimi od polnoči.
Predvsem pa se ne sme kratkih misli, ki jim pravim »gregueríe«, v nedogled množiti, kajti četudi smo ves čas čisto blizu Gregueríji, se je nikoli ne dotaknemo s prstom.
Ali gre za aforizme? Ne: Greguería nikakor ni aforizem, kajti aforizmi so zanosni in poučni. Nisem avtor aforizmov.
Se torej vrnemo k metafori? Predmet metafore je lahko vse snovno in nesnovno. Besede in stavki umirajo, kadar so literarni in enopomenski. Slavo dosežejo šele, ko se spremenijo v metafore, kajti metafora jih naredi abstraktne in jih balzamira. Metafora pomnožuje svet in ni v ničemer podobna tistim, ki prepovedujejo premešavati stvari le zato, ker samo tega ne zmorejo.
Humor + metafora = greguería.
[1] O tem, kaj so Greguerías, najbolje pripoveduje pričujoči izbor, prvi v slovenščini, tematsko in tipološko kaotičen, kot so zavestno vsi izvirniki, ki jih je avtor pred knjižnimi objavami natiskoval v časopisih in revijah. Tudi izvirno poimenovanje je ohranjeno, saj gre za neologizem, Ramónovo skovanko, ki bi jo slovenska inačica, če bi se prevajalec za njo odločil, s klavrnim približkom le ponarejala. Recimo raje, da avtor v njih na novo in drugače ugleduje svet, spodmika njegove zakonitosti in vozlá njegova razmerja in je pri tem humoren, začuden ali zajedljiv. Ramónove Greguerías so poetična poimenovanja vsakdanjosti, ki zažarí v drugačni, osupljivi luči in nas za trenutek zaslepí, pa naj nam je to všeč ali ne. (Op. prev.)
Greguerías
(1917–1962)
Jadrnice kot servietke v šampanjskih kozarcih na gostiji morja.
Najboljši pregovori so tisti z ovčjim mlekom.
Smrt nam ukrade denarnico.
Lok violine šiva, kot igla z nitjo, note na duše, duše na note.
Hrbtenica je palica, ki jo pogoltnemo ob rojstvu.
Kadar ženska naroči sadno solato za dva, zaokrožuje izvirni greh.
Kadar se topoli upogibajo v vetru, so podobni peresu, ki piše.
Sveži sir je dojka in mleko.
Galebi so postskriptum barke.
Ko se je našminkala, je z rdečim črnilom popravila, kar so izrekle njene ustnice.
/…/
Izbral in prevedel Aleš Berger