Že majhna sem smela sama odkrivati svet okrog sebe. Premerjala sem ga z majhnimi koraki. Še pred vstopom v šolo sem sama prehodila domače mesto. Stopala sem po pločniku. Šla do bližnjega bloka in po domofonu poklicala prijateljico, naj pride ven. Največkrat pa smo se s prijatelji srečali spontano, zunaj na dvorišču. Skupaj smo nato oblegali blokovske kleti in mestne zelenice. Plezali smo po drevesih in se obešali na drogove za stepanje tepihov. Prečkali smo ceste, a prometa je bilo takrat malo. Znali smo paziti nase.
Nekoč me je sicer avto zadel. Na prehodu za pešce me je odbil vstran in prijela sem se za koleno. Voznik ni ustavil. Šepajoč sem odšla do domače stolpnice in po domofonu staršem povedala, kaj se je zgodilo. Oče je celo slišal moj krik. Nato nisem šla v stanovanje, ampak še malo po svetu. Starši so dovolili. Radij, znotraj katerega sem se gibala, sta določala le velikost mojega koraka in pogum.
Danes sem sama mama in le stežka dojamem, kako so mi starši lahko pustili toliko svobode, samostojnosti. Nihče me ni imel na očeh. Danes imamo otroke nenehno pod nadzorom, kot da je svet stokrat bolj nevaren. Niti jim ne dovolimo, da bi šli sami po mestu ali vasi, niti si tega ne upajo in ne želijo.
Zdaj je v modi, da otroci sploh še ne spoznajo svoje bližnje okolice, ko jih že strpamo v avto, pripnemo z varnostnim pasom in jih zapeljemo v oddaljene kraje, pa naj bo tam igralnica, trampolin, zabaviščni ali adrenalinski park. Niso še postali gospodarji domačega vrta, že si ogledujejo neobvladljive živalske in botanične vrtove.
Če jim je med vožnjo dolgčas, dobijo v roke tablico. Starši želijo le malo miru, toda ali ne sporočajo s tako gesto, da svet, skozi katerega se vozijo, ni vreden otrokove pozornosti? Tudi svet v čakalnici pri zdravniku, na vlaku, avtobusu in celo na sprehodu lahko počaka, ker tisto aktualno na zaslončku ne more.
V zabaviščnih parkih in igralnicah, kjer vse zvončklja, utripa in migeta od dražljajev, zvočnega žgečkanja in svetlobnih učinkov, se otroci zabavajo in pridobivajo svetovljanske izkušnje. Svoj pogum preizkušajo na vrtiljakih in plezajo na vrtoglavi višini. Niso pa še šli sami v trgovino. Tudi do sosednje hiše še niso šli sami.
Množica sodobnih otrok najprej spozna igralnice. Plazijo se po plastičnih površinah blazin, toboganov in žogic, še preden shodijo. Čarobna dežela plastike sredi nakupovalnega središča postane sinonim za raj, preden izvejo, da na svetu obstaja tudi gozd.
Gozd je adrenalinski park mojega otroštva. Skrivnostno nam je otrokom pokljalo pod nogami, ker nismo vedeli, ali bomo koga srečali. Bilo je samotno, a kdo ve, kaj nas čaka za tistim hrastom? Če se nam je zdelo vse preveč enolično, smo iznašli kakšno igro. Videli smo opozorila za stekle lisice in za divje prašiče ter postali stezosledci. Na gozdnih tleh smo našli naboje, igle in druge zanimive odpadke. Pripovedovali so nam o svetu, v katerem živimo. Tako kot danes igralnice, kot je Lollipop, po svoje pričajo o današnjem svetu, kjer se je nakopičilo sladko, čeprav dajejo nekoliko varljivo podobo: če padeš, pristaneš na mehkem; če si lačen, je takoj pri roki čokolino, bejbičino ali celo čokogrizika, vzeta kot iz galerije. Kadar otroku vse to ni dovolj in priboljšek trmasto odvrže na tla, se starš lahko globoko zamisli. Če je mulcu dal že vse, mu zdaj preostane le še eno: da mu vse vzame.
Otroci so na neki način naše laboratorijske podgane. Ne poznamo končnega izplena svoje vzgoje. Kakšna bo razlika med otrokoma, ki sta svet na samem začetku izkusila eden kot igralnico, drugi kot gozd? Kakšna bo razlika med malčkom, ki prva leta svojega življenja posluša pravljice in gleda knjigice, in tistim, ki gleda risanke in animacije? Že nekajmesečni dojenčki strmijo v Telebajske, včasih pa tudi v kaj bolj divjega, na primer Moj mali poni in celo – pompozni višek med risankami, dejansko namenjenimi pubertetnicam – Pikapolono Miraculous. O tem mi je zoprno pisati, saj ne stojim na kakšnem razglednem stolpu, višjem od drugih, vendar me groteskni vidiki sedanjosti včasih tako dregnejo pod rebra, da preprosto ne morem izbirati teme. Otroke, ki prva leta rastejo gor predvsem ob pravljicah, lahko iščemo z lupo. Na drugi strani pa ne smemo spregledati, da se nekateri otroci kopajo v pravljicah in v poznavanju pravljičnih junakov prekašajo vse svoje prednike.
Generacije, ki zdaj odraščajo, so prav posebni poskusni zajčki. Kot malčki se naučijo drsanja s prstom po zaslonu in potem mislijo, ker je ta izkušnja zanje tako pomembna, tako razburljiva, da je vsaka gladka površina touchscreen, in se včasih pošteno ujezijo, če navaden računalniški zaslon, star telefonček ali trup hladilnika ne reagira na njihov dotik. Zgodaj tudi spoznajo tipkanje in klikanje. Veliko prej, kot znajo pisati in brati. Prej spoznajo »miško« kot miško. Računalniki s svojimi interaktivnimi vsebinami, filmčki, kvizi, igricami hitro očarajo otroke, kot so že tudi starše. Staršem se to zdi fino, ker otroci takrat »izginejo«, povrhu pa se na ta način veliko naučijo. Vendar to znanje ni voda na moj mlin. Ti otroci ne čutijo potrebe, da bi se naučili pisati z roko in brati. Vizualni jezik animacij je tako agresiven, da okvari živčne končiče, prav kakor po tem, ko se navadimo jesti močno začinjeno hrano, težko presedlamo na blage, čeprav ravno tako raznolike in slastne okuse. Tu torej tiči groza vseh groz: Knjiga, katera koli, je dolgočasna. /…/