Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Pogovori s sodobniki: Tina Kozin z Andrejem Blatnikom

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Tina Kozin z Andrejem Blatnikom

Pogovori s sodobniki: Tina Kozin z Andrejem Blatnikom

Tina Kozin z Andrejem Blatnikom

 

Kozin: Odkar te poznam, si v mojih očeh neločljivo prepleten z literaturo z veliko in malo začetnico. Človek, ki na domala vsako vprašanje s področja knjige pozna, če že ne odgovor, pa vsaj tehtno osvetlitev, vidik, ki ga je treba imeti v mislih ob iskanju odgovora. Neizčrpen vir literarnih citatov, takih ali drugačnih zgodb. V pogovorih s tabo lahko marsikaj preberemo o tem, kako in zakaj si začel pisati, zakaj si šel v literaturo, ne v gledališče, kamor bi prav tako lahko šel, nič pa nisem zasledila o tem, kdaj in kako se je sploh začela ta velika ljubezenska zgodba z leposlovjem, kako si se vraščal vanj, kako se je leposlovje vraslo vate?

 

Blatnik: Stara resnica je, da je na začetku vsakega pisanja branje. V domači moščanski knjižnici sem bil precejšnja atrakcija, ko sem si s štirimi leti že začel sposojati knjige, z vstopom v osnovno šolo pa sem bral tiste za nekaj let starejše, recimo Karla Maya. Če bi se malce psihoanaliziral, bi najbrž ugotovil, da je šlo za posledico pomanjkljive socializacije. Nisem namreč hodil v vrtec, saj sta starša presodila, da name lahko ustrezno pazi babica, ki je živela z nami, jaz pa sem si sebi primernejšo družbo našel v knjigah. In mladost človeka pač določi, tudi tako, da še zmeraj berem ogromne količine knjig in prvopisov in da še zdaj v dolgočasnih družbah pomislim, da bi bilo bolje biti doma in brati.

 

Kozin: Poznam te kot pisatelja, urednika, prevajalca, publicista, intelektualca, predavatelja, strokovnjaka za založniška, knjigotrška vprašanja in, ne nazadnje, pobudnika ali voditelja številnih projektov ali prireditev, povezanih s knjigo, bralno kulturo, mednarodno promocijo. Si kaj od tega (naj)bolj ali so vloge prepletene, si bolj kot ne enakovredne?

 

Blatnik: Če bi to vprašala pred nekaj desetletji, bi bil slehernikov odgovor jasen: najpomembneje je biti pisatelj, ustvarjalec, vse drugo so podporne dejavnosti za ustvarjanje. Tako bi odgovoril tudi sam. V zadnjih letih pa se vse bolj zdi, da tudi pisatelj postaja zamenljivi dobavitelj literarne tovarne, v kateri je ključno, da stroji ves čas delajo. Vse stvari, ki jih počnem, me na srečo privlačijo, zato uživam v različnih vlogah, čeprav se zadnja leta vse večkrat spomnim na opazko Mirane Likar, ki je enkrat pripomnila, da če ji kaj ne gre na področju literature, si reče, da je itak učiteljica, ki piše za svoje veselje, če pa ji gre na živce poklic, ki ji daje plačo, si reče, da je pač pisateljica, ki se preživlja s poučevanjem. In dobro je početi še kaj drugega, ne samo zato, ker so prihodki od praktično česar koli drugega boljši kot od pisanja – tudi zato, da se ne pogrezaš v živi pesek odvisnosti od spoštovanja svojega pisanja. Precej jih je potonilo.

 

Kozin: V nadaljevanju bom med omenjenimi vlogami malo preskakovala od ene k drugi, že dolgo pa te želim vprašati tole: kot prevajalec si nam v slovenščini predstavil nekaj res pomembnih knjig, potem pa se umaknil – zakaj? Razumem, da si lahko to do neke mere kompenziral kot urednik, a vendar gre za zelo različni vlogi …

 

Blatnik: Za vse, kar si naštela, je eno življenje že itak premalo in prevajanju sem se zlahka odrekel, saj sem kot urednik in kot bralec srečal vrsto od mene boljših prevajalcev, ki jim lahko naročim, naj prevajajo tisto, kar se mi zdi potrebno prevesti.

 

Kozin: Nedavno je izšel tvoj novi roman, Trg osvoboditve, ki – mestoma domala dokumentaristično – tematizira čas naše osamosvojitve in hitre tranzicije, ki ji je sledila. O romanu bova več spregovorila še v nadaljevanju, zdaj me zanima: kako to, da si se kot ustvarjalec prav zdaj odločil reflektirati tisti čas? Kaj te je, še vedno te sprašujem kot ustvarjalca, najbolj zanimalo, morda celo vznemirjalo?

 

Blatnik: To je bil zelo izjemen, formativen čas, kar se še bolj pokaže danes, po tridesetih letih, ko je tudi bolj jasno, kakšne spremembe je povzročil. Cela vrsta prizorov iz romana me je spremljala desetletja, zlasti ta začetni, ko je prvotno razočaranje, da na tako pomembni demonstraciji upora proti režimu ni skoraj nikogar, zamenjala evforija, ko so ljudje nenadoma začeli prihajati od vsepovsod, in bilo jih je precej več kot na zapovedanih zborovanjih. In ko imam prvi prizor, se pri meni sproži snežna kepa, prihajati začnejo novi.

Najprej sem roman pisal s kolektivnim pripovedovalcem, v prvi osebi množine, potem pa sem osvestil, da bi tako napisan moral iziti trideset let prej, in se odločil za malce arhetipski moški in malce bizaren ženski lik, kar je vzdrževalo neki antagonizem, razcepljenost. Zdelo se mi je, da jo je mogoče razumeti tudi kot nekakšno slovensko metaforo.

 

Kozin: Sama sem sicer Trg osvoboditve brala kot prav tisti ljubezenski roman, ki smo ga čakali že vse od prvih intervjujev s tabo. 😊

 

Blatnik: O tem sem precej razmišljal, ko sem ga pisal, in se spraševal, ali ni razlog, da bom to zdaj in še kdaj zanikal, pravzaprav posledica prepričanja, da mora biti tisti pravi ljubezenski roman, enako kot tista prava ljubezen, zmeraj odprto, nedokončano delo.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar