Josip Osti je bosanski in slovenski pesnik mednarodnega formata in univerzalnega dometa. Njegova sveža, ozemljena in simbolno nabita poezija čustveno nagovarja sleherno bralko in bralca v temeljni človečnosti, v usodni ranljivosti ter odprtosti lepoti in grozi, ljubezni in smrti.
Oče Narcis je bil Furlan, delno slovenskega rodu, mati Veronika pa Hrvatica; mešano poreklo je bistveno zaznamovalo tudi življenje njunega sina Josipa, po eni strani kot bogastvo različnih kultur, po drugi strani pa kot prekletstvo drugačnosti v družbah, ki se zmeraj znova utemeljujejo na principih istosti, »našosti« in »vašosti.« Imeni staršev bo sin Josip ovekovečil v svojih prvih zbirkah, napisanih v slovenščini – Kraški Narcis (1999) in Veronikin prt (2002); ta dva naslova sta ob vsej mitski in simbolni globini tudi skrajno osebna, kot vse, kar je Josip napisal. Družina je bila po drugi svetovni vojni izpostavljena nečloveškemu trpljenju, o katerem Josip ni javno govoril, saj je bila njegova otroška travma očitno preveč boleča; do besede ji je pustil le v svoji poeziji ter v romanih svojega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Veroniko Osti so namreč dogmatski primitivneži obtožili, da je pripravljala atentat na Tita, in jo obsodili na zaporno kazen, ki jo je prestajala le dvesto metrov stran – tako blizu, a nedosegljivo daleč! – od doma in sinčka Josipa. Izjemno lep in topel odnos z materjo bo desetletja pozneje prišel do izraza v njunem dopisovanju med obleganjem Sarajeva.
Na Univerzi v Sarajevu je Josip študiral jugoslovanske jezike in književnosti, tudi slovenščino, jezik, iz katerega bo pozneje intenzivno in mojstrsko prevajal in v katerem se bo udomačil tudi kot avtor. V mladosti je bil urednik kulture v uporniškem sarajevskem študentskem časopisu Naši dani, obenem pa atlet, jugoslovanski prvak v sprinterskih disciplinah, uspešen tudi na mednarodnih tekmovanjih. Njegova posvečenost knjigam in junaški, stoični boj z dolgoletno težko boleznijo kažeta kondicijo maratonca z neupogljivo voljo.
Pozneje je bil dolgoletni urednik pri sarajevski založbi Veselin Masleša, eni izmed največjih v tedanji Jugoslaviji, od koder so ga v začetku osemdesetih let odstavili zaradi kritike politične cenzure.
Bil je tudi tajnik Društva pisateljev Bosne in Hercegovine in umetniški vodja festivala Sarajevski dnevi poezije, kjer smo pogosto nastopali in bili izjemno toplo sprejeti tudi slovenski pesniki. V letih obleganja Sarajeva je Osti organiziral Sarajevske dneve poezije v Ljubljani.
Josipa Ostija sem spoznal spomladi 1980, ko sem se kot mlad dramaturg ljubljanske SNG Drame prvič udeležil gostovanja na znamenitem MESS-u (Festivalu malih in eksperimentalnih scen) v Sarajevu. Gostovali smo s poetično dramo Voranc Daneta Zajca v režiji Mileta Koruna in s Komisarjem Krišem Petra Božiča v režiji Boža Šprajca. (Slednjo smo uprizorili na stopnišču Vijećnice, kakor Sarajevčani imenujejo staro avstrijsko palačo, v kateri je bil sedež Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki je bila leta 1992 porušena v barbarskem bombardiranju mesta.) Josipa in njegovo tedanjo ženo, simpatično Duško, sem prvič srečal v družbi Daneta Zajca in njegove tedanje žene, režiserke Helene Zajc. Josip je veliko in odlično prevajal Daneta. Ob obloženi mizi restavracije hotela s pomenljivim imenom Evropa (prav ta hotel je bil med obleganjem Sarajeva dobrih deset let pozneje močno poškodovan) se je med Josipom in menoj vžgalo prijateljstvo na prvi pogled, ki se je skozi leta in desetletja samo krepilo, poglabljalo in razširjalo. In vse je bilo že od samega začetka tam: poezija, toplina, smeh, družbena kritičnost, eksistencialna globina in tveganost protesta, etika. Večina prijateljev ga je klicala Pepi, zame pa je ostal Josip. Rad je naslavljal prijazne ljudi z nasmehom in poljubom: »Dušo moja!« ali »Srce moje!«
Tako v Sarajevu kot v Ljubljani in Tomaju so bila Josipova vrata vselej na stežaj odprta. Z nostalgijo se spominjam dolgih in prijetnih večerij, ki jih je Josip zmeraj pripravil z bosansko gostoljubnostjo in okusom; bili so to pravi pravcati simpoziji ob mezi, prigrizku, ki ga je bilo seveda treba poplakniti z dobrim vinom. Tovrstna druženja so se intenzivirala ob Ostijevem prevajalskem bivanju v Ljubljani v začetku osemdesetih let, v stanovanju na Masarykovi cesti, ki ga je Tomaž Šalamun za časa enega svojih ameriških potovanj prijateljsko prepustil Ostiju. Tam se je zgodil tudi eden izmed ključnih sestankov kroga Nove revije, na katerem smo se dogovorili, kako se zoperstaviti hudim političnim pritiskom in kako doseči, da bo kritična revija končno začela izhajati.
V tem obdobju sem prevedel nekaj Josipovih pesmi; med njimi je bilo tudi antologijsko Morišče:
meni je lahko
z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči
le zakaj je zastal
le kaj je zagledal v mojem očesu – zelenem zrcalu
vidi:
tudi nad njim sklonjeni rabelj dviga sekiro
in nad rabljem rabelj
in nad rabljem rabelj
in nad rabljem rabelj
in tako v nedogled
verjemite meni je lahko
z večnim smehljajem polagam glavo na tnalo
ne vem ali me drugje čaka kaj težjega od življenja
rabelj nad mano pa mora dvigniti težko sekiro
in me gledati v oči
in me gledati v oči
Josip Osti pripada ustvarjalno močni generaciji pesnikov, ki so v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vpeljali sveže jezikovne postopke ter modernizirali pesniški jezik lirike v Bosni in Hercegovini. Po kritičnem vrednotenju družbene stvarnosti in medčloveških razmerij so bili navezani na študentsko revolucijo leta 1968, v kateri je Osti aktivno sodeloval in ki je vtisnila pečat tudi njegovi zgodnji poeziji. Njegovi pesniški začetki so zaznamovani z jezikovnim iskateljstvom neoavantgardističnega gibanja, ki je v drugi polovici šestdesetih let povzročilo oster prelom s postanim tradicionalnim pesnikovanjem. V nasprotju z vrstniki, ki so nadaljevali in radikalizirali avantgardistične eksperimente ali pa se retradicionalizirali, je Osti našel svojo in samosvojo pot: svoje izvirno in avtentično videnje sveta je utemeljil na plodni sintezi sproščene kombinatorike besed in ritmike, značilne za ljudsko pesništvo. Njegova zgodnja poezija je narativno naravnana in pogosto baladno intonirana: sleherna pesem upesnjuje določeno zgodbo, ki pa spričo metaforične gostote in baladnega ritma izžareva večpomensko sporočilo. Na ravni leksike je Osti na premišljen način združeval starožitni besednjak, kakršnega poznamo iz južnoslovanskega epskega pesništva, in slovar sodobnega življenja. Prav povezovanje arhaičnega, »ruralnega« jezika z moderno občutljivostjo in eksistencialno zavestjo navdaja Ostijeve zgodnje pesmi s pridihom nadčasovne mitskosti. Izstopajo tudi močne ljubezenske pesmi, posvečene prvi ženi Duški.
Za prvo obdobje Ostijevega pesništva so značilni magnetični ritem, naslonjen na ritem bosanskega ljudskega pesništva, sintaktični paralelizmi in prefinjeno prepletanje pripovednega toka z močnimi lirskimi detajli, kjer metaforična zgoščenost dvigne pesniška besedila v večplastno sporočilnost. Te značilnosti opredeljujejo njegove pesniške zbirke sedemdesetih in osemdesetih let: Tat sanj – Snokradica (1971), Salto mortale (1974), Tetovirani violinist – Tetovirani violinista (1976), Strela z jasnega – Grom iz vedra neba (1978), Umirajo tudi kače, ki so nas pikale – Umiru i zmije koje su nas ujedale (1985) ter Pastir kač – Zmijski pastir (1989).
Prav naslov slednje zbirke kaže Ostijevo »kontaminacijo« s slovenskim jezikom in kulturo: bosanski pesnik je izraz kačji pastir našel v slovenščini med intenzivnim procesom prevajanja naše književnosti; ker pa ta izraz v njegovem jeziku ne označuje žuželke, katero imenujejo s prav tako poetičnim izrazom vilin konjic, se pravi dobesedno vilin(ski) konjiček, je pri Ostiju ta sintagma začela označevati direktno in dobesedno kačjega pastirja kot pastirja kač. Ko ta naslov prevajamo »nazaj« v slovenščino, moramo torej uporabiti rodilniško formulacijo Pastir kač, ker je kačji pastir v našem slovarju pomensko že »zaseden«.
Vse orisane značilnosti ostanejo neizbrisna znamenja Ostijeve poetike tudi v naslednjih obdobjih, ko je zaradi različnih notranjih vzgibov in zunanjih pretresov (vojna v njegovi rojstni Bosni in Hercegovini) razširil in modificiral svoje pesniške registre.
Sledi obdobje, ko je Ostijevo pesnjenje bolj ali manj osredotočeno na izrekanje ljubezni. Najbolj srečne pesmi, kar jih je Osti kdaj napisal, so najbrž zbrane v zbirkah Barbara in barbar – Barbara i barbar (1990) ter Plamen, žerjavica, pepel in obratno – Plamen, žar, pepeo i obratno (1991). Pesmi so posvečene žal pokojni Barbari Šubert, legendarni sekretarki Društva slovenskih pisateljev, lepi in veliki duši. Pesem Gozdna stezica (v prevodu Jureta Potokarja) upesnjuje ekstatično odprtost ljubezni:
sprehajala sva se po gozdni stezici
jedla si jagode, ki sem jih nabral
jedel sem jagode, ki si jih nabrala
ob vsakem drevesu
sva se poljubljala
z vijoličastimi ustnicami
z okusom gozdnih jagod
poljubljala sva se
od poljubov so po telesu ostajali krvavi pečati
kot da so naju vso noč poljubljali volkodlaki
Pri Ostiju ne gre za pavšalno in nekritično idealiziranje ljubezni. Eros ni zgolj idila, je tudi napetost, ni zgolj sreča, je tudi bolečina, ni zgolj življenje, je tudi slutnja smrti. /…/
Kot je Boris A, Novak zapisal za prijatelja Josipa Ostija, velja tudi zanj. Z vsakim verzom, z vsakim svojim delom, pa naj govori o tem ali onem, nas nagovarja čustveno, z izjemno toplino … Z vsem svojim žitjem in bitjem nas nagovarja “v temeljni človečnosti”.
Marija Cvetek