Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Leonora Flis: Med leposlovjem in poročanjem

Sodobnost / Revija  / Leonora Flis: Med leposlovjem in poročanjem

Leonora Flis: Med leposlovjem in poročanjem

O literarnem novinarstvu se v Sloveniji ne govori in ne piše prav veliko, ali pa se vsaj precej dolgo ni, čeprav imamo med slovenskimi novinarji in novinarkami kar nekaj odličnih pisateljev in pisateljic. Sonja Merljak Zdovc je bila ena prvih, ki je pri nas izpostavila tovrstno pisanje; z literarnim žurnalizmom enega od glavnih pobudnikov tega žanra v ZDA (kjer se je literarni žurnalizem tudi najbolj uveljavil) se je ukvarjala v svoji disertaciji »Novi žurnalizem Toma Wolfa v ZDA in Sloveniji« (2004), leta 2008 pa je izdala monografijo Literarno novinarstvo: Pojav in raba sodobne novinarske vrste v ZDA in Sloveniji. Tudi piska tega eseja sem kar nekaj svoje raziskovalne poti namenila temu žanru, tako v disertaciji (v kateri sem se osredotočila na ameriški dokumentarni roman, ki je pravzaprav vsaj delno vpet v novinarske  premise), v knjigi Factual Fictions: Narrative Truth and the Contemporary American Documentary Novel (2010) in pozneje v svojih znanstvenih in strokovnih zapisih. Poleg tega sem nekaj let oblikovala in vodila pogovore s slovenskimi novinarji in dopisniki na temo literarnega žurnalizma; gosti in gostje so mi nedvomno pomagali pri razumevanju pomena in obsega literarnega novinarstva v Sloveniji in širše. Pričujoči zapis ne želi biti tipologija novinarskih ali literarnih žanrov, še manj akademski zapis, ki sledi strogim strukturnim in vsebinskim postavkam akademskega diskurza. V eseju želim zlasti pojasniti, kaj literarno novinarstvo je, kako se je razvijalo, kaj ga pogojuje in oblikuje, podati razmislek (osnovan tudi na mnenju mojih sogovornikov in sogovornic), ali je to žanr, ki se je v Sloveniji močno zasidral, in kakšna je njegova prihodnost.

Literarno novinarstvo opredeljujem z oznako žanr, obenem pa poudarjam, da je terminologija, povezana z literarnim novinarstvom, tako v Sloveniji kot po svetu precej neenotna. Kar nekaj teoretikov – slovenskih in tujih – za literarno novinarstvo uporablja oznako žanr, drugi govorijo o stilu, pojavlja se tudi izraz oblika ali forma, pa novinarska vrsta ali včasih preprosto kar “način pisanja”. Namesto izraza literarno novinarstvo ali literarni žurnalizem se uporabljajo tudi izrazi narativno novinarstvo, intimno novinarstvo, osebno ali subjektivno novinarstvo, beletristična publicistika in novinarska zgodba (ki, kot specifična novinarska vrsta, zagotovo zajame določene oblike literarnega novinarstva, mislim pa, da ni popolnoma ustrezen termin za vse zapise, ki jih lahko umeščamo v omenjeni žanr) ter reportaža. Prav tako lahko zasledimo zelo širok pojem kreativno neleposlovje (to lahko vključuje vse od dokumentarne/nefikcijske proze do spominov, biografij, avtobiografij), v anglo-ameriškem prostoru se pojavljata celo pojma longreads in long-form, ki lahko vključujeta vse od knjižnih recenzij do spominskih zapisov in sta zato neustrezna za pojmovanje tega, čemur rečemo literarno novinarstvo.

Literarno novinarstvo se lahko delno metamorfozira oziroma pozna različne pojavne oblike: po navadi gre sicer za daljše zapise, ki izhajajo v časnikih ali revijah v nadaljevanjih in se nemalokrat povežejo tudi v knjižno obliko (recimo znameniti Capotejev roman In Cold Blood iz leta 1965), lahko pa govorimo tudi o literarnem novinarstvu v podobi intervjuja, portreta, podcasta – zvočne ali video datoteke –, poznamo tudi literarno novinarstvo v podobi stripa in celo poezije (v primeru ameriškega pesnika Marka Nowaka in njegove zbirke Shut Up Shut Down iz leta 2004, v kateri opisuje tegobe ameriškega delavskega razreda). Govorimo lahko torej o precejšnem formalnem (in seveda tudi vsebinskem) razponu tega žanra, morda bi ga lahko imenovali celo transžanrski diskurz, tudi iz razloga, ki pravzaprav biva v samem jedru literarnega novinarstva: gre za pisanje, ki združuje lastnosti novinarstva in leposlovja. Tovrstna besedila uporabljajo jezikovna in stilska sredstva (avtorjeva imaginacija, subjektivna interpretacija, pripovedna perspektiva, dialogi, jasna kompozicija zgodbe in drugi elementi), ki jih po navadi zasledimo v literarnih besedilih in ki besedilu dodajajo estetsko komponento in posebno stilsko in jezikovno podobo. Lahko rečemo, da “notranje” karakteristike (jezik, stil in notranja zgradba) literarnonovinarskih prispevkov izkazujejo prvine literarnih zapisov, “zunanje” lastnosti (resničnost zapisanega, natančnost raziskave, avtentičnost kraja in časa) pa so takšne, kot jih poznamo pri novinarskih zapisih. Pogosto literarni novinarji uporabljajo prvoosebno pripovedno perspektivo, novinar je del zgodbe, je eden od protagonistov (vendar njegovo mnenje in opažanja načelno ne smejo zasenčiti misli sogovornikov). Govorimo lahko o tako imenovanem novinarstvu potopa (immersion journalism), pri katerem je avtor močno vpet v dogajanje in je po navadi del pripovednega sveta. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar