Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Ira Marušič in sodobna likovna umetnost

Sodobnost / Uncategorized  / Ira Marušič in sodobna likovna umetnost

Ira Marušič in sodobna likovna umetnost

Sodobno slovensko slikarstvo je po veliki zgodbi Emerika Bernarda, ki je dosegla vrhunec v osemdesetih in devetdesetih letih ter, zašlo v krizo, osebnostno, saj so le redki avtorji ostali zvesti sebi in umetniškemu poslu, in splošno, generalno, zaradi »vdora« novih medijev v narodne galerije. Te danes – kljub vnovičnemu odkritju slike in »klasične« umetniške podobe, v Ameriki in Evropi – še vedno vztrajajo pri lokalnem kvazilikovnem pristopu in razstavah. Po svoje je bila odločilna pregledna postavitev del Živka Marušiča v Moderni galeriji Slika je mrtva, naj živi slika!, ki je nakazala njeno ponovno oživitev (1998). In prav Živko Marušič preseneča z vedno novo, prenovljeno umetniško močjo in kakovostjo ter je danes med vodilnimi slikarji v Sloveniji, pa tudi širše.  Ob boku mu zdaj stojita Dušan Kirbiš in  Marko Jakše s svojimi fantazmagoričnimi liki. V novem tisočletju je sledilo odkritje novega slikarstva, vnovično in prelomno vračanje k sliki. Najprej z »zasanjanimi« platni in s klasičnim poznavanjem metjeja Mitja Ficka in hipoma zatem slikarski čudež, čisto »tkanje« na podobah Joni Zakonjšek, ter slike Uroša Weinbergerja, ki združijo – kongenialno – računalniško in družbeno-eksistencialno ikonografijo v časovni točki nič, da končno, danes, vznikne val slikark, ki vračajo zaupanje v slikarsko sporočilo in umetniško spoznanje. Najbolj izstopajo  Maruša Šuštar, Nika Zupančič, Suzana Brborović, Katja Pal, Barbara Drev, Nina Čelhar in Ira Marušič.

 

»Lebdečnost« slike

Hymen je torej nekakšna tkanina. Njene niti bi bilo treba preplesti z najrazličnejšimi koprenami, tančicami, platni, sukni, spreminjastimi tkaninami, krili, peresi, z zavesami in pahljačami, ki v svoje gube sprejmejo celoten – skoraj celoten – mallarméjevski korpus.

Hymen, devica, okultno, penetracija in ovojnica, gledališče, himna, »gube določene tkanine«, takt, ki ničesar ne predrugači, »petje, izvrelo iz grla zaradi raztrganosti«, »zlitje teh razpršenih poželenjskih oblik« (J. Derrida: Diseminacija). (…)

Vendar: kaj v resnici vidimo, kaj gledamo, kaj je v teh delih, v teh slikah, na (pre)širokem platnu? Kaj zmoremo spoznati, kaj v resnici prepoznamo v tej postavitvi? Pomembna nista samo segment in fragmentarnost Irinih podob, ampak njihova vpetost v kompozicijo, v red, v zgradbo, v novo, vnovično preureditev téga, kar že poznamo. Pomembno je le prepoznanje nove ureditve in končno poimenovanje tega stanja. Spoznanje, prepoznanje, poimenovanje. Potem bomo dojeli, v čem je smisel (te) slikarkine naslade v (tem) vrtu Hrane – Food, zaprtem vrtu Eden. Trenutek nepozornosti lahko zavede, da vidimo le slike, ki jih (že) poznamo. Ni nujno, da se ustvarjalec že zaveda, kaj v resnici dela … Samo trenutek nepozornosti in smo neskončno daleč od spoznanja o umetniškem delu, od prepoznanja umetnine. Kot v filmu L. Cavani, ko M. Mastroiani pri obedu začne opisovati jed, s katero so postregli. Vsi mislijo, da gre za običajni il secondo, vendar igralec v njem prepoznava neko drugačno, a prvinsko, prvobitno formo. Vsaka prvotna forma se prikriva v drugotni, navidezni in nepomembni; secondo je v resnici primo. »Glej, tu so prsti, členki, (odrezana) dlan roke.« Igralec prepozna notránjo formo, ki nas začudi in šokira.

Formo razkrije, prepozna, poimenuje. Enako je s kompozicijo na Irinih podobah. Na videz skrbno porazdeljena, razporejena dela, v resnici pa, naenkrat, opazimo, da smo kot Jone v svetopisemskem trebuhu ribe – v trebuhu Marušičinega slikarstva; da hodimo po njegovem trupu, glavi, udih, hrbtenici, po telesu. Da gledamo od znotraj ven, da se sprehajamo po njem …  in v tem je vrt naslade; naslada je pogled navzven, ven iz slikarkinega vrta. Mi smo v njem, občutimo vsak del njegovega telesa, sledimo mu v vse smeri, ki zdaj postanejo – naenkrat – tudi posvečeni kraji Slike. Da, to je razteleseno, razprto, razplasteno pozunanjeno – notranje Irino slikarstvo; tu smo v njegovem drobu, bistvu, v notránji »proizvodnji« – tek in tehne: v slikarstvu, ki je tudi proizvajanje-v-lepo. V novih slikah torej Ira na način razgradnje (in v odnosu organsko-geometrično, slučajno-in-konceptualno) razkrije nótranje telo slikarstva; svojega slikarstva. Možni-nemožni posel tako ni le interpretacija, ampak v celoti tudi stvar interpretiranja: zabrisanje praznine, niča. (»Nič nemara, nemara Nič, vendar neNič«, Lacan). Da je umetnost torej le produkcija, dejavnost in napor[1] okrog »praznine«, ki jo podoba – umetnina – vpleta v svoje mreže. /…/

[1] Napor (souffrance), da bi izrekel, upodobíl realnost-kot-realnost, četudi skrito v podzavest, v Nezavedno, v vsej mogočnosti-in-ničnosti realitete, ki jo (ki v njej) živimo.

Ni komentarjev
Objavi komentar