Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Klemen Lah: Sreča v mestu Gogi

Sodobnost / Revija  / Klemen Lah: Sreča v mestu Gogi

Klemen Lah: Sreča v mestu Gogi

/…/ Lani sva za las ušla izpod tovornjaka.

Mislila sva, da je bila sreča, uboga bedaka.

Rešil naju je bog. Za trpljenje, ki naju čaka.

Ervin Fritz (na dan, ko je izvedel, da je žena zbolela za rakom)

 

Dvaindvajsetletna Traudl Humps je je bila prepričana, da jo je doletela sreča, ko je bila na vladnem razpisu izbrana na delovno mesto strojepiske. Ni bila edina: tako so menili tudi vsi njeni bližnji, celo očim, ki je med razpisom posredoval pri svojih vladnih znancih. To, da je bila na razpisu izbrana kot ena izmed najboljših strojepisk svoje generacije, je bilo sicer možno, ne pa tudi verjetno. Biti najboljša strojepiska v času velike krize ni zadoščalo: najboljših strojepisk je takrat mrgolelo.

Sreča je bila sicer v njenem strogo načrtovanem življenju redek gost, pravzaprav persona non grata: Traudl ničesar ni prepuščala naključju, še naključij ne – še za te bi lahko rekli, da jih je do potankosti načrtovala. Kot strojepiska se je svojega dela lotevala tako predano, da je žela občudovanje celó v pregovorno pedantnih nemških krajih; tipkala je hitro in natančno, besedila pa skrbno pregledovala – bolj zaradi želje po maksimalnem nadzoru kot zato, ker bi bilo to v resnici potrebno, saj se je le redko zatipkala. Njenega izjemnega truda ne sodelavci ne vodilni niso mogli prezreti, tudi če bi ga hoteli – spoštovali so jo brez izjeme. Cenili so jo tudi kot osebo: v politično pregretem vladnem kabinetu so njen kamilični značaj in homeopatsko razredčena mnenja blagodejno vplivali na še tako konfliktno osebnost. Tudi na vzkipljivega kanclerja: ko je žolčno zahteval, da se zaradi vse večje nezanesljivosti njegovih dveh (izgorelih) strojepisk kabinet okrepi z desetimi (!) novimi strojepiskami, mu je zadoščalo le srečanje s prvo kandidatko – s Traudl. Preizkus je opravila tako prepričljivo, da so se drugim strojepiskam le prijazno zahvalili. Kako zelo je cenil njeno delo, zgovorno potrjuje podatek, da ga je poznala le s prisojne strani: kot prijaznega, skrbnega, malone očetovskega. Kar je toliko bolj presenetljivo, če vemo, da si je v treh letih dela pri njem privoščila le nekaj dni dopusta in je bilo možnosti za konflikt cela rajda. Dokončno priznanje, kako jo čisla, ji je dal v svojih zadnjih urah: prosil jo je, naj zapiše njegovo poslednjo voljo – testament. Je treba navreči, da ga je natipkala brez napak? Ne, sreča je bila v njenem zlikanem življenju, v katerem so bili vsi robovi ravni, samo moteča guba. Fortuna, ki se ji je tako široko nasmehnila na vladnem razpisu, bi ji morala biti zato toliko bolj sumljiva.

Ni ji bila. Morda bi ji pomagalo boljše poznavanje književnosti. V svojem življenjskem scenariju bi Traudl zlahka prepoznala preverjen obrtniški trik starih pisateljskih mačkov: tragičen konec je najbolj prepričljiv, kadar glavnega junaka uvodoma na debelo posipamo z veliko srečo – kot božično potico s sladkorjem. Če junak povrhu brezkompromisno zagovarja prepričanje, da je življenje mogoče nadzorovati z razumnim načrtovanjem, je tragedija neizbežna. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar