Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Katja Klopčič Lavrenčič z Natašo Konc Lorenzutti

Sodobnost / Revija  / Katja Klopčič Lavrenčič z Natašo Konc Lorenzutti

Katja Klopčič Lavrenčič z Natašo Konc Lorenzutti

/…/

Klopčič Lavrenčič: Pred mano je vaš najnovejši roman Beseda, ki je nimam, roman za odrasle, ki pa ima kvalitete crossover romana. To delo je zgostitev vašega daljšega raziskovanja določene teme, ki je – vsaj pri nas – precej neznana, predvsem pa neraziskana. Nam lahko poveste nekaj več o osrednji temi in o tem, kako vas je »našla«?

 

Konc Lorenzutti: Prvič sem se s tematiko srečala že v otroštvu, ko sem brala Ingoličev mladinski roman Deček z dvema imenoma, vendar takrat in še dolgo po tem nisem vedela, da zgodba temelji na množični ugrabitvi okrog šeststo petdesetih otrok, od katerih je približno štirideset dojenčkov dobilo novo identiteto. Nekateri se nikoli niso vrnili domov. Ena izmed njih je Ingrid von Oelhafen, katere avtobiografsko delo z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci (napisala ga je s pomočjo angleškega novinarja in pisatelja Tima Tata, v slovenščini je izšlo pri založbi Modrijan) mi je pred nekaj leti po naključju prišlo v roke in me osupnilo, glavni vzgib pa je bil zame ogled dokumentarnega filma Maje Weiss Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Do takrat, ko sem prišla v stik s tema dvema stvaritvama, torej nisem vedela, da so v Himmlerjevo organizacijo Lebensborn, ki je bila namenjena širitvi arijske rase, vključevali tudi »rasno ustrezne« ukradene dojenčke iz Vzhodne Evrope. Danes vem, da je sedemnajst takšnih slovenskih otrok za vedno izginilo. Zgodba me je brez dvoma »poklicala«. Izmed motivov, ki jih imam v »kalilniku«, se je ta prebil na vrh in pognal s tako silo, da sem ga morala takoj presaditi in ga vzgojiti. To razumem kot klic.

 

Klopčič Lavrenčič: Ob branju se človek sicer zaveda, da bere roman, torej fikcijo, a se hkrati ne more otresti občutka, da je vse zelo zelo resnično – pretrese tudi opis družinskega obiska Auschwitza – in da zgodba, ki jo pripovedujete v romanu, daleč presega zgodbo neke družine, da so vse to, v različnih niansah, doživljali vsi, ki so imeli to zgodovinsko izkušnjo – in ki posledice te čutijo in živijo še danes. Koliko usod ste strnili in prepletli v romaneskno pripoved?

 

Konc Lorenzutti: Imela sem sedem živih pričevalcev, ukradenih otrok. Po tem ko je bil roman v grobem že napisan, pa sem jih srečala še več in jih še zdaj srečujem. Vsi ti pogovori in tudi branje zgodovinopisnih del, izpovedi, spominov in leposlovja so mi pomagali oblikovati dokončno podobo romana. Pričevanja sem tako prepletla, da nobena izmed resničnih oseb ne bi mogla reči: ta in ta oseba v knjigi sem pa jaz. V Auschwitz sem v resnici šla, tik pred izbruhom pandemije. Kakšna sreča, da sem se tako naglo odločila, februarja 2020, saj takrat niti slutili še nismo, kaj nas čaka. Tudi večino obiskov sem opravila pred tem. Vendar z raziskovanjem še nisem zaključila. Najbolj osupljive zgodbe sem odkrila po izidu romana. Z Majo Weiss pripravljava dokumentarni film o slovenskih otrocih Lebensborna. Šele zdaj sem tudi našla dokumente Rdečega križa, ki so shranjeni v Arhivu Republike Slovenije. Nekatere zamenjave in izginotja otrok namreč sploh še niso razvozlani.

 

Klopčič Lavrenčič: Zgodbo pripovedujete iz dveh perspektiv, večino časa sledimo Sonjinemu odkrivanju družinskih skrivnosti in njenemu iskanju lastne identitete, to pripoved pa prekinjajo prvoosebni zapisi zdaj že pokojne Sonjine none. Sonja je tista, ki »poganja« dogajanje naprej, plastično prisotna pa je tudi vmesna generacija, Sonjina mama. Tako bralec dobiva, sicer z različnimi poudarki, kompleksen vpogled v razmišljanja treh generacij žensk, ki jih je vojna travma zaznamovala oziroma je v njih pustila sledi. Ali lahko poveste nekaj o tem, kako ste zasnovali to trojno perspektivo, kako ste izoblikovali jezik …

 

Konc Lorenzutti: Spočetka nisem vedela, kakšen roman mi nastaja: mladinski ali za odrasle. Ves čas pa sem gradila na tem, da se okvirna zgodba odvija v našem času in se od tukaj, iz moje perspektive, razteza v polpreteklo zgodovino. Izhodišče sem postavila v leto 2018, ko devetnajstletni Sonji umre babica, »nona Barbara«. Skladno z določitvijo časa sem sledila tudi vsebinam na maturi, saj je Sonja dijakinja zadnjega letnika gimnazije. Za vnuke tistih, ki so preživeli vojno, je menda značilno, da jih zgodbe starih staršev lahko začnejo zasledovati. Seveda ne vseh, vendar me tisti, ki ostajajo na površini, kot literarni liki ne zanimajo. Sonja se torej pusti vznemiriti zgodovini svoje babice. Sonjina mama, Barbarina hči, pa se nikoli ni poglobila v preteklost, ampak je pred njo bežala, kar je značilno za prve potomce žrtev. Preveč so še blizu, preveč zaznamovani. Sonja vloži precej napora v to, da svojo mamo pritegne v iskanje sledi. Seveda me zanimajo odnosi med ženskami treh generacij v isti družini. Sama sem hči, imela sem babico, mater svoje mame, na katero sem bila zelo navezana, in tudi jaz imam hčere. Veliko snovi je v polnokrvnih vezeh med ženskami v družinski verigi.

Jezik mi steče ali pa ne. Ko dovolj dolgo iščem prave jezikovne rešitve, jih največkrat najdem. Včasih zato v celem dnevu napišem samo pol strani. Če se mi zdi besedilo puhlo, neizvirno, zgolj mašilo v dogajanju, ga označim in se k njemu vračam, dokler nisem vsaj za silo pomirjena. Seveda se potem še pogosto vrnem in do zadnjega pilim.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar