Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Ivo Svetina: Smisel rože

Odlomek iz romana

  1. poglavje

/…/

***

Spustila sva se navzdol. V podzemlje, ti ne Evridika, jaz še manj Orfej. Stopnice za nama so izginjale, pred nama so se razstirale. Strme, svetlikajoče se od neštetih (mrtvih?) organizmov. Vse globlje in globlje, dokler ni pred nama zrasel gozd, množica, več sto kamnitih stebrov s koreninami v temni, molčeči vodi, gladki kot spolirana kovina.

Tisoči kvadratnih metrov podzemne bazilike, v kateri je spala voda za vse žejne sveta. Pred nama se je pojavil čoln, v njem čolnar, zagrnjen v temno modro haljo, ki nama je pomignil, naj stopiva v čoln. Nikjer zvoka vesel, drseli smo med stebri, ovitimi s kačami, kapiteli pod stropom okrašeni z zlobnimi očesi in meduzami. Ko si ugledala Meduzino glavo, iz katere so gomazele kače, si kriknila, tvoj krik se je razlil po prostoru in se povrnil v stoterih odmevih. Čeprav nisi bila Evridika, si se bala kač, njihov strup bi te spremenil v kamen, v nov steber v tem podzemnem svetišču. Čolnar je samo pomakal veslo v vodo, ni se menil za naju, midva sva trepetala od vznemirjenja, od strahu, od naslade, zdelo se nama je, da sva za vedno zapustila gornji svet in da bova odslej živela v tem stebrišču, kjer naju bodo nadzorovala zlobna očesa in bo sikanje Meduzinih kač iskalo gnezdo v najinih ušesih.

Prijela si me za roko, bila je ledena, kri se je zgostila v tvojem srcu, pripravljenem na srečanje … Na srečanje s čim? S kom? S koncem, s smrtjo ali z rojstvom ljubezni iz zaljubljenosti, ki bo vedela, da naslada rodi trpljenje in trpljenje povije naslado. Ni razkošja brez globoke bolečine. Od stebra do stebra, od ene do druge Meduzine glave … Ko se je čoln približal eni od njih, izklesani na dnu stebra, sem se je dotaknil. Znova si kriknila, kot bi te spreletel otroški orgazem, čolnar se je obrnil, naju pogledal, se nasmehnil, češ, turista. Zazrl sem se v nebo, spleteno iz kamnitih krošenj, in videl živalce, viseče spod stropa … Mali črno svilanti netopirji, že davno spremenjeni v kamen, predolgo so obletavali najstrašnejšo od treh sester Gorgon, poosebljenje zla, hudobije, grozovitosti. Čeprav je povrgla Pegaza, na katerem naj bi jezdili pesniki gor proti Parnasu, v meglo ovitemu, dvigajočemu se nad Delfi v prazno nebo.

Čolnar je molče pomakal veslo v črno vodo, ni bil turistični vodič, nemara pravnuk Harona, a prav nič podoben Doréjevi upodobitvi v Dantejevi Božanski komediji. Kljub temu je bilo nekaj strašljivega v njegovi pojavi, molku, mehaničnem veslanju. Potovanju po podzemni baziliki ni bilo konca; čas se je zgostil, skrčil, v pritajeni svetlobi so tvoji lasje žareli kot baker. Je to sreča, ki sem si jo obetal, sem se spraševal. Ki sem si jo želel, ko sem imel komaj dvanajst let in ti sedemnajst? Biti s teboj, biti tvoj in ti moja? Šele začela sva najino pot, a že sva bežala od resničnosti, kajti potovanje je vedno beg.

To, da gresta v podzemlje dva, ki se ljubita, bi bil brez dvoma prvovrsten predmet za psihoanalitično obravnavo. Sva hotela izkusiti globino, dno, da bi se pozneje lahko dvignila v sinje nebo? Sva hotela izkusiti grozovitost furij, da bi potem doživela vrhunec ob plesu nimf po trakijskih travnikih?

Tu bi morali postaviti Monteverdijevega Orfeja! V tem podsvetu bi se morala zaslišati prva evropska opera, zbori in trobente in tolkala, Evridikin sopran in Orfejev tenor. Z uporabo disonanc je Monteverdi to glasbeno dramo razbremenil pretirane sentimentalnosti in sladke harmoničnosti. Kako si obljubita večno ljubezen! Še dva, ki ne vesta, da se večnosti ne da posnemati. Živo bitje lahko v večnost vstopi le mrtvo. In res se tako zgodi: Evridiko piči kača (je mar to ista kot tista, ki je zapeljala Evo v Raju?), umre in že je v Plutonovem kraljestvu. Orfej jo gre iskat, sprva se hoče »za večno« združiti z njo tako, da bi si sam vzel življenje. Zgodba je znana, a Monteverdi ji je prvi dal podobo glasbe in petja, petja, katerega najodličnejši, božanski predstavnik je bil Orfej. Glasba je mit o Orfeju povzdignila v umetnost, ki nas še danes navdihuje, nas dviga v višine, da ob njej nočemo niti pomisliti, da je pod nami temen, mrzel, hladen svet muk in mrtvih … Monteverdi je podzemeljski Had spremenil v tosvetno doživljanje umetnosti. Evridikina smrt je predmet harmonij in sozvočij. Toda Orfej ne zmore izpolniti obljube Plutonu, pogleda svojo edino ljubezen, da bi se prepričal, ali mu sledi, in Evridika se razblini, spremeni v sinje sivo meglico, že je ni več. Orfej se vrne v življenje, bogatejši za dve spoznanji: ljubezen mora biti slepa in mati večnega hrepenenja je.

Zasliši se neutolažljivo Orfejevo petje, odmevajoče po praznem, pustem svetu, nekoč prostoru ljubezni. V roki drži liro, a lira nima več strun, strune so bile napete v ljubezni do Evridike. Tedaj se med s soncem pozlačenimi oblaki prikaže iz zlata narejeni voz, v katerega sta vprežena dva belca, na njem sam Apolon, z Olimpa spuščajoč se k nesrečnemu pevcu. V duetu se Orfejeva nesreča spremeni v blaženost, povzdignjen je med zvezde, med polbogove. Zbor pastirjev in nimf slavi zvesto ljubezen in nepozabno pevsko umetnost. Da je postal polbog, je Orfej moral izgubiti njo, ki mu je pomenila vse. Ljubezen učloveči človeka, ko pa je ni več, lahko postane tudi polbog. Opera!

Bi nemara tedaj lahko rekel, ko bi le vedel, ne žaluj, vse, kar izgubiš, se vrne v drugi obliki?

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart