Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Uroš Zupan: Sestopanje in oblika spominjanja

Sodobnost / Revija  / Uroš Zupan: Sestopanje in oblika spominjanja

Uroš Zupan: Sestopanje in oblika spominjanja

Končno sta med prvorazrednimi slovenskimi pesniki novejšega časa vsaj dva, ki ostajata kljub vsakršnim šolskim poskusom, da bi ju uvrstili med obvezno znane avtorje, na stopnji najmanjše možne popularnosti in bosta na tej stopnji verjetno zmeraj ostala – Božo Vodušek in Anton Vodnik. Toda tudi tadva sta samo eden od neštevilnih primerov, ki dokazujejo, da nepopularnost in nedostopnost literarnega dela še nista dokaz za njegovo nepomembnost. Prav narobe – v mnogih primerih je treba takšno nepopularnost všteti v kvaliteto, tako da je njen sestavni del ali pa že kar pogoj zanjo.

Janko Kos: »Miscellanea«,

Moderna misel in slovenska književnost

 

Ko sem se kot dijak prvič srečal z njegovo poezijo, me je presenetila, zmedla, pa tudi pritegnila, saj je bila drugačna od vsega, kar je takrat kaj veljalo v slovenskem pesniškem prostoru. V preprosta in premočrtna povojna leta je prihajala kakor iz nekega drugega, bolj rafiniranega sveta, rezka in nesentimentalna, sestopajoča iz čustvenih višin v včasih že kar banalno resničnost, zdaj ljubeznivo ironična, bleščeča v vzporejanju antitez, dosledno zagnana v iskanju osebnega ritma, sloga in jezika, na videz racionalna, a v svojem pratkivu magična.

Kajetan Kovič o poeziji Boža Voduška, 1978

 

Pred leti sem v nekem satiričnem tekstu pisal o modi, ki naj bi v določnem zgodovinskem obdobju diktirala smernice oblačenja slovenskih literatov. Znanstvene ugotovitve, do katerih sem se po natančni analizi prikopal, se glasijo: »Tako oblečen sem stopil iz garderobe, se pogledal v ogledalo in tam uzrl pravi in avtentični primerek slovenskega eksistencialista z levega brega Ljubljanice, oblečenega po modi, ki jo je v literarne kroge uvedel Dušan Pirjevec, njen nadaljevalec pa je bil Pirjevčev najzvestejši učenec Niko Grafenauer. Odločilni kos garderobe slovenskega eksistencialista je bil bel puli, po njem se je slovenski eksistencialist razlikoval od francoskega, francoski je namreč nosil črn puli. Pravzaprav je bila vzorčni primer te mode eksistencialistka in ime ji je bilo Juliette Gréco.

Leta raziskav na področju mode, strogo in pedantno omejena na populacijo slovenskih književnikov, so me privedla do še ene, in to temeljne ugotovitve. Med slovenskimi književniki ne obstajajo samo modne zapovedi za zunanje in javne prostore, ampak tudi takšne, ki predpisujejo strog kodeks oblačenja v toplem zavetju doma. Seveda ne gre za kakšne profanosti, kot so trenirke in kratke hlače, ampak za kos garderobe, ki prihaja iz prejšnjih časov, iz meščanske tradicije, ki se jo je socializem trudil preskočiti in zanikati njeno dekadentno šopirjenje in njeno zagledanost v preteklost, za jutranjo haljo. Po tuje Schlafrock in po domače šlafrok.

V vlogi manekena tudi tu nastopa Niko Grafenauer (to so strogo interne informacije in vira nikoli ne bom izdal), ki se tako oblečen sprehaja po svojem orlovskem gnezdu na Joštu nad Kranjem. A tudi tu Niko ni pionir, ampak nadaljevalec tradicije. Člen v verigi. Mogoče zadnji člen. Prvi slovenski književnik, ki sem ga videl oblečenega v jutranjo haljo (verjetno jih je bilo še več, a zanje ne vem, nekako se mi je zdelo, da bom v Obiskih Izidorja Cankarja prebral, da je takšno haljo nosil tudi Oton Župančič, a je ni), je bil Božo Vodušek.

Voduška seveda nisem videl v živo, tudi Nika ne (pri njem se moram pač zanesti na zanesljivost ustnega izročila in tajnega vira), ampak na fotografiji. Na fotografiji v knjigi Slovenska književnost 1945–1965. Od vsega, kar je v tej knjigi, mi je najbolj ostala v spominu ravno Voduškova fotografija.

V grobem se spomnim celotne postavitve na njej. Celotne kompozicije. A da bi ustregel kapricam večje natančnosti in verodostojnosti, moram vseeno odpreti knjigo na strani 55. Vodušek sedi v naslanjaču, a ni fotografiran frontalno, od spredaj, ampak s strani. Telo ima obrnjeno za 45 stopinj in gleda v objektiv. Polovico obraza ima zatemnjenega in iz te »zatemnitve« se vidi le belina njegovega očesa. Pravzaprav ta belina očesa zatemnitev preseva. Jo prežiga. Kot tanek plamen vžigalnika. Tudi uho je popolnoma temno. Vidi se zgolj njegov temni obris. Kot nekakšna senca na zidu. Vodušek narahlo stiska pesti. Za njim je temna slika, ki deluje kot relief, a se ne vidi v celoti, pač pa se na njej vidijo samo noge, obute v škornje. Pod sliko je miza in na njej svečnik in nekakšen čajnik iz porcelana.

Ne vem, koliko je star pesnik na tej fotografiji. Po mojem več kot v času, ko je napisal pesem, ki bo predmet mojega pisanja. A ta ugibanja o starosti so zgolj ugibanja. Včasih so bili ljudje videti starejši od svoje dejanske starosti. Z njegovega obraza ne morem ničesar prebrati. Ničesar razbrati. Izraz na njem je sicer resen, potopljen v nekakšen medprostor, vendar mi nič ne govori. Če pa že skuša govoriti, potem me navdaja z nekakšnim občutkom umirjenosti. Mogoče resignacije.

Vodušek je seveda oblečen v jutranjo haljo. Prepasano s pasom. Pod haljo ima belo srajco. Mislim, da se mi je ravno zaradi tega kosa garderobe (jutranje halje) fotografija tako vtisnila v spomin. Celotna scena, s haljo in postavitvijo, je delovala svetovljansko dekadentno, dišala je po Parizu in spleenu in bila popolnoma drugačna od ostalih fotografij slovenskih pisateljev, sploh tistih, kjer so se portretiranci vživeli v duha tedanjega časa in so, oblečeni v obleke, pozirali kot kakšni višji partijski funkcionarji. Ista Voduškova fotografija se pojavlja tudi na Kondorjevi izdaji njegovih izbranih Pesmi. Ne sicer v celoti. Zgolj njen izrez. Izrez, v središču katerega je portret.

***

Pred tridesetimi leti smo tam okrog Prešernovega rojstnega dneva brali poezijo v okrogli dvorani Cankarjevega doma. Večer je bil standarden in scena je bila standardna za tisti čas. Standardna za začetek devetdesetih; nekakšno evforično žarenje v zraku, ki se mehko spušča na obraze ljudi. Novonastala država je še vedno letela na krilih književnosti in jezika in se je pripravljala na to, da bo, vsaj kar zadeva finance in antiseptično urejenost, postala nova Švica. Preddverje Cankarjevega doma je bilo primerno zakajeno, natakarji za šankom standardno namrgodeni in sitni, izbor nastopajočih pesnikov podoben kakšni resni antologiji slovenske poezije, ljudi pa toliko, da bi naključni obiskovalec mislil, da smo čas preskočili za dva meseca in da je na sporedu osrednja proslava ob kulturnem prazniku ali pa obisk katerega od nogometnih klubov velike četverice na stadionu za Bežigradom, kjer se bo pomeril z Olimpijo.

Danes je težko verjeti, da se je kdaj dogajalo kaj takšnega; da je zrak s svojimi nevidnimi mrežami prepredalo evforično žarenje, da je bilo vsepovsod mogoče kaditi, da so te lahko natakarji mirne duše poslali v rodila, če se jim je zahotelo, da je bilo na istem mestu ob istem času mogoče zbrati smetano slovenske poezije, predvsem pa da je bilo ljudi toliko, da so sedeli po stopnicah in kot žirafe stegovali vratove z vrhnje etaže Štihove dvorane, da bi videli, kaj skrajno usodnega in pomembnega se dogaja na dnu amfiteatra.

Koncept branja je bil tisto leto poseben. Nastopajoči pesniki naj ne bi brali svoje poezije, ampak vsak po eno izbranko iz slovenske poezije. Verjetno sta bila čas in žarenje v času tista, ki sta določila koncept. Iz tridesetletne oddaljenosti je vsaj videti tako. Videti je, kot da je šlo za nekakšen poklon jeziku, ki nas je držal skupaj, ko še nismo živeli v samostojni državi, poklon najčistejšemu bazenu jezika – poeziji.

Časovna oddaljenost mi je pojedla skoraj celoten spomin na posamične pesmi s tistega branja. Spomnim se nastopajočih pesnikov, obrazov, glasov, električnih preskokov, spomnim se vzdušja in svoje treme, verjetno sem jo omrtvičil s pivom, ne spomnim pa se pesmi, ki so jih brali, pravzaprav se spomnim samo tiste, ki sem jo bral sam, in pa še ene, in sicer pesmi, ko jo je prebral Tomaž Šalamun. Spomnim pa se je verjetno zato, ker je prišlo do neljube zagate, podvojitve, kajti tudi najmlajši nastopajoči, Vid Snoj, takrat v vlogi pesnika, je po čistem naključju, koordinacija je očitno izostala, izbral isto pesem kot Tomaž.

Pesem je imela naslov Bleščeča tihota visokega dne. Napisal jo je Božo Vodušek.

***

Tomaž je vedno bral pesmi na specifičen način. Zavzel je posebno pozo. Posebno držo. To je bil njegov standardni odrski nastop. Glas se mu je spremenil, ne njegova barva in globina, bolj ritem, zdelo se je, da prihaja iz oddaljenega dela možganov, iz nekega temnega, a hkrati tudi svetlega prostora, iz nekakšnega polmraka, iz nekakšnega centra za lebdenje, zdelo se je, da bi lahko tako svoje pesmi bral Rumi ali pa sveti Janez od Križa.

Tomaž je takšen način branja ohranil in se ga je držal ne glede na vsebino pesmi. To je včasih delovalo nenavadno. Kot potujitveni efekt. Ohranil ga je, pa čeprav je bral tako različne pesmi, kot so recimo Maline so, Brati: ljubiti ali pa Kristus pred Hermesovimi vrati. Tudi Voduškovo pesem je bral na ta način. Vida, ki je imel to smolo, da je izbral isto pesem kot Tomaž, je trema pojedla. S težavo se je prebil skozi pesem, in ko je prišel do konca, je bil verjetno neskončno srečen, da je končal, da bo lahko sedel na svoje mesto in prepustil prostor za mikrofonom tistemu, ki bo sledil.

Tomaž je natančno pretehtal in utemeljil izbiro pesmi, ki jo je prebral v Štihovi dvorani. (To isto pesem je vključil tudi v svoj izbor slovenske poezije, ki je bil objavljen v 100. številki Nove revije, ki je izšla leto prej.) Ne sicer javno, pred mikrofonom, ampak pozneje, po branju, ko smo se pogovarjali. Takrat je bil star točno petdeset let. In tudi Božo Vodušek, ki je bil rojen leta 1905, je pesem napisal približno pri enaki starosti.

Pesem Bleščeča tihota visokega dne je bila prvič objavljena leta 1955, v 10. številki Naše sodobnosti. Tomaž je rekel, da pesem govori o spustu. Sestopu. Potem je svoji minimalistični interpretaciji priložil osebno mitologijo, pa tudi podatke z osebne izkaznice, kot je recimo leto rojstva. Nisem točno vedel, o čem govori. Nič mračnega ni bilo v njegovih besedah, prav tako kot ni bilo nič mračnega v mojem poskusu razumevanja njegovih besed. Kajti govoril je vedro, kot je govoril vedno, govoril je, kot da preživlja zgolj še eno v nizu neskončnih ur, ki jih je preživel v pokrajinah optimizma. Govoril je, kot da se vojna dogaja na nekem drugem kontinentu, mogoče planetu, in nikoli ne bo prišla v bližino.

Zakaj je izbral pesem Vid Snoj, ne vem. Mogoče zato, ker po Tinetu Hribarju, ki je napravil »svojo« antologijo sodobne slovenske poezije, ki je leta 1984 izšla v zbirki Znamenja pri Obzorjih in ki je zanjo napisal tudi spremno besedo, ta pesem v kontekstu sodobne slovenske poezije velja za ničelno točko, za čisti začetek. Vid se je v osemdesetih letih, kot študent, družil z novorevijaši, ki jim je takrat pripadal tudi antologist. Hribar piše, da horizont poezije iz pesniškega almanaha Pesmi štirih (1953) ne presega predvojnega pesniškega horizonta na Slovenskem. Z Bleščečo tihoto visokega dne pa se to nekako zgodi, a ne tako, da bi se ta horizont razširil na način preseganja, ampak tako, da Vodušek seže podenj, pod horizont, v podzemlje liričnega subjekta.

***

V okusu za prepoznavanje poezije mora veljati nekakšen konsenz. Skupno polje. Nekakšen prostor, odprt za različne življenjske zgodbe in različne pristope, ki stojijo za temi življenjskimi zgodbami, za različne predstave, kaj dobra pesem je in kako je ta pesem videti na papirju. Če pogledam v preteklost, lahko vidim, da obstajajo pesmi, ki so se sposobne naseliti v različne predstave in v različne okuse različnih izbiralcev in bralcev poezije. Teh pesmi ni posebej veliko. Pravzaprav jih je zelo malo.

Ni nujno, da so to vedno najboljše pesmi, kajti preživetje in pojavljanje pesmi v posamičnih antologijah se včasih dogaja po čisti inerciji – neka pesem se pojavi in potem se njena utelešenja ponavljajo v različnih izborih. Največkrat zato, ker je na njih kot nekakšnih nosilcih, temeljnih kamnih, izbor utemeljen ali pa, še bolje, ker jih je mogoče stlačiti v teoretski okvir, s katerim je utemeljen posamičen izbor. To seveda ni nič slabega, če gre za vrhunce. Slabo je, če takšna kraljevska usoda doleti šibke pesmi, ki si tega ne zaslužijo.

Imam kar nekaj antologij, recimo temu tako, sodobne slovenske poezije. Mogoče celo vse, ki so v Sloveniji izšle v zadnjih petdesetih letih. Razpon sega od Živega Orfeja do Kolškove Nevihte sladkih rož ter vključuje vse, kar je bilo vmes, vključno s 100. številko Nove revije. A mene pri iskanju najbolj frekventnih pesmi, pesmi, ki so se srečno ujele v konsenz, ni zanimala celotna podoba in celotna slika (od Prešerna do takratnega danes, takšen je koncept Živega Orfeja, ali pa od začetka 20. stoletja pa do danes, takšen je koncept Nevihte sladkih rož), ampak me je zanimala samo tista poezija, ki nosi oznako sodobna. Ta pa naj bi se po Tinetu Hribarju začela ravno z Voduškovo pesmijo Bleščeča tihota visokega dne. Pesem se pojavlja v prav vseh antologijah. (Kar je nadvse zanimivo, saj ne gre za popolno pesem in sta v njej vsaj dve zelo šibki in šablonski mesti – konec predzadnje kitice in sredina zadnje kitice.) Mislim, da te usode, če ni beseda premočna, z njo ne deli nobena druga pesem, naj bo še tako znana ali še tako dobra. Ne Kocbekova Neznanka, ne Udovičev Poševni, temni dež, ne Zajčeva Veliki črni bik, ne Strniševa Mozaiki, ne Šalamunov Jon, ne Kovičev Labrador, še najbliže temu pridejo Tauferjev Orfej in pa kakšen Grafenauerjev sonet iz Štukatur.

 

Bleščeča tihota visokega dne

Bleščeča
tihota visokega dne
skriva sence
nevidnih
strahov,
prikazni,
ki brez obrazov žive
spodaj
v domu temnih bogov.

Popotnik, ki skoz
samoto gre,
z grozo
posluša svoj tuji glas,
ko pravi: naprej!
in v prsih srce
stiska se mu,
ko meri mu čas.

Naprej do konca!
O, kje je klic,
ki ga je nekdaj
zvabil na pot
ob mladi zarji,
ščebetu ptic!
Kje je
glasni, pogumni odhod!

Takrat je šla z njim
neranljiva mladost,
z njo je
iskal ljubezen in boj,
oblakov
in zvezd in oči skrivnost
videl
kot cilj čudovit pred seboj.

Za igro
je imel bolečino in smrt;
hip
je žarel od hipa obsijan,
ječanje in vrisk,
divjino in vrt
družil je krog
dionizičnih sanj.

Že zdavnaj
ni igre, krog sanj je razbit,
gluh je zenit
in kot zver preži;
dušeči, razbeljeni svinec
razlit
je čez brezna teme
in morja krvi.

Samo, ker mora,
zdaj, suženj poti,
oslepljen gre skoz dan,
obsojen, da da
srce, ki v njem golo,
umrjoče drhti,
v spravno daritev
pošastim iz dna.

***

Literarna zgodovina je, kot vedno počne, tudi v zvezi z Voduškom uporabljala različne trike in prijeme. Na mape, ki naj bi pripomogle k večji preglednosti in boljši orientaciji, je lepila različne nalepke in jih tako oblepljene shranjevala v različne predale. Razpon je precej širok: katoliška neoromantika, ekspresionizem, postekspresionizem, nova stvarnost in novi realizem, neoklasična poezija, podobna poeziji poznega Gottfrieda Benna, ki pa je po svoji tematiki in temeljnem izvoru eksistencialna, vendar te oznake niso pribite, petrificirane, zanesljivo stalne, ampak so največkrat v nekakšnem prehajanju, prelivanju – nekako v smislu: lahko je tako, ampak samo za hip, kajti lahko je tudi drugače, a tudi to samo za hip, avtor takšnega prijema in stališča je poznavalcem seveda znan – Janko Kos. Če skupaj z njim stopim še korak naprej ali korak navzgor: izvor Voduškove poezije ostaja ves čas subjektivnost, ki je gola, čista eksistenca, ker pač ne more priznati nad sabo nobenega nadsubjektivnega, transcendentalnega načela.

Velikokrat se nad takšnim pristopom zamislim in sem do njega nezaupljiv, kajti z njim si zelo težko kaj pomagam, saj mi ne nudi nobenega mosta, ki naj bi me zares povezal s poezijo. Tega si moram, kot vsak bralec, vedno znova zgraditi sam. Nudi pa pogled z višine, širšo perspektivo, sistematiko, red, pa tudi tisto, kar je od vsega najpomembnejše: poeziji daje garancijo, pečat resnosti in pomembnost. Pečat nečesa, kar je v zgodovini človeštva, vsaj kar zadeva preteklost, bilo pomembno in temeljno za razumevanje te zgodovine, predvsem pa je bilo pomembno za razumevanje duhovnih premikov v njej.

***

Vodušek je začel pisati in objavljati že kot gimnazijec, in to ne v šolskih glasilih, če so takrat sploh obstajala, ampak v osrednjih revijah tedanjega časa, kot je bila Dom in svet. Tudi Netopirje, svojo »vstopno pesem« v resno poezijo, ki je bila objavljena v njegovem poznem prvencu Odčarani svet (1939), je napisal kot gimnazijec. Tu ne gre za kakršno koli pesem, ampak za eno Voduškovih najboljših pesmi. Dogaja se na kokainsko-sanjskem ozemlju Georga Trakla, ki ga naseljujejo plahi večeri, rezki kriki živali, gola drevesa in tesnoba. Nasploh je bil Voduškov literarnovplivni okus svetovljanski in rafiniran. Do zadnje podrobnosti skladen z njegovim portretom v jutranji halji.

Vodušek je prihajal iz meščanskega okolja. Njegovi starši in stari starši so bili izobraženi. Kot otrok je živel nad kavarno Evropa. Bil je romanist in pravnik. V času, ko je bil Pariz še umetniška prestolnica sveta, je študiral v Parizu in v drugih velikih evropskih mestih. Govoril je nekaj velikih svetovnih jezikov in iz njih prevajal. Prevajal je najboljše pesnike, najsvetlejše zvezde, temeljne kamne svetovne književnosti (Goetheja, Baudelaira, Trakla, Benna …), izbran okus je imel tudi, ko je določal svoje ljubezni med prozaisti, tudi tu je spisek podoben izboru najboljšega med najboljšim: Proust, Joyce, Gide, Virginia Woolf, Dos Passos …

Poezijo je pisal občasno, s prekinitvami, pesmi so prihajale na zrak v nekakšnih grozdih. Manjših skupinah. Bile so drugačne od vsega, kar se je pisalo takrat, in na pravo odzivnost so morale počakati. Vodušek je pravo odzivnost doživel, prinesla jo je Prešernova nagrada. Doživel pa je tudi drugačno odzivnost. Notranjo odzivnost, če lahko to tako imenujemo; se pravi, da je njegova poezija postala nekakšen humus za prihodnje pisanje, ko so se Voduškove najboljše pesmi spremenile v svetle točke, kamne ob cesti, na katere so sedali prihodnji pesniki, da bi se iztrgali iz časa, se oblekli v estetsko doživetje, ki je bilo podobno hipnemu transu.

Pri določanju bistvenih komponent, nekakšnega pulzirajočega jedra Voduškove poezije, govori literarna znanost o podreditvi domišljije stvarnosti, razumu in analizi. O njegovem pesništvu pa kot o sredstvu za razčlenjevanje človeka, njegove moralne in duhovne resničnosti, kot o obračunu z lažnimi, navideznimi vrednotami v socialnem in osebnem življenju. Seveda pa tudi o eksplozivnosti pesniškega temperamenta, ki bi jo vsaj približno lahko označili kot rezko, trdo, intelektualno pedantno in nekoliko živčno reagiranje, ki je popolnoma drugačno od subtilno mehkega pesniškega doživljanja v slovenski liriki. Voduškov pesniški temperament naj bi bil možato nasilen (skrajno neprimeren za merila in duha današnjega časa?!). Oznaka je natančna. Vodušek je bil dobro ozemljen, trezen, a hkrati tudi rafiniran in ironičen.

Voduškove izstopajoče pesmi so »posejane« po njegovem celotnem pesniškem opusu, ki je sam po sebi asketski. Zares ga sestavljata samo dve knjigi: Odčarani svet in Zbrane pesmi. Če bi antološki izbor sestavljal jaz, bi bile v njem zagotovo Netopirji«, Grenki gost, Nezadovoljni Narcis, Pesem ob ločitvi, Balada o pijancu, Božična vigilija, Tihožitje, Slike, Refren, Pesem brez naslova, posvečena Rudolfu Kresalu, Ladja sanj in za konec, šibkostim navkljub, seveda Bleščeča tihota visokega dne.

Voduškova poezija, in tudi tu se literarna teorija ne moti, je zgrajena iz razumsko zapletenega jezika z zamotano skladnjo. Podajanje pomena, misli, je tako zgoščeno, da je potreben pazljiv in vztrajen pristop. Verz je – v fazi, ko se Vodušek odmakne od ekspresionistične ekstatičnosti – krčevit in stisnjen. Dodaten problem pri branju te poezije pa seveda predstavlja pesniški idiom teh pesmi, saj je precej oddaljen od jezika, v katerem se danes pogovarjamo. Zaradi te oddaljenosti so teže razumljive. Problem predstavljajo tudi določene konvencije, ki so se uporabljale v Voduškovem času, danes pa delujejo patetično in prazno (srce, duša).

Pesmi, ki bi jih izbral jaz takšnih mest skoraj nimajo (mogoče z izjemo določenih mest v Ladji sanj) in lovijo pravo ravnotežje med zamotanostjo in preglednostjo. Presežejo svoje hermetične omejitve in tako postanejo bolj odprte, zračne. Laže razumljive. A s tem nikakor ne izgubijo ne svoje privlačne skrivnostnosti ne svoje kvalitete. Ravno narobe.

***

V osemdesetih je bil glavni interpret slovenske poezije Tine Hribar. Interpret, ne samo urejevalec sistemov in nadzornik, ki upravlja z distančnim pogledom, ampak tudi tisti, ki se z vsem zavedanjem tveganja spušča v tkivo posamičnih pesmi in jih med seboj primerja. Njegova interpretacija poezije in njegovi postopki izhajajo iz fenomenologije in njenih temeljnih načel in pojmov: iz biti, bivajočega in razlike med bitjo in bivajočim – iz ontološke diference. Temu je seveda dodal tudi lastno nadgradnjo – pot svetega. Glede na takšen pristop in takšen interpretativni model Hribar razdeli dogajanje v sodobni slovenski poeziji na dve obdobji, na protomodernistično obdobje, ki ga opredeljuje eksistencialna tematika in v katerem se modernizem giblje v prostoru ontološke diference, in postmodernizem, ki temelji na skušnji svetosti sveta.

O Bleščeči tihoti visokega dne Hribar zapiše:

Pesniški odgovor pa nam prinaša izjemna in edinstvena pesem »Bleščeča tihota visokega dne«. Čeprav je bila objavljena hkrati s pesmijo »Ko smo Prometeji neugnani«, je izjemna in torej edinstvena zato, ker se od te – kakor tudi od vseh drugih povojnih Voduškovih pesmih – razlikuje tako po svoji metrični shemi kot siceršnjemu poetičnemu horizontu.

Morda je Vodušek »Bleščečo tihoto visokega dne« sprva tako kot druge povojne pesmi napisal v obliki štirivrstičnic (k tej misli nas navaja konstelacija rim), toda objavil jo je v obliki osemvrstičnih kitic. S tem je dodatno določil ritem, izpostavil posamezne besede oziroma sintagme, premaknil rime in poudaril asonance: Bleščeča / tihota visokega dne / skriva sence / nevidnih, strahov, / prikazni, / ki brez obrazov žive / spodaj / v domu temnih bogov. Poleg oblikovnih sprememb je očitna še ena sprememba, to je: razširitev horizonta. Svet je brez Boga in ljudje niso (kot) temni bogovi, toda spodaj ali na dnu sveta obstaja dom TEMNIH BOGOV. Transcendenca je tisto nemogoče, rescendenca je radostni privid z grozljivimi posledicami, resnica pa je resnica o subscendenci.

Zenit bleščeče tihote visokega dne je gluh, vendar preži kot zver, skriva sence nevidnih strahov, prikazni, pošasti: Samo, ker mora / zdaj, suženj poti, / oslepljen gre skoz dan, / obsojen, da da / srce, ki v njem golo, / umrjoče drhti, / v spravno daritev / pošastim iz dna. Vse se je obrnilo. Medtem ko v »Izpovedi« vlada nemogoča želja po nemogočem: položiti dlani na utripajoče srce Boga, doseči predmet neskončne ljubezni in čudovitih slutenj, uživati v čistem užitku nadzemskega daru, gospoduje v »Bleščeči tihoti visokega dne« nad človekom kot popotnikom (sužnjem poti) neizprosna in neogibna usoda: vzeti v svoje dlani lastno srce in ga darovati na oltarju temnih bogov.

Daritev je spravna daritev. Na koncu poti čaka popotnika sprava. Sprava, ki je kazen in nagrada. Ki ni niti nagrada niti kazen. Ker je oboje hkrati in zato nekaj tretjega. Ker tudi pošasti iz dna niso ne padli angeli ne nadljudje, temveč temni bogovi.

***

Interpretacij poezije je seveda toliko, kot je bralcev. In Hribarjeva interpretacija je specifična, globoko naseljena v nekem času in predvsem v duhu tega istega časa, ko je v naši deželi še vladalo prepričanje, ki mu izrecno nasprotuje in se iz njega norčuje Gombrowicz v eseju Proti pesnikom. Prepričanje – poezija je zadnja služba božja, ki nam je še preostala na tem svetu.

Takole iz oddaljenosti, predvsem pa s položaja, ko sem osvobojen bremena, da moram izrecno paziti, da ne bom zinil časa skrajno neumnega in se zato nepopravljivo osramotil, lahko rečem, da je ta Hribarjeva interpretacija Voduška sestavljena iz dveh delov. Prvi je več kot posrečen, tu ne moremo govoriti o sreči, ampak o temeljnemu spoznanju. Drugi pa je slabši, še vedno legitimen znotraj sistema in navad, ki jih ta sistem ima, a poeziji, vsaj po mojem, bolj škodi kot koristi.

To, kar Hribar zapiše o formalnih kvalitetah pesmi, je nekaj, kar me je dobesedno osupnilo. Hribar je na podlagi branja prgišča poznih Voduškovih pesmi, s katerimi je pesnik tudi zaključil življenje v poeziji, ki jo je pisal sam – prevajal je še naprej –, prišel do velikega spoznanja. Vse Voduškove pozne pesmi so napisane v štiristopnem troheju, urejenem v štirivrstične kitice, včasih s prestopno, včasih z oklepajočo rimo. Hribar ugotovi, da je čisto mogoče, da je bila tudi Bleščeča tihota visokega dne napisana tako kot ostale pesmi in da jo je Vodušek naknadno, potem ko je že imel na papirju takšno verzijo pesmi, spremenil v tisto, v kar jo je spremenil. Zdaj ugibam oziroma govorim iz lastne izkušnje: spremenil jo je zato, ker je pesem s popolnoma isto vsebino in s popolnoma istim naborom besed delovala drugače kot hipotetična prvotna verzija (lahko jo sami vrnemo v takšno varianto in obliko). Ampak to samo po sebi ni dovolj; delovala je bistveno bolje.

Spremenil se je njen zapis. Spremenila se je njena grafična podoba. Spremenilo se je razmerje med potiskanimi deli in belinami na papirju. Pesem je z drugačnim zapisom izgubila zbitost in kompaktnost, gostoto in neprodušnost ter je postala bolj zračna. Nekako se je razklenila. Razklenila se je tudi za bralčevo pozornost. Za njegovo sposobnost, da vanjo vstopi. Zdrsne. Do bralčeve pozornosti je pesem postala bolj radodarna in prijazna. In bralčeva pozornost ji je bila in ji je za to hvaležna. Ne nazadnje je dobila tudi drugačno DNK.

***

Vsebinska interpretacija oziroma razlaga pesmi in njenih posamičnih delov pa je nekaj drugega. V večini primerov se dogaja na standarden način: interpret prilagaja poezijo svojemu interpretativnemu modelu, in ne obratno. Jemlje posamične verze iz pesmi in jih razlaga, jih sestavlja in lepi v zgodbo. Da bi tako poeziji kot tudi svojemu modelu dodal določeno resnost in vzvišenost, ponavadi poezijo začne mistificirati. Kaj hitro se znajdemo na nebeških pašnikih in v peklenskih breznih, v gozdu skritih pomenov in korespondenc.

Vse te stvari se dejansko lahko nahajajo v poeziji, a čisto mogoče je, da jih tam sploh ni. Da se to dogaja, je lahko osnovna »krivda« na pesnikovi strani, ker je neko življenjsko spoznanje ali stanje preoblekel v vzvišen jezikovni stroj in ga obdal z bleščečim oklepom. Interpret pa ga ne prevede nazaj, na raven življenjskega spoznanja, ga ne prizemlji, kajti to bi bilo preveč banalno, ampak se na vsak način trudi, da bi ga ohranil na isti višini, prizadeva si, da bi bil vreden pesnikove navidezne »hermetične« milosti. Trudi se, da bi poezijo ohranil v bližini religije in filozofije, da ne bi prekinil te zgodovinske sorodstvene vezi. Včasih za kaj takšnega niso krivi izključno pesniki, ampak predvsem interpretovi pogojni refleksi, verjetno pa tudi duh časa.

Sprašujem se, kaj se zgodi s temi interpretacijami in različnimi sistemi, ki so jih pogojevali, ko pridejo iz mode, ko mine prisila, da jim je treba popolnoma verjeti in da je treba govoriti jezik, skoraj identičen tistemu, v katerem so te interpretacije napisane. Ali jih sploh še kdo odpre in bere, si z njimi pomaga? Ali preprosto izginejo, kot da jih nikoli ne bi bilo, kot da nikoli ne bi zaznamovale in v temelju določale intelektualnega življenja v nekem obdobju?

***

Sam te pesmi nikoli nisem bral tako, kot jo je bral Tine Hribar. Nasploh nisem poezije nikoli bral tako, kot so jo ne glede na svojo prebojno lucidnost in sposobnost povezovanja brali teoretiki. Redko sem operiral s transcendenco (do takrat, ko sem ugotovil, za kaj v pesmi gre, me je to očitno že minilo), kaj pomeni rescendenca in kaj pomeni subscendenca, še danes brez pomoči spleta ne vem. Te pesmi tudi nisem bral v kontekstu padlih angelov, nadljudi in temnih bogov. Kot nekakšne napol mitološke in skrivnostne tvorbe.

Voduškovo pesem sem bral v kontekstu neke podobe, mogoče ilustracije, za katero pa ne vem, kje sem jo videl. Je bilo mogoče v kakšni zdravniški ordinaciji? Dvomim. Prav tako se ne spomnim, kdaj sem spomin na nekoč videno ilustracijo povezal s pesmijo. Vem samo to, da je bil tekst, ki je ilustracijo spremljal, v nemščini, in da so bili ljudje na njej v svojih oblačilih, predvsem pa s svojimi pokrivali, videti kot prebivalci kontinentalne Evrope, in to tam nekje na koncu 19. stoletja.

***

Danes, ko lahko v hipu skočim v virtualno resničnost in preverim zanesljivost svojega spomina, če imam seveda srečo, si skoraj upam reči, da sem videl: Bilderbogen Das Stufenalter Des Mannes. Podobo, ki prikazuje hipotetične postaje (lahko se izide tudi drugače) v človeškem življenju. Gre za stopnice, ki se dvigujejo, dosežejo vrh in se potem spustijo. Ta podoba ima piramidalno obliko. Pod njo pa je lok iz grmičevja, podoben strehi ali okvirju. Pne se nad Adamom, Evo in živalmi v rajskem vrtu, in to točno v trenutku, ko Eva proti Adamu iztegne roko, v kateri drži rdečo jabolko. Simbolika tega dejanja je očitna. Izgon iz raja, obsojenost na smrtnost, kar v končni posledici prikazuje zgornji del podobe.

Na vsaki od stopnic je moški druge starosti, in to v vlogi, ki tej starosti ustreza: otrok, mladenič, oče, uspešen moški, moški na vrhuncu moči … Če pogledam skozi prizmo starosti, doseže najvišjo točko pri petdesetih letih. To je vrh. Potem se začne spust.

Božo Vodušek je bil star petdeset let, ko je napisal Bleščečo tihoto visokega dne, Tomaž Šalamun je bil star ravno toliko, ko je to pesem prebral in o njej govoril. Jaz sem bil verjetno malo mlajši, ko sem ugotovil, za kaj v pesmi gre. Kaj je pesnik hotel povedati. Ali pa star ravno toliko kot Vodušek in Šalamun, ko sem jasno začutil, kaj je v tistem prostoru za besedami, iz katerih so zgrajene pesmi, prostoru, ki ga lahko naselimo samo v točno določenem trenutku, pri točno določeni starosti, točno določeni človeški zrelosti.

In notri, v Bleščeči tihoti visokega dne, je bil spust. Sestopanje. Kajti to je pesem, ki govori o sestopanju. O zavedanju, da se sestopanje dogaja. Da se od nekod dalje dogaja neprestano. To je pesem o tesnobi in zavedanju lastne smrtnosti. In tega zavedanja se ne da več odmisliti. Lahko na nas kot milost pada bleščeča tihota visokega dne, a to je le slepilo, kajti pod svojo bleščavo skriva spoznanje o smrtnosti. In ravno zaradi tega kontrapunktnega učinka je ta bleščeča tihota pravzaprav zlovešča. Je razdeljena na sijočo površino in temno globino, ki se razprostira pod njo in je očem skrita.

Njen iztek, kot nasploh iztek človeškega življenja, je jasen in neizbežen. A pesem govori tudi o nečem drugem. O tem, da je treba delo, pot, ki je zasužnjila, opraviti in prehoditi do konca, in ne nekje na hitro izstopiti. Ničesar metafizičnega in transcendentalnega ni v Bleščeči tihoti visokega dne. Je pa nekakšen žep. Preostanek. Del poti do večnega počitka. Če za nič drugega, potem za spomin. In to deluje kot nekaj odrešujočega. Kajti spomin velja za mater vseh muz. In mogoče je tisti Voduškov pogled, ko v jutranji halji sedi pred fotoaparatom, ilustracija točno določene oblike. Oblike spominjanja.

Ni komentarjev
Objavi komentar