Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Meta Kušar: Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta

Sodobnost / Revija  / Meta Kušar: Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta

Meta Kušar: Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta

Tomaž Šalamun, od diverzije do absoluta – kdaj »to« je in kdaj »to« ni

Zadnja leta življenja pesnika Tomaža Šalamuna je postalo med razlagalci njegove poezije kar naenkrat v veljavi, da je njegova poezija osvobojena vsakršnega cilja, namena, koncepta, vsakršnega poskusa nekaj določenega ubesediti. Na svojstven način je k takšni formulaciji pripomogel tudi avtor sam z metaforičnimi razlagami, da se v jezik potaplja kot v med ali melaso, ali z bolj zavezujočimi, da je poezija sanatorij za obnavljanje jezika in duha – kar je seveda bilo tudi nekakšno opravičevanje za to, da je vsako leto izdal novo pesniško zbirko. Krivda, ki jo je čutil, da je imel možnost izdajati pri založbah vsako leto, mu je povzročala slabo vest: »O ja, tudi opravičujem se. Na trenutke imam slabo vest, da sem si prisvojil toliko pozornosti, prostora. Recimo, socialnega prostora za literaturo po letu ’75 praktično ni bilo več, ker je teorija vse požrla. Nekdo, ki do leta 1975 ni bil formiran kot pesnik, ni imel normalnega socialnega prostora, da bi se razvil. Kljub temu političnemu pritisku pa so moje knjige vseeno izhajale. Marsikateremu svojemu kolegu sem naredil krivico, ne jaz osebno, moja knjiga je naredila krivico, ker jih je enostavno odrinila, ker jih je pustila izzveneti s to svojo nepozornostjo. Če pa ni nikakršnega očesa, ki te bere, pa verjetno težko preživiš« (pogovor z A. Štegrom: Jutro, Beletrina).

Zakaj bi svobodna kritična očesa ne mogla brati slovenskih pesniških zbirk, ki so izhajala vzporedno s Šalamunovimi knjigami? Ja, biti svoboden kritik je bilo na Slovenskem težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje. Še danes je podobno in najlažje uspejo tujci, ki niso zavezujoče vpeti v kompaktno slovensko kolektivnost. Enako je bilo v času Prešerna, ko smo premogli samo nacionalne pragmatiste, malavašiče in babnike. Če bi se ne pojavil Vincenz Rizzi, ki je pisal za beljaške časopise, bi leta 1849 ne izšla v Beljaku odlična in spodbudna kritika Prešernovih Poezij. Do Stritarja je bilo še več kot desetletje! Tudi Slovakinja Stanislava C. Repar je sodobno slovensko poezijo ob prihodu v Ljubljano opazovala in o njej pisala brez plašnic. Profesor dr. Boris Paternu, čeravno profesor na slovenistiki Filozofske fakultete v Ljubljani, je to naredil s Pokrom – bral ga je zelo po svoje, pesnikovi individualnosti in svobodi v prid. Morda celo ob določeni spodbudi, ki jo je na zadnji strani Komunista, kot celostranski članek, objavil pesnik Oskar Davičo, ki je bil hkrati pomemben človek iz Centralnega komiteja. Vsekakor pa je Paternujeva interpretacija Pokra pesnika branila pred ponovnimi političnimi obsodbami. Toda to je bila šele prva Šalamunova knjiga po inkriminirani Dumi, pa že na svoj način prav dobro šifrirana, da bi se izognila novim političnim šikanam. Ne pozabimo, da je bilo to leta 1966.

Kakšna pa so bila očesa, ki so znala brati njegove knjige, vsako leto je izšla ena in zato jih je bilo veliko? Knjig več kot očes, ki niso bila niti tako zelo različna, sploh pa res ne številčna! Njihove ugotovitve v glavnem tudi niso bile take, da bi jih bil zahteven avtor vesel ali da bi bil z njimi zadovoljen. Za razumevanje Šalamunovih pesniških izrazov je bilo treba brati in študirati vsaj nekaj tistega, kar je bral in študiral sam pesnik. V njem je bilo od vsega začetka veliko umetnostne zgodovine. Ne pozabimo, da mu je prof. dr. Nace Šumi ponujal službo direktorja Zavoda za spomeniško varstvo (Gospod je nekoliko nagnjen k neredu):

»Šumi, ki me je pritiskal kot šrauf,
spoiled brat! – seveda ni uporabljal takih besed –
kolega! Leta in leta sem bil pucflek pri Steletu, ponujam
vam vendar mesto direktorja.«

Od Slovencev je bil gotovo Izidor Cankar magnet, ki ga je v vseh vidikih pritegoval, tudi s svojim senzitivnim, svobodnim karakterjem. Literarna veda se je Šalamunu dolgo izogibala, seveda pa tudi Izidorja Cankarja ni znala pravočasno ovrednotiti, kljub njegovi esejistiki in uvodom v izbrana dela Ivana Cankarja.

Mnogi so indirektno priznavali, da Šalamuna ne znajo brati, kritiki pa so dali od sebe toliko, kolikor je zmogla njihova osebna senzibilnost oziroma originalnost psihičnega statusa posameznega kritika. V Šalamunovem pesnjenju so videli predvsem upor in avantgardne poskuse, nikakor pa ne resnične poezije. Najbolj popularno se je bilo, za tiste, ki so bili teoretično zelo poučeni, skriti v sofisticirane literarne teorije, kar se je pokazalo celo na zadnjem simpoziju, posvečenem Tomažu Šalamunu, ki sta ga organizirali zagrebška Filozofska fakulteta in fakulteta iz Kopra. Še tako naprednim bralcem in razlagalcem je ostalo v krvi vse tisto, kar je na samem začetku trdila uradna literarna veda: »da je demonstrativno pretrgal vez do dveh najbolj občutljivih jeder slovenske pesniške tradicije«. Vendar najhujše ni bilo to, da so trdili, kako je diverzant Šalamun demontiral slovenski literarni kanon, kako »postavlja zadnjo rdečo piko na absurd brezciljnega početja v zaprtem krogu«, dosti hujše, to pomeni politično hudo, je bilo, da se je z Dumo v času stalinizma (1964) svobodno zakadil v povsem jasno demontažo vladajočih partijskih in intelektualnih korifej. O tem pričajo verzi: »posestniki  duševnih muk, dresirani intelektualci s potečimi se ročicami, tisti z dioptrijo minus petnajst[1], rektorji z nagobčniki, ideologi s cipami ideologijami, doktorji prežvekujoče loške kruhke[2] in pravopisna prerekanja[3], / socializem à la Louis XIV.[4], kaj narediti s crknjeno mačko[5], da ne bi zaudarjala, z revolucionarnostjo množic ali kje je sanatorij, ki bi nam zdravil impotenco.«

Zaključek je ključen. Mnogi se bodo spomnili, da se je največkrat citiral verz, še danes se:

»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,« ker je semantično obrnjena parafraza Otona Župančiča, vendar je bil dinamit skrit drugje, samo zavit je bil v papir Dume, eksploziv je bil v naslednjih verzih: »dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev, mitov in pedagogike / o Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine«.

Ta »dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk« se kasneje ni citirala. Nihče se je niti ni upal citirati, kajti »Cimpermani« so bili napisani kot lastno ime, torej »dežela Tesarjev«, kar je seveda letelo na generala, političnega komisarja, narodnega heroja in visokega uslužbenca partije, po poklicu tesarja, cimpermana, tu je seveda nastopal Ivan Maček Matija – z imenom in telesom.

Zgodovinska resnica je, da so prav ti verzi, ki jih kasneje niso ne citirali in ne razlagali, pesnika stali pet dni zapora. Danes bo kdo rekel, kaj pa je to, pet dni, toda ko človek enkrat okusi stalinizem, ne more biti več prepričan, da se ne bo morda uresničeno vse tisto, s čimer ti grozijo. Grozili so mu z dvanajstimi leti zapora in kako vedeti, ali bodo grožnje uresničene ali ne, kajti usoda, ki jo je prestajal Jože Pučnik, je bila za vsakega intelektualca več kot svarilna!

Slovenska politika tudi nikakor ni razumela, kako je mogoče, da je v časopisu Komunist izšla cela stran pohvalnega pisanja izpod peresa srbskega pesnika in hkrati človeka iz Centralnega komiteja, pisanje, ki se je stoodstotno zavzemalo za pesniško zbirko Poker in pesnika Tomaža Šalamuna.

Teza, da je Šalamun diverzant, seveda pametnemu človeku ni sprejemljiva. Vendar je vseeno veliko vprašanje, kako iz diverzije priti do absoluta. To vprašanje se mi ni začelo zastavljati šele v 21. stoletju, ob koncu pesnikovega življenja. /…/


[1] Tu je seveda ciljal na marksističnega filozofa, sociologa, publicista in politika Borisa Ziherla.

[2] Etnografija in folkloristika.

[3] Slovenistični jezikoslovni prepiri.

[4] Tudi to ni bilo prav nič nedolžno.

[5] To je seveda takoj aludiralo na Ivana Mačka Matijo.

1 Komentar
  • Katarina Šalamun Biedrzycka

    Odgovori 4. november, 2021 9:15 dop

    Pri Cimpermanu je vendar šlo za slovenskega pesnika grafomana iz 19. st., mozoljaste občudovalke pa so študentke slavistke, ki se navdušujejo nad vsakim pesnikom, o katerem slišijo na predavanjih! Za Paternuja je Tomaž sicer napisal da je njegova podpora bila presenetljivo svetla točka slavistike, ampak tudi on je Tomaža razumel samo kot razbijalca. O crknjeni mački, sl. Socializmu, pa je Forstnerič celo napisal polemični odgovor, da je za to, da ne bi crknila

Objavi komentar