Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Peter Kolšek: Neslišna navodila (Manja Žugman)

Sodobnost / Revija  / Peter Kolšek: Neslišna navodila (Manja Žugman)

Peter Kolšek: Neslišna navodila (Manja Žugman)

Manja Žugman

Peter Kolšek: Neslišna navodila.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021.

Peter Kolšek je bil v slovenskem kulturnem prostoru zagotovo vsestransko (pri)znano ime. V soavtorstvu se je podpisal pod mnoga berila in srednješolske učbenike, pripravil je več antologij, kot novinar in urednik kulturnih vsebin v časniku Delo pa je mojstrsko ubesedoval svoj kritiški pogled na film in literaturo, še posebej poezijo. S filmsko in literarno vejo umetnosti je bilo prepleteno vse njegovo življenje. V intervjuju z Meto Kušar je dejal: »Če me vprašaš, kaj imam raje, literaturo ali film, /…/ bom odgovoril rahlo sprevrženo: podnevi film, ponoči literaturo« (O čem govorijo, kadar ne pišejo, 2010). Sprehodi po literarnem svetu so se ga od nekdaj globlje dotikali, saj je od rane mladosti pesnil tudi sam in je samega sebe najprej doumeval kot pesnika. Vse prebrano, občuteno, videno in ponotranjeno se je zategadelj skozi ubesedovanje vedno znova odstiralo tudi kot vir lastnega ustvarjalnega navdiha.

Kolškova pesniška pot se v knjižni podobi začenja z zbirko Elegije (1986), v kateri se že nazorno izriše njegova avtopoetika, ki jo skozi naslednje zbirke – Menina (1991), Kletarjevo popoldne (1996), Nikoli več (2005), Opuščanje vrta (2009), Tropi in tropine (2011), Dekleta pojejo (2014) in Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017) – spremlja intelektualna melanholija, znotraj katere se srečujeta in prepletata minljivost in večnost. Pesnik ju je v Elegijah ujel v naslednje verze: »Le bežanja in menjave so pravi dom / združitve.«

V letos izdani jubilejni zbirki Neslišna navodila so objavljene izbrane pesmi iz omenjenih pesniških zbirk in štirideset novih pesmi. Izbor poezije je pripravil Jure Jakob. Med prebiranjem zbranih vrstic je (za)čutiti dotik z bližnjim, prijateljem, očetom, materjo in ljubljeno, ki jo lahkotno vabi na pot: »Pridi, ljubica, bosa pojdiva / čez goreče krizantemne griče« (Zmenek na Žalah). Z verzi se pesnik retrospektivno dotika svojega otroštva in mladosti, išče se in spoznava v najrazličnejših bivanjskih položajih. Spominja se minulih ljubezni, a se zaveda, da zamujenih priložnosti več ne bo, saj ni »pesem tista, / ki bi mogla spet pognati poželenje. / Pesem je zato, da obišče zamujeno« (Zamujeno poželenje). Govorec je popotnik, ki se poda v raziskovanje in spoznavanje sveta ter se ob tem tudi vedno znova vrača. Vrača se domov, v svoje izhodišče. Zaveda se, da je sleherno spoznanje nezanesljivo, zaradi česar si na svojem popotovanju nenehno zastavlja vprašanja. Vsako novo spoznanje se v smislu filozofske razprave ne izpelje v dorečenost, le v navideznost, s pomočjo katere išče lastno identiteto, a se vedno znova (z)najde v občutenju, da bistva pravzaprav ne more ujeti.

Vsebinsko pesmi zajemajo Kolškov pesniški, ustvarjalni, življenjski vitalizem, ki pa je tesno prepleten z občutenjem minljivosti tako predmetnega kot tudi duhovnega. Kolškova poezija se zato ne ustavlja v opoziciji imeti in izgubiti, ampak v neizmernem hrepenenju po tistem, v nekem trenutku izmuzljivem, neujemljivem, morda spregledanem, mimobežnem, zaradi česar si v pesmi Otok takole zastavlja vprašanje: »S kako dolgimi rokami bova objela / preteklo v prihodnjem?«

Glavni tok zbranih pesmi zaobjame Kolškovo življenje od rojstva do smrti, vendar je doumevanje lastnega poslanstva in minevanja časa narativno ter se v zbirki Opuščanje vrta zamaje v pridihu resignacije, saj se govorec zaveda naslednjega: »Zaman je bil ves načrt, bogato razredčen / s hitrostjo in nestrpnostjo. / Po tej poti ne prideš na Itako, / nikoli rodno, zmeraj daljno in nedosežno.« Ob pogledu nazaj spregovori govorčeva vsevednost (»Velika in trdna je hiša mladosti, / nič je ne zaustavi v podivjani rasti« (Hiša Mladosti)), ob pogledu naprej se v pesniku (po)rodi dvom o »smiselnosti ustvarjalnega akta«, kot v spremni besedi k zbirki Opuščanje vrta zapiše Borut Gombač. V zrelejšem ustvarjalnem obdobju se pesnik dojema podobnega »novoletnim lučkam, / ki jih ne pospravijo še dolgo po prazniku«. Vse bolj ga prevzemata občutka tujosti in odvečnosti in zdi se, »kot da se je svet namenil svetiti / v prazno« (Lučke). Iz verzov veje zavest o krhkosti pesniškega ustvarjanja, vendar se umetnik na svoji poti ne preda, temveč vztraja v položaju nenehnega iskalca. Potovanje je namreč nujno, saj se na poti v neznano odlaga vse, česar je preveč, odpotovanja vase pa so in ostajajo zagonetna, mistična. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar