Prevod Aleš Mustar.
Ljubljana: Mladinska knjiga (zbirka Nova slovenska knjiga), 2023.
Mejno stanje je sedma pesniška zbirka slovensko-makedonske pesnice Lidije Dimkovske in četrta, ki je prevedena v slovenščino; pesnica je zanjo leta 2021 v Makedoniji prejela nagrado bratov Miladinov za najboljšo pesniško zbirko, v Sloveniji pa smo jo v prevodu Aleša Mustra dobili lani. Dimkovska, ki od leta 2001 živi v Ljubljani, je pesnica, romanopiska in prevajalka, ki je za svoja dela in prevode (prevaja iz slovenskega in romunskega jezika v makedonščino) prejela številne nagrade ter bila med drugim nominirana za pomembne tuje nacionalne nagrade, za poljsko nagrado pesnik svobode, nemško nagrado berlinski most, ameriško nagrado za najboljšo prevedeno knjigo in slovensko nagrado mira.
Zbirka Mejno stanje prinaša tri razdelke pesmi. Prvi, Med jutri in včeraj, je vsebinsko najmanj enoten, pesmi v njem so tematsko najbolj raznolike, medtem ko bi za drugega, Razpadanje, lahko rekli, da prinaša variacije na isto temo. Zadnji, Človek ali človeštvo?, je najbolj brutalen in neposreden.
Pesmi Lidije Dimkovske odlikuje pristen, iskren in angažiran odnos do tem, vsebin in problemov, ki jih upesnjuje. V ospredju njenega pesnjenja sta človek in svet ter vse, kar je z njima povezano. Veliko se ukvarja s preteklostjo in soodvisnostjo preteklosti in sedanjosti, nasprotno pa prihodnost komaj omenja. Ko se sprašuje o sebi, o svojih koreninah in izvoru, se sprašuje tudi o drugih. Njena poezija brez olepšav, direktno, realistično in kritično odseva svet, kakršen je. Zato je precej grenka, ironična, mestoma tudi cinična. Osredotoča se na odnose do prednikov, do boga, telesa, duha in duše, do živih in pokojnih, do življenja in smrti. Nekatere pesmi imajo socialno noto. Z bolečino upesnjuje krivice, težko življenje, revščino, brezup, negotovost in težnjo k pobegu v boljši svet. Z ogorčenjem in neodobravanjem obravnava predsodke, odtujenost, brezčutnost, zlo, neumnost, nasilje in kriminal. Vsebina in sporočilnost sta na prvem mestu. Z oblikami ne eksperimentira, izogiba se zapleteni metaforiki in hermetičnosti. Pesmi se nagibajo k prozni izreki, pesnica piše naravno in naravnost, a vendar so v njenem pesniškem jeziku tudi preneseni in simbolni pomeni. Vsaka od njenih pesmi ima močne poudarke in prinaša izvirne miselne kreacije, sklepe, zaključke.
/…/