Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjižnica Sinjega galeba), 2022.
Grizolda in Maček je enigmatično, poudarjeno crossover delo, bolj kot osnovnošolcem namenjeno srednješolski mladini in odraslim. Roman, ki je pravzaprav literarna prispodoba, »uzgodbljenje« nastanka in ozdravitve travme, ves čas terja počasno in pozorno branje, ki pa je na koncu poplačano z globokim uvidom v mehanizme delovanja in razreševanja travme.
Osrednja tema romana je razstiranje okoliščin, ki tako globoko ranijo otroško psiho, da ji grozi dokončen razkroj, dezintegracija. Avtorica psihološke posledice »ukradenega« otroštva domiselno odslika skozi fantazijsko zgodbo, s pomočjo simbolov, arhetipov in metafor nazorno ilustrira, kaj se med večletnim čustvenim zanemarjanjem in zlorabljanjem dogaja v psihični in duhovni krajini dvanajstletne deklice Else. K sreči konec romana katarzično prinese Elsino ozdravljenje v mlajši odraslosti. Roman je sicer, z izjemo poglavja, v katerem se vsebini na kratko prepleteta, strukturiran tako, da si izmenjaje, a vsebinsko strogo vzporedno sledita dve zgodbi: zunanja, veristična, ki prikazuje Elsin grobi vsakdanjik ob zapitem očetu in njegovi pijanski druščini, in fantazijska, ki se pretežno odvija v Gozdu (ta simbolizira Elsino psiho).
Dvodelna struktura romana spominja na Neskončno zgodbo Michaela Endeja, v kateri nastopa deček Bastian, ki mu je – enako kot Elsi – umrla mama in je prav tako »neviden« za svojega očeta in zasramovan od sošolcev. Nekoč Bastian v nenavadnem antikvariatu najde knjigo, skozi katero vstopi v deželo Fantazijo, kjer ga, da fantazija in Fantazija ne bi za vedno izginili, nujno potrebujejo. Skozi vrsto čudežnih iniciacijskih prigod Bastian postane junak; ne katere koli zgodbe, temveč najpomembnejše, svoje lastne. Proces psihičnega ozdravljenja prikaže tudi Grizolda in Maček, le da so razmerja v primerjavi z Neskončno zgodbo umerjena drugače: medtem ko je pri Endeju poudarek izrazito na domišljijskih prigodah in avtor zunanje okoliščine dečkovega življenja skicira le na hitro (a nam je kljub temu v trenutku vse jasno), je brutalno dogajanje v Grizoldi in Mačku izrisano tako nazorno, da lahko skoraj vonjamo Elsino plesnivo kletno stanovanje in pijanski zadah v njem. Od blizu, kot na lastni koži, občutimo vsako Elsino ponižanje, doma, v trgovini, šoli, na Rolandovem domu. V primerjavi z Endejem, ki se, da bi ilustriral junakov notranji razvoj in osebnostno rast, zateče h »klasičnim« pravljičnim, zlasti pustolovskim pripovednim strategijam, avtorica v Grizoldi in Mačku zgradi lastno fantastično pokrajino, prepredeno s številnimi intertekstualnimi namigi (na pravljico o rdečih čeveljcih, like iz Gospodarja prstanov, priljubljenih vilinskih zgodb itd.). Temeljno vzdušje v knjigi, iz katerega vznika tudi ogrodje pripovedi, priklicuje različne emancipatorno-psihoanalitične knjige o ranjeni ženski psihi; morda najprej pomislimo na Ženske, ki tečejo z volkovi, tudi pri nas zelo znano delo Clarisse Pinkole Estés o »divji ženski«, ki je zaradi različnih razlogov – zlorab – odrezana od prirojenega zdravilnega vrelca pristnosti, naravne modrosti in ustvarjalnosti.
Ravno zavest o dragocenosti ustvarjalnosti je največja zapuščina, ki jo Elsa prejme po materi: »Ti le slikaj, deklica, to je tvoj Gozd.« /…/