Sławomir Mrożek: Tango. Režija: Luka Marcen, SNG Drama Ljubljana, ogled januarja.
Z Mrożkovo igro absurda se srečujemo na prizorišču, ki je na prvi pogled videti kot ropotarnica. Daje vtis skorajšnje zaprašenosti; po prizorišču so razpostavljeni predmeti, ki so svoje vélike dni že preživeli, pa tudi nekoliko čudaški rekviziti, kot je recimo mrtvaški oder. Ni natrpano, daleč od tega, le vtis nekih minulih časov daje, kot kakšna davna, obledela fotografija iz stare omare. Ozadje zapira enostavna ograja iz zvarjenih kovinskih cevi, na desni je loputa, ki spominja na primerno umazano strešno okno in obenem služi kot vhod in izhod nastopajočih. Sceno včasih zapira premična zavesa, uporabljeni so stoli nedoločljive provenience. Atmosfero nezmotljivo definira nizek strop, nekoliko privzdignjen na sredini, ta neobhodna konstanta odra Male Drame, ki jo morajo vse tamkajšnje uprizoritve vključiti vase oziroma s to pritiskajočo pezo stropa zgraditi neki odnos.
Dobro premišljena prostorska zasnova (pod katero se podpisuje Sara Slivnik) se poigrava s kombinacijo grobih realističnih in obenem simbolnih elementov. Dogajanje je po eni strani postavljeno na streho hiše – ali vsaj na njeno verando, po drugi strani pa na nepospravljeno podstrešje. Takšna se zdi tudi metafora svetá uprizoritve: ta je kaotičen in iz reda vržen, obenem pa zaciklan v svojem zatohlem stanju, ujet v svoji iz-rabi in pomenski izvotlenosti že obledelih, okrušenih predmetov, ki so izgubili svoj pomen. Za katere se zdi, da so postali goli označevalci, ki ne pomenijo prav ničesar več.
Dogajanje v Tangu je postavljeno v družinsko okolje. Artur, mlad, resen študent medicine in filozofije, se upira staršem in starim staršem, ki jih obtožuje, da so vzpostavili nefunkcionalen svet: »V tej hiši vlada nered, entropija, anarhija!« In: »Vse ste uničili in še kar naprej uničujete, tako da ste že sami pozabili, s čim se je pravzaprav začelo.« Artur hoče nazaj red, urejenost, najprej na povsem predmetni, materialni ravni: »Kdaj je umrl dedek? Pred desetimi leti. In od takrat ni nobeden niti pomislil, da bi odstranil mrtvaški oder. To je nepojmljivo! Še dobro, da ste vsaj dedka spravili stran.« (Srečujemo se namreč z žanrsko zelo raznoliko igro, ki ji ne manjka komičnih, absurdnih in grotesknih prvin.) A Arturju ne gre za podrobnosti, temveč za princip, za idejo …
Pravzaprav je z idejami totalno obseden, potopljen je vanje, a obenem nekako zavrt v njihovem udejanjenju: »človek idej, ne dejanj«, kot je dramatik zapisal za lastno mladostno držo. Ta hamletovski lik odlično upodablja Timon Šturbej – njegov Artur je ravno prav idealističen in zanesen ter simpatičen v tej svoji poziciji, kot je (o)smešen in trapast v istih stvareh: pretirani sanjač, ki dejansko nima prave ideje, kako izboljšati svet; idealist in nerealist, ki »zahteva nemogoče«, a dejansko ne ve dobro, kaj konkretnega bi rad zahteval; moški, ki se v odnosu do svoje zaročenke Ale (izčiščeno jo igra Eva Jesenovec, ki Arturju dobro parira s svojo prizemljenostjo in nenarejeno nežnostjo) vede kot pametnjakovič, hkrati pa je še kako dovzeten za njene ženske čare. Dela se, da je vzvišen nad tovrstnimi »nagoni«, dejansko pa je le emocionalno nezrel … V primerjavi s tekstom predstava dodatno poudari njegov neposreden, ojdipovski, skorajda incestuozen odnos z mamo, na katerega tekst sicer namiguje.
Začetek predstave ustvari dokaj hiter ritem: gledamo uvodni prizor s kartanjem, katerega komičnost ob poigravanju z jezikom drsi v groteskno. Ritem je na začetku morda celo živčen, napet, da kot gledalec rahlo trepetaš, kaj se bo izcimilo iz tega; čutiti je nekakšno slabo zadrževano agresivnost, skrito za vsem tem. Priča smo zanimivi mizansceni, ki je eden glavnih generatorjev te napetosti. Potem se ritem predstave nekoliko umiri. Izvemo, da ni reda, da je v tem glavna težava. Vse je ostalo od prej, a reda ni več. Ni zgoraj in spodaj, ni tradicije; vse je en sam eksperiment, na katerega prisega Arturjev oče Stomil, ostareli, nekoliko izčrpani, naveličani, v maniro spreminjajoči se umetnik, ki (kot bi rekel Trepljev iz Utve) prisega na »nove forme« – ki pa so dejansko amorfnost –, na avantgardo, na eksperiment, toda le deklarativno – kot iztrošena, brbljajoča manira, ki sama sebi ne verjame več. Ki je le še gola, izpraznjena forma. Stomil Jurija Zrneca v razpeti pižami in z zajetnim, slabo obvladljivim trebuhom, ki več kot očitno kaže na udobnost njegove aktualne biti-v-svetu, je prostodušen in hkrati precej »ustvarjalen«, ko gre za to, da se ne bi bilo treba soočiti s tem, da ga zdolgočasena žena v imenu gesla »vse je dovoljeno« vara s plebejcem Edkom.
Ponosen na stare čase Stomil reklamira »čas upora in skoka v modernost«, »osvoboditev«, »revolucijo in ekspanzijo« ter spominja na to, »kako smo razbijali tradicijo«. Smisel življenja je v ustvarjanju, v nenehni hoji prek meja, onstran konvencij. V uživaškem, brezciljnem brezdelju, v katerem žanje sadove svojega preteklega dela, se mu pridružujejo žena (Maša Derganc), babica (Saša Mihelčič) in stric (Saša Tabaković), pa tudi ne-vemo-od-kod-se-je-vzel Edek (Boris Mihalj), ki ljubimka z njegovo ženo in se bo na koncu predstave še posebej izkazal. Vsi ti liki so mestoma karikirani in groteskni, poslužujoči se ekspresivnih kretenj (tu je posebej zanimiv Saša Tabaković). Čeprav so potopljeni v svet, ki mu vlada absurd, v svet, v katerem gospodarijo naveličanost, brezvoljnost in zdolgočasenost, na odru zaživijo izredno polno.
Red hoče Artur, mladi Weltverbesserer, torej izboljševalec sveta, lik, ki je bil pogost v Ibsenovih dramah, pa tudi v drugih z realistično-naturalističnimi elementi. Lik idealista je to, ki pa je tako v Mrożkovi drami kot v sami uprizoritvi v Drami kljub svoji simpatičnosti obenem že nekoliko osmešen, ironiziran, kajti mladi (= ponavadi napredni, liberalni) protagonist hoče v tem primeru tradicijo, ne modernosti! Noče svobode, ki so jo propagirali vsi mladi naprednjaki, kajti vidi jo kot drugo ime za anarhijo, ta pa je v miljeju družine ustvarila tesnobnost, brezidejnost in vdajanje letargiji. Noče več živeti v »bordelu, kjer nič ne funkcionira, kjer je vse dovoljeno, kjer ni ne načel in ne prestopkov«, ki so ga ustvarili njegovi očetje (v ožjem in širšem smislu).
Ob svojem nastanku je bila Mrożkova drama pogosto razumljena kot kritika in satira na komunizem. Prvič objavljena revijalno leta 1964, torej v času trdih in kar svinčenih časov realsocializma na Poljskem, v precejšni meri oblikovanega in nadzorovanega s strani Sovjetske zveze, naj bi kazala na sprevrženost revolucije, parodirala takratno oblast in nasploh komentirala takratno družbenopolitično situacijo. Mrożek, poljski pisatelj in novinar, je leta 1963 z ženo odpotoval na turistično potovanje v Italijo in tam ostal. Krstna uprizoritev Tanga ni bila na Poljskem, temveč leta 1965 v Beogradu, kmalu zatem pa tudi na odru ljubljanske Drame. Toda novih uprizoritev te igre je bilo zatem v slovenskem prostoru zelo malo – dve v Trstu in še dve v okviru študijskega procesa na AGRFT. Nekateri razlog za to pripisujejo izrazito negativni kritiki Josipa Vidmarja po predstavi v Drami; mnenje vplivnega arbitra elegantiarum naj bi za več desetletij vnaprej definiralo usodo uprizarjanja Tanga. Druge dramatikove tekste so sicer na slovenskih odrih še uprizarjali, recimo Policijo, pa tudi Emigranta.
Mrożkov Tango je kvaliteten, celo izjemen tekst, ki ga ni mogoče interpretirati le kot satiro na komunizem in slepo ulico revolucije. Povsem polnokrvno lahko zaživi tudi danes in odgovarja na sodobne probleme. Režiser aktualne uprizoritve v ljubljanski Drami Luka Marcen z velikim občutkom in s pomočjo natančno odmerjene dramaturgije (ki se ji pozna pretanjen občutek za mero, za potek zgodbe; dramaturg Rok Andres, asistentka Luna Pentek) uprizarja Tango predvsem kot stanje duha današnje družbe. Čeprav je dogajanje postavljeno v družinsko okolje, gre za odraz družbe in njenih odnosov. V ospredju ni le spopad generacij in različnih pogledov, temveč tudi razmerja v svetu, v katerem ni več vrednot. To niso zgolj vprašanja človekove eksistence, njegovega položaja v svetu, značaja tega sveta in vrednot ter smisla nasploh, torej povsem eksistencialna vprašanja, ki se jih je lotevalo precej tekstov v petdesetih in šestdesetih letih (tudi Smoletova Antigona, uprizorjena v ljubljanski Drami v tej sezoni). V ospredju Tanga so družbeni odnosi, v katerih lahko prepoznamo podobnosti med okoliščinami v času nastanka drame in današnjim trenutkom. Verjetno je ključen moment treba iskati v samem koncu predstave.
Artur torej išče nekaj velikega, drznega, veličastnega; novo idejo, na kateri bi utemeljil družbo, red, nov temelj sveta, ne ve pa, kje bi to našel in kaj bi to bilo. Vse, kar mu uspeva, je vračanje k tradiciji, k meščanskim (zapišimo kar neposredno: k buržoaznim) normam in obredom. Ti ne morejo zmagati, tudi avtor ne verjame vanje: tradicija, meščanstvo, stare vrednote so prazne, so uprizorjena forma – kot je poroka, na kateri se Artur pojavi pijan, saj se tudi sam zave, da je njegov upor prazen. Oziroma, še kako resničen je, toda s kakšno vsebino ga napolniti? Kaj dati na mesto kaosa? Njegovo omahovanje izkoristi Edek in ga ubije. Revolucija požre svoje lastne otroke, bi se v Grobnici za Borisa Davidoviča strinjal Danilo Kiš. Edek – surova oblast, brez metafor in brez olepšav, prisotna v svoji totalnosti. Gospodar je, ki vse prisotne spremeni v hlapce, kar takoj zapopadejo, v hipu. Razumejo svojo vlogo, svoje določeno mesto. Razumejo, kdo vodi tango, h kateremu jih pozove. In ravno v tem jančarjevskem koncu (spomnimo se Volodje iz Velikega briljantnega valčka) je verjetno še kako prepoznana nota, ki korespondira s tukaj in zdaj. Edek je totalitarna oblast v vsej svoji neženirani obliki, oblast, ki na koncu stopi iz sence in si vse pokori. To je surova moč in preprostost, ki se ne trapa z razmišljanjem, je bitje, ki žre, pije in zalezuje, preproščina nagonov, ki pa zelo dobro pozna svojo moč in še bolje nemoč drugih.