Obrazi na poti mojega formiranja
Važno je, da pomen zgrabiš in ga mimo vseh pasti preneseš na drugo stran tako, da tam nihče ne more reči, da ni pravi. Če ga na drugem, svojem bregu še očistiš balasta, spoliraš in poetično oplemeniš, tako da tudi najstrožje oko ne more reči, da ni lep, si na kar dobri poti.
Da mi je vse to večinoma uspevalo, gre zasluga mnogim obrazom, ki so mi stali ob strani, mi tako ali drugače pomagali, da sem tihotapil bolje in bolj prave pomene, da sem zajemal iz globinske strukture in opuščal površinsko, da sem prevajal delovanje teksta in ne zgolj teksta, da sem se ogibal praznega teka besed, preobilja znakov, da sem prevajal z vživljanjem v literarno situacijo izvirnika in ne s papirja ali zaslona, da sem spoznal, da pomen zveni in zven pomeni, da sem se spraševal, kako bi avtor svoje sporočilo izrazil v slovenščini … in nenazadnje so zaslužni za to, da sem se sploh lahko kalil ob delu te vrste, da so me bodrili z opogumljajočimi in spodbudnimi sodbami o mojem delu … Tudi zaradi njih sem obšel večino pasti, v katere se prevajalec lahko ujame.
Mnogo zaslug za to gre vsekakor tudi samim avtorjem, s katerimi sem se spoprijemal na svojem dolgem prevodnem popotovanju po poljanah nemške in avstrijske literature, saj so me vsi tako ali drugače umetniško prepričali in me s tem še bolj zavezali k zvestobi.
Popotovanje se je začelo na terasi študentskega doma v Ljubljani, kjer sem ob koncu študija germanistike in anglistike na Filozofski fakulteti na odeji poskusno prevajal odlomek iz Hessejeve Siddharte. Kar tako, v zvezek in za pokušino, prepričan, da najbrž nimam dovolj talenta za literarno prevajanje, vendar z romantično predstavo o lepem početju. In ko zdaj razmišljam, kaj me je povleklo na prevajalsko pot, je to povezano s posebnimi okljuki usode, ki pa jim je botrovalo nagnjenje. Kazalo se je v tem, da mi je bila literatura blizu, da me je že v zgodnji mladosti vleklo h knjigam. Moji avtorji so takrat bili France Bevk, Jules Verne, Karl May, Walter Scott, Mark Twain, Henryk Sienkiewicz, Tone Seliškar, Brane Dolinar, Janko Kersnik, Josip Jurčič, Fran Saleški Finžgar, Anton Ingolič, Prežihov Voranc … S tem so bili najbrž položeni temelji: intuitivni čut za slovensko literarno izreko, ki je daleč od uradnega jezika. Ko sem potem stopil na prevajalsko pot, so bili odločilnega pomena spodbudni odzivi; da sem vztrajal na njej, pa so v veliki meri zaslužni tudi avtorji, prevajalci in uredniki, ki so mi na njej odpirali oči in vrata. Ta zapis posvečam tistim med njimi, živim ali preminulim, ki so me posebej zaznamovali, vrtel pa se bo še med mnogimi obrazi, ob katerih sem se najbolj formiral.
Na svojih začetkih lahko omenim več manjših prelomnih točk: najprej sem nekaj kratkih zgodb odnesel na Radio Slovenija, v roke uredniku Dragu Bajtu, in po objavi dobil od njega spodbudno mnenje in povabilo, naj še kaj prinesem. Od tam me je pot pripeljala do pesnika Ivana Minattija, urednika pri Mladinski knjigi, ki mi je dal prevesti neki mladinski roman. Sledila je zelo poučna »delavnica« pri edinstvenem fenomenu slovenskega prevajanja Janku Modru (žal moram njegovo edinstvenost na tem mestu pustiti ob strani), ki me je povabil k sodelovanju pri nobelovcu Carlu Spittelerju, a me je prej preizkusil. Moral sem prevesti prvih dvajset strani iz romana. Šele potem me je angažiral. Veliko sem se naučil v tej delavnici in tudi še pozneje od njega, najpomembnejše za mojo nadaljnjo pot pa je bilo, da sem njegovim stališčem intimno pritrjeval. Ko je, kakor je znal, rekel: to je papir ali pa to pa ni nič, sem vedel, da ima prav, in se skoraj čudil, da tega nisem že sam opazil. Danes bi rekel, da je šlo za prazen tok besed, za izbiro nenaravne dikcije, za šolski namesto za živ jezik. Je pa pri meni opažal neko zdravo strukturo, tako nekako je rekel, in nemalokrat je tudi pristavil: lejga fanta, in to je bila njegova največja pohvala. Tudi na koncu tega prelomnega sodelovanja je iskreno in skromno sklenil: Ko zdaj gledam tale vaš roman (prevedla sva vsak po en Spittelerjev roman), se mi zdi kar fin, tale moj se mi pa ni najbolj posrečil. Seveda je bila šola te vrste velika spodbuda zame za naprej.
/…/