Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Mojca Pišek: Poskus redefinicije kulturnega šoka

Za doživetje kulturnega šoka je treba najprej odrasti, se otresti otroškega pogleda, ki vse sprejema in za katerega nič ni dovolj tuje in drugačno, nato pa še odpotovati. Kulturni šok nikoli ne pride na dom. Vse, kar je doma, se sproti udomači, tudi če je sprva »tuje« in tudi če po fazi privajanja še naprej ne neha štrleti iz množice ali povprečnega. V četrtem razredu osnovne šole se nam je v majhnem podružničnem razredu štirinajstih šolarjev pridružil Nedžad iz Bosne. Lomil je zelo slabo, če sploh kakšno slovenščino, a kljub temu, ali morda prav zaradi tega, zelo hitro postal najbolj priljubljen sošolec v razredu. On je pripovedoval, ostali smo poslušali. Ne spomnim se, da ga kdaj ne bi razumela ali da bi prišlo do nesporazuma. Niti enemu četrtarju se tedaj ni posvetilo, da bi to, kar zveni kot slovenščina, lahko bil neki drug jezik. Pri likovnem pouku je narisal hišo, ki so jo z družino pustili za sabo, in rekel: »Ovo je naša kuća.« Okoli hiše je skrbno upodobil vse živali, ki so jih nekoč imeli, psa, mačke, zajce, kokoši. Na streho je napisal svoje ime in vztrajal, da je na rdeči strehi njihove hiše, tiste, ki je ostala za njimi tam, kjer je dom, tudi v resnici njegovo ime, izpisano z belimi strešniki. Vprašala sem se, ali je na drugi strani strehe, ki je na risbi zaradi Nedžadove perspektive nismo videli, morda Emirjevo ime. Nedžadov leto dni mlajši brat Emir je bil sošolec tretarjev. S starši, pravili smo jim »begunci«, sta živela nedaleč od šole, v eni redkih hiš v vasi, ki so bile prazne in pripravljene na najemnike. Pred leti sem se zavedela, da se je v moj spomin prikradla podrobnost v zvezi z Nedžadovo risbo, za katero mislim, da je lažna. Sliko hiše, ki jo je narisal, sem si sčasoma začela predstavljati kot hišo v plamenih.

V hišo stare mame, kjer sem preživljala predšolske dni, so vsake toliko našle pot romske ženske, ki so se pripeljale vso pot iz Prekmurja in so včasih v spremstvu otrok, včasih brez njih, a vedno brez mož, iz svojih prtljažnikov prodajale oblačila. So eden mojih najbolj ranih spominov, iz katerih lahko spletem zgodbo z začetkom, koncem in naukom. Čisto počasi so se peljale skozi vas ter skušale s hupanjem z dvorišč in iz kuhinj zvabiti gospodinje, ženske, za katere so lahko sklepale, da so doma, če niso ravno na polju. Stara mama se je vsakič pustila zmotiti pri kuhi, da je kupila kakšno ruto, predpasnik ali obleko. Mislim, da je počela nekaj podobnega, kot danes počnem jaz, ko od ulične prodajalke kupim majico, ker z nakupom podprem ročno delo, okolju prijazno tehnologijo, tkalke iz lokalne skupnosti ter neprofitno organizacijo za pomoč ženskam v stiski. Moja stara mama je bila aktivistka za socialno vključenost in ekonomsko prerazporejanje virov pred svojim časom. Podpirala je lokalno ekonomijo, s to razliko, da so Rominje tista oblačila leta 1989 ali 1990 verjetno za drobiž kupile tik čez mejo na Madžarskem. Nekega dne je ena teh žensk staro mamo prosila za vodo in hrano. Stara mama ni izgubljala časa; ob robu štedilnika je takoj razbila tri velika domača jajca in jih ocvrla na svinjski masti. Skoraj do črnega jih je začinila z mletim poprom. Spekla jih je tako, kot bi jih spekla meni, do hrustljave rjave skorjice ob robovih in na dnu. Romski prodajalki jih je postregla z domačim kruhom in rezinami sira, ki ga je prav tako delala sama, ker je samooskrbo in trajnostno ekonomijo poznala, preden je o njej v obetu gospodarske in okoljske kataklizme začel govoriti ves svet. Z druge strani mize, kjer je bilo moje mesto, sem brez sramu strmela v tisto, ob čemer bi Feri Lainšček verjetno začel sanjariti o »ciganski duši«. Vzgibi po eksotizaciji drugih, malo ali bolj drugačnih, so pri ranih petih letih še spali, socialno okolje, ki vsakogar sčasoma nauči potegniti mejo med »nami« in »onimi«, jih še ni prebudilo. Nisem še hodila v šolo, starši me niso vpisali v vrtec, moj svet je bil na kmetiji stare mame, ki je bila obdana z drugimi kmetijami, na katerih ni bilo otrok. Sami odrasli ljudje daleč naokoli, eden bolj čuden od drugega. Nič ne bi moglo biti bolj domačega od prizora gostoljubja, ki je dišalo po moji najljubši malici. Komaj sem čakala, da gostja odide in lahko staro mamo prosim, da ponovi svoj ritual za štedilnikom.

 

* * *

 

Prvi pravi kulturni šok sem doživela na ulicah Maroka, kjer sem bila v kratkih hlačah in udobnih brezrokavnih majicah nenehno tarča nedvoumnih patriarhalnih sodb. Vajena tihe dvoumnosti zahodnega formata patriarhata se glasnemu sovraštvu zlepa nisem mogla privaditi. Malo preden me je ozmerjal, sem z enim teh moških z ramo ob rami kupovala datlje pri uličnem prodajalcu. Medtem ko sem pazila na svojo glavo in se izogibala odvečnim srečanjem, me je vznemirjala misel, da so strah, s katerim ženske navigiramo po Marakešu, in občutek neprestanega ponižanja, v resnici mokre sanje evropskih belih krščanskih moških. Tega ne morejo priznati ne sebi ne drugemu, ker bi se s tem odpovedali lastni podobi kulturne superiornosti, ki temelji na prepričanju, da je zahodni model svoboščin in liberalizma zanesljivo boljši od muslimanskega tradicionalizma. Pod plastmi samovšečnosti se skrivajo beli krščanski evropski imami, šejki, fundamentalisti in radikalci, ki podobno kot muslimanski bratje verjamejo, le da na tihem, da je ženska bitje drugega reda. Če bi to kdaj povedali na glas, bi porušili temelje ideje kulturne in civilizacijske večvrednosti zahodne kulture v primerjavi z drugimi.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart