Delo na progi proti Novemu mestu, nadomestni avtobusni prevoz nas vozi od vasice do vasice, B. pa reče: “Vaša narava je mila.”
Vprašam: “Zakaj?” Vem, da ni pozabila fotografij poplav.
- začne naštevati: “Mi imamo nenehne tajfune ob obali. Potrese v notranjosti. Suše. Poplave …”
V redu. Kitajska narava premore pogostejše katastrofične tendence. In tudi ko ni katastrof, pogosto vztrajata najmanj visoka vročina in pretirana vlaga. V najboljšem primeru, kot v avtonomni pokrajini Guangxi, od koder prihajava, dobimo obzorja popolnoma nekoristnih kraških hribčkov, ki ne le da zasadijo agrikulturi koso v hrbet, temveč tudi otežijo transport. Lokalni prebivalci se vselej pritožujejo, da čudovite turistične fotografije niso dovolj zanesljive v prenašanju občutkov lakote in dolgčasa, ki jih sproži bivanje tam.
Med potovanji vedno primerjava, a zdaj že dolgo, štiri leta, Kitajske nisva primerjala z Evropo. B. je v Sloveniji drugič, kar ravno zadošča, da so se tisti nekdanji, prvi vtisi polegli; jaz ne vem, kdo sem, tukaj. Ko se spominjam, se v resnici skušam umeščati.
Ko B. reče, ali se zavedaš, da moramo na Kitajskem delati dvakrat več, da dosežemo vaš standard, se moti. Ob delu se morajo ukvarjati tudi z bolj ekstremno naravo. In vsaj včasih z manjšimi kostmi. (Čeprav, glede na raziskave, ki sem jih prelistal, to ne pomeni šibkejših kosti. Morda.) Kitajci imajo manjše kosti – in menda v povprečju dve kosti manj kot Evropejci – ter nižjo povprečno gostoto mineralov v kostni strukturi. Pogosta je laktozna intoleranca, menda štirje ljudje od petih še vedno ne morejo piti mleka. B. ga lahko, ker je bila rojena v času, ko se je mleko enačilo z napredkom. Ampak vseeno. Manj kalcija je slaba novica za kosti.
Toda to ni najpomembnejše; je le mimogredna misel ob popoldanskem kopanju na Hrvaškem. (Zame meja s Hrvaško prvič … ni več meja.)
Večino časa se pogovarjava v angleščini. Moja kitajščina je prepočasna in nezadostna. In čeprav B. pozna kakšno slovensko besedo, se z učenjem in izgovarjavo ukvarjava bolj za zabavo. Kakšen prepad, iz kitajščine s pismenkami in toni, ki narekujejo pomene besed, do indoevropske slovenščine, da se nazadnje najdeva v jeziku, ki je v resnici obema tuj. Ampak ta prepad je nekaj pozitivnega – pomeni premislek in razlaganje pomenov, ki bi se nama sicer zdeli samoumevni. Primer. Od Celja do Ljubljane, od obale pa nazaj … sem pogovore sčasoma opredeljeval kot nagibajoče se v politično levo ali desno. Že tedaj mi je bilo jasno, kako je ta nalepka poenostavljajoča, toda B. mi je povsem zaprla usta. “Ja, res je, vidim, da obstajajo te razpoke tako v družini kot na ravni evropskih držav. Ena največjih se mi zdi ta, da ne verjamete v svojo lastno ureditev oziroma jo podcenjujete. Da ne veste, kaj imate.” (A Slovenci pač radi nergamo … bolje rečeno, nismo srečni, če ne nergamo.) ”In ja, vem, zakaj ljudi in pogovore ločiš na desne ali leve. Ampak jaz bi poudarila, da niti pri tako imenovanih levih ali desnih problem v Evropi ni tista druga stran, temveč nesposobnost obeh strani, da bi si predstavljale, kaj je prava revščina. Morda se je kdo te revščine dotaknil kot turist, a je bila ta verjetno prirejena. Ne veste, kako revščina omejuje, koliko energije in truda morajo ljudje vložiti, da se dnevno ukvarjajo s stvarmi, na katere vam sploh ni treba misliti … in koliko so pripravljeni žrtvovati, da se te revščine znebijo. Ne veste, kako z njimi ravnati, če pridejo. Drug svet ni biti musliman ali komunist, temveč biti reven. Posledica je, da se absolutno ne znate postaviti v čevlje najmanj polovice sveta, toda brez odnosa in komunikacije z njimi ne morete. Še več, od tega odnosa je odvisen vaš in njihov obstanek.”
Spomnim se besed Jamesa Crawforda iz knjige o mejah On the Edge of the Plain, da je covid-19 zahodnjakom prvič po dolgem času podelil omejitve, s kakršnimi večina preostalega sveta živi vse življenje. Seveda so bili mnogi proti.
/…/