Angela Malnar je bila vitko dekle dvajsetih let. Rahlo valovite svetle lase je imela spletene v kito, ki si jo je nato v polžasti obliki ponavadi spela vrh glave. Žareče modre oči so vedno iskale dogajanje, premičnost, spremembe. Bila je ena od šestih otrok. Njen oče Mihael Malnar, odločen in resen človek mišičaste postave, je bil le redko doma, bil je namreč župan malega mesteca, kjer so živeli, mati Emilija pa je bila zadolžena za njihovo gostilno, ki je stala ob glavni cesti. Nizka hiša z rumenkasto fasado, majhnimi okni, na katerih so bili lončki s sezonskimi rožami, in velikimi lesenimi vrati. Vsi, ki so potovali na tej liniji, in ni jih bilo malo, so opazili gostilno Pr’ Malnar in nemalokdo se je ustavil in popil belo kavo ali čaj iz domačih zelišč. Vino so stregli pri kosilu in večerji. Žganje so zjutraj ponavadi postregli delavcem, opekarjem in žagarjem. Vse leto so odpirali ob sedmih zjutraj in zapirali ob desetih zvečer.
Mihael je hišo podedoval od svojega očeta in jo v zadnjih desetletjih 19. stoletja spremenil v precej donosno gostilno. Daleč naokoli so Malnarjevi sloveli po ajdovih in koruznih žgancih, kislem zelju in gnjati s štruklji, Emilija in njene tri hčere, Angela, Johana in Marija, pa so pripravljale odlične potice, gibanice in krape. Angela je rada pekla, tudi z gosti se je radoživo pogovarjala, a vendar jo je gnalo drugam. Sanjala je o ladjah, oceanih, velikih mestih in ljudeh, ki govorijo tuje jezike. Kadar je bila otožna, je šla v klet, se usedla na tla in spila šilce ali dve domačega žganja. Johana in Marija sta bili drugačni, popolnoma sta bili osredotočeni na gostinsko delo, obenem pa sta tudi očetu pomagali pri birokratskih zadevah, ki so bile del županovanja. Sinova, Peter in Jože, sta bila poročena in sta živela v bližnji vasi. Pomagala sta obdelovati njive, ki so jih imeli v lasti, občasno sta tudi, skupaj z nekaj najetimi gozdarji, počistila gozd, ki je bil prav tako last družine Malnar.
Denarja so imeli dovolj za solidno življenje, vendar je bila Angela odločena, da se izšola za izdelovalko slamnikov. Slišala je zgodbe mladih žensk, ki so odšle na sezonsko delo v Evropo, še bolj pa so jo pritegnile vesti o tistih, ki so odšle v Ameriko. Mlade, večinoma neporočene, izurjene domžalske rokodelke. Želela je dihati drugačen zrak, želela si je avantur. Znanka ji je nekoč prebrala pismo svojega brata, ki je njihovo mestece zapustil že pred leti. Pisal je, da pečeni piščanci tam ne letijo v usta, a vendar, to mesto, ta vrvež, to gibanje! Pogosto je brala lokalno glasilo Gorenjec, ki je tu in tam objavilo vest o tem ali onem izseljencu, še raje pa je imela časnik Slovenski narod. Ljuba ji je bila rubrika Amerikanske novice. Zaprla se je v svojo sobo, se usedla na posteljo in hlastno brala. Vsaka beseda, ki je omenjala mesto svobode, je imela silno moč, težo in slast. Kar okušala je tisti zrak. In tudi kar nekaj slamnikaric, ki so se vrnile na oddih v rodni kraj, je videla. Na ulici, v cerkvi, v trgovini. Urejene, sijoče, gosposke so bile. Nekateri so za njihovimi hrbti sicer govorili, da so ošabne, hvalisave, da v slovenski govor mešajo angleške besede in da je njihovo sproščeno vedenje na meji neokusnega. Kdaj, kdaj bo lahko odšla na glavarstvo v Kamnik in naročila potni list?
Nekaj let je moledovala, mati se je mehčala, oče pa je ostal neomajen vse do njenega dvajsetega leta.
“Pojdi, če moraš,” je takrat ostro rekel. “Doma te potrebujemo, a če želiš delati klobuke za glave zafnanih meščank, pojdi.”
Angela je vedela, da je jezen, drugače se ne bi obregnil ob meščane, saj je bil nenazadnje tudi sam, vsaj v določeni meri, kot župan, del višjega srednjega sloja. Enostavno ni prenesel izraza “meščan”. Zdelo se mu je, da s seboj nosi prizvok snobovsko buržujskega in pretirano samovšečnega.
/…/