Roman Hagard pripoveduje o nepremičninskem podjetniku Philipu, ki nekega popoldneva brez pravega razloga začne zasledovati neznanko … In tako kot je skrivnosten naslov – beseda hagard v različnih jezikih pomeni delirij, demenco, hiranje, zmedenost, v lovskem žargonu pa udomačenega divjega sokola, izurjenega za lov –, je večpomenski tudi roman. Odpira številna življenjska vprašanja, tematizira našo odvisnost od različnih stvari v digitalizirani družbi, pa najsi začnemo kar s polnilcem za pametni telefon. Kaj lahko v življenju sploh predvidimo in načrtujemo? Kako nas določajo usodni trenutki? Ko se Philip znajde v nepredvidljivem vrtincu nenavadnih naključij in dogodkov, ti v svoj tok potegnejo tudi bralca in ga ne izpustijo več do zadnje strani.
Lukas Bärfuss, dramatik, pisatelj in esejist, je prejel številne nagrade, leta 2019 pa je prejel še najpomembnejšo literarno nagrado v nemškem jezikovnem področju – Büchnerjevo nagrado.
Mnenja:
Hagard končno doživljam predvsem kot zgodbo, ki govori o tem, kako lahko slehernik takole v roku dneva ali dveh iz nekoga, ki ima smisel, pomen in vsebino, preide skozi moralno razvrednotenje in psihopatsko zalezovanje, neobčutljivost na resnične tragedije, ki se sočasno dogajajo v svetu, v tako rekoč pozabo. V nič. V nekaj, kar nihče ne pozna, kar nima stika s svetom in kar nima ničesar. Kjer ostane le še iskanje smisla, kolikor je to iskanje še smiselno. Zato Hagard berem kot ostro kritiko tega, kar je. In to je zanimivo, barvito branje tragičnega, lačnega in žejnega, bosega in neizpolnjenega, nepovezanega in osamljenega sveta.
