Revija

Jutro je bilo hladno in vetrovno. Khan si je ogrnil volneno jopico okrog ramen, preden je stopil iz stražne jame. Nekaj korakov stran je tekel potok. Voda, ki se je nabirala v majhnem tolmunu, je bila prozorno čista. Čez nekaj minut se bo prebudil tabor in voda bo spremenila barvo, ko se bodo v njej […]

Diana Pungeršič s Tino Popovič   Pungeršič: Ker vsa razvejena kulturno-umetniško-izobraževalna dejavnost, o kateri se bova pogovarjali v nadaljevanju, nastaja (ne)posredno pod vašo taktirko, torej pod okriljem Zavoda Divja misel, bi vas za začetek vprašala, kdo je Tina Popovič. Kako bi se sami opredelili?   Popovič: Opredelitve, fiksacije so po navadi težavne, začasne. Verjetno sem

Januarja so svetovni splet preplavile šale o Kitajcih, ki v vokih ali na žaru spečejo vse, kar leze in gre. Mačke, kače, netopirje, marsovce. Brali smo o tem, kako so Kitajci manj kot ljudje: nehigienični, požrešni, čudni. Drugačni od nas. Resni mediji so v svoje novinarske prispevke podtikali kolonialistične in orientalistične predsodke, ko so pisali

Aljaž Koprivnikar Ivo Svetina: Malabar. Dob: Miš, 2020. Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je doslej izdal že več kot dvajset pesniških zbirk, mnogo gledaliških iger, teoretskih esejev o poeziji in dramatiki ter se podpisal pod številne prevode; velja za enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev. Avtor je pot sicer začel v prelomnih letih prejšnjega stoletja,

Ljudje so pravili, da je bil James Joyce videti žalosten in utrujen, sam pa se je ob neki priložnosti opisal kot »ljubosumnega, samotarskega, nezadovoljnega in ponosnega moža«. Seveda je to storil zasebno, v pismu ženi Nori Barnacle, ki ji je zaupal bolj osebne in bolj drzne reči kot komur koli drugemu. Vendar zato še ne

Elementarne nesreče so v bistvu čisto vsakdanja zadeva, a zelo težko je vanje verjeti, kadar nastopijo. Kuge so na svetu divjale vsaj tolikokrat kot vojne. Pa kljub temu sleherna kuga in sleherna vojna najdeta ljudi nepripravljene. Doktor Rieux je bil prav tako nepripravljen kot drugi meščani, in edino tako je mogoče razumeti njegovo omahovanje. Iz

Majda Travnik Vode Kristian Bang Foss: Ecce homo   Smrt se vozi v audiju je drobna umetnina mojstra z Danskega, Kristiana Banga Fossa, tako dovršena in izklesana, da ji ni mogoče ničesar odvzeti in ničesar dodati, samo žari v svoji (temni) popolnosti kot eno od Fabergéjevih jajc. Takoj na začetku je treba poudariti, da za

Dan ni bil posebno lep. Pač dan kot vsi drugi. Ob tem še deževen jesenski dan. Gospod Herbert Göblinger je dopoldan, opoldan in zgodnje popoldan že imel za sabo. Vstal je, se s protezo v ustih in instantno kavo v želodcu odpravil k novemu peku, ki pravzaprav že zdavnaj ni bil več nov. Skuhal si

Jesenko: Spoštovani gospod Cavazza, večkrat pravite, da ste postali igralec »čisto slučajno«. »Človek se pač za nekaj odloči in tisto potem dela.« Leta 1964 ste se (pri petindvajsetih letih kot »zamudnik«) s študija jezikov prepisali na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Za seboj ste imeli že razgibano življenjsko izkušnjo. Je bila to