Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Dušan Šarotar: Melanholija

Sodobnost / Uncategorized  / Dušan Šarotar: Melanholija

Dušan Šarotar: Melanholija

Dušan Šarotar

 

Melanholija

Odlomek iz romana

 

Na službeno pot v Zagreb se je odpravil nenapovedano. Po navadi je daljše potovanje oznanil že teden prej, da smo se doma v miru pripravili, Roža je prevzela vodenje trgovine, predvsem prodajo na drobno. V času Frančeve odsotnosti nismo odpremljali železnine in gradbenega materiala po železnici. Še preden je odšel, sem poskušala postoriti, kar je bilo nujnega v hiši, predvsem pa smo skupaj delali na zemlji, prosila sem za pomoč, da ne bi doma potem vse zastalo.

Večer pred odhodom sem stopila na pručko in povlekla z omare primeren kovček, manjšega platnenega, če je načrtoval ostati zdoma le nekaj noči, ali večjega usnjenega, ki je bil primeren za daljše poti; velik, težek lesen kovček, ki je bil spravljen pod posteljo, je uporabil le izjemoma, spominjam se, da sem ga pripravila le nekajkrat. Kovček je bil ameriški, izdelan iz močnega lesa, ob vogalih je bil ojačan s pločevino, zunaj je bil oblečen v bež usnje in platno, znotraj pa v temno rdeče blago z drobnim vzorcem. Kupil ga je od nekega emigranta, ki se je z njim vrnil domov iz Amerike ter ga ob prihodu v Soboto takoj prodal, da si je na železniški postaji kupil karto za preostanek poti, v gostilni je pojedel malico in na koncu mu je še nekaj ostalo, najbrž ni želel nikoli več potovati čez Atlantik. Videti je bil kot nov, saj je bil človek z njim samo enkrat na ladji, ne vem, kje je Franc srečal prišleka, teh je bilo v letih pred vojno veliko, prihajali so iz obljubljene dežele, večinoma potrti, bolni in razočarani, le zelo redkim je uspelo prinesti nekaj dolarjev, da so prekrili vegasto streho, začeli z manjšo obrtjo, bodisi s kovaštvom, podiranjem in žaganjem, mesarstvom ali šivanjem, ki so se je izučili v Ameriki, nekateri so pri kamnosekih takoj naročili nove kamnite križe za pokojne sorodnike in še zase na boljšem, svetlem delu pokopališča na bregu, pod lipo ali pri kapelici. Kar jim je zares ostalo, pa so običajno bili veliki kovčki, oblepljeni z reklamami in značkami ladijskih kompanij, s katerimi so pripotovali, kot edina vrednost in spomin. V kovčkih so potem še dolgo hranili in vanje spravljali platno, posteljnino in modne gvante s širokimi reverji in dvojnim zapenjanjem, v katerih so prišli domov, tudi mi smo v tisti ogromni kovček spravljali čiste stvari, vsakič, ko se je Roža sklonila pod posteljo in prijela za velik in gladek leseni ročaj ter ga z naporom potegnila po zloščenem podu, da bi ga spravila na svetlo in vanj zložila sveže oprano perilo, bel namizni prt za nedeljsko kosilo, ali iz njega vzela svojo svileno bluzo, se je zagotovo spomnila njune poroke v Soboti, saj ga je Franc kupil kmalu po tistem, mogoče pride prav za poročno potovanje, je rekel, šla bova, ko boš izbrala pot. Roža je zavzdihnila in samo rekla, ko je klečala pred odprtim kovčkom, kako je težek, mogoče je obžalovala, ker z možem nista nikoli skupaj potovala. Res je, da sta morala sprva potovanje odložiti zaradi nosečnosti, pozneje pa sta odlašala iz različnih razlogov, predvsem Roža, mislim. No, prvič sem kovček napolnila, ko je Franc odpotoval na dolgo pot nekam v Nemčijo, takrat sem si ga tudi podrobno ogledala, saj je bil resnično lep in poseben, takšnega na naši mali postaji v Šalovcih nisi mogel videti, mogoče samo v kakšnem katalogu v soboškem butiku, ampak tja nisem hodila. In potem še mogoče enkrat, potoval je z ladjo nekam na morje, naj pomislim, je rekla Žalna.

Roža je bila prisiljena, da je zadnjič čisto sama spakirala njun ameriški kovček, ko so jo z otrokom za vedno odpeljali.

Izbral je usnjenega, takoj sem vedela, da bo na poti več kot le nekaj dni. Obrisala sem ga in prezračila, srajce in perilo, ki ga je vzel od doma, pa sem zložila na posteljo. Prtljago si je pripravil, preden je legel v posteljo, včasih tudi tik pred odhodom, ko je vse do zadnje minute pregledoval poslovne knjige, izpisal je vse nujne zadeve, ki sva jih morali z Rožo opraviti ali samo pozorno spremljati. Pisal je pisma in kratka sporočila, ki jih je Roža odnesla naslednji dan na pošto in jih oddala s priporočeno pošiljko ali naročila brzojavko. Ljudem, s katerimi je načrtoval srečanje, trgovcem, bančnim uradnikom, davkarjem in carinski upravi, je poslal svojo vizitko s prošnjo za sestanek ali s prijazno najavo, da se bo morebiti v prihodnje oglasil na njihovem naslovu. Na hrbtno stran vizitke je z drobno in lepo čitljivo pisavo pripisal datum, želel vse dobro spoštovanemu naslovniku ter njegovi cenjeni družini, zaključil je s prisrčnimi pozdravi, dodal kraj in podpis. Za pisanje je uporabljal različna pisala, navaden svinčnik za opomnike na majhnih listkih, ki so ležali povsod, po predalih, na okenski polici, pod kuhinjsko mizo, na verandi, v trgovini, veter jih je nosil na železniško postajo, tudi v spalnici sem jih našla. Z mizarskim svinčnikom je označeval blago, čečkal po delovnem pultu, risal in označeval hlodovino, deske, tramove, ki jih je pošiljal po železnici. Za privatna in poslovna pisma je uporabljal izključno nalivnik z zlatim peresom in črno tinto. Pisalni in kadilski pribor je hranil v velikem spodnjem predalu pisalne mize, ki je stala pod oknom na hodniku. Preden je odšel iz hiše, na delo, po opravkih ali na pot, si je oblekel suknjič in napolnil žepe, svinčnike v zgornji zunanji žep, pipo, tobak in cigarete v levi žep, v desnega pa manjši zvezek za zapiske z naročili, imeni in dnevnimi obveznostmi. Veliko črno listnico, v kateri je imel vedno nekaj manjših bankovcev in drobiža, je stlačil v zadnji desni žep hlač, da jo je imel stalno na dosegu roke. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar